Dr. Milan Brglez: Skupne države in njene osamosvojitve si ne more in ne sme nihče prisvojiti, ker je preprosto – naša

SLAVNOSTNI GOVOR PREDSEDNIKA DRŽAVNEGA ZBORA MILANA BRGLEZA OB DNEVU DRŽAVNOSTI

Slavnostna seja Državnega zbora, petek, 24. 6. 2016

Spoštovani predsednik Republike Slovenije,

spoštovani visoki gostje,

letošnje leto je posebno, saj ga zaznamuje petindvajsetletnica naše samostojne države. Jutrišnji praznik je morda res le eden izmed številnih pomembnih mejnikov, ki so zaznamovali slovensko pot do osamosvojitve in lastne države, a dan državnosti ima med temi mejniki posebej pomembno, častno mesto. Dovolite, da spomnim, da je na ta dan, 25. junija 1991, »Skupščina Republike Slovenije na sejah vseh zborov /…/ na podlagi soglasnega predloga vseh parlamentarnih strank in poslanskih skupin sprejela ustavni akt o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije«.

Pot Slovenije kot samostojne in neodvisne države do enakopravnega mednarodnopravnega subjekta, z vsemi svojimi pravicami in dolžnostmi v vrtincu mednarodnih odnosov ter vsemi zavezami do svojih državljank in državljanov, s tem sicer še ni bila zaključena. Na njej pa je bil prav tu, v tej dvorani, ki je takrat sicer imela drugačno podobo, narejen ključen, odločen in odločilen korak.

Seveda se ideje in sen o lastni državi ter kasneje njihovo udejanjanje niso začele šele v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, temveč je bil proces izgradnje naše državnosti dolgotrajen, zahteven in dolgo prisoten. Sledimo mu lahko vse od časa slovenskega narodnega prebujenja. Ta čas nas je zaznamoval in nas 140 let kasneje tudi navdihoval. Zato ni presenetljivo, da smo že marca 1990 za svojo himno izbrali prav sedmo kitico Prešernove Zdravljice. Ne le da izhaja iz časa prebujanja kolektivne narodne zavesti o skupni slovenski pripadnosti, temveč opeva tudi tisto, za kar so se številni Slovenci in Slovenke tako dolgo borili – svobodo. Svobodo zase, pred in med drugimi. Osamosvojitev, samostojnost in neodvisnost.

Trenutek, ko »rojak prost bo vsak«, smo dosegli v prelomnem letu 1991, ključni pogoji zanj oziroma za našo državnost pa so se pripravljali že vse od konca leta 1989. Pot do naše samostojnosti so tlakovali premnogi pomembni dogodki, dejanja in aktivnosti, od delovanja novih družbenih gibanj do Nove revije in Mladine, procesa proti četverici, podpisa Majniške deklaracije, pa nastanka novih slovenskih političnih strank ter volitev slovenskega člana predsedstva Socialistične federativne republike Jugoslavije. Prav tako izjemnega pomena je bilo sprejetje številnih amandmajev k ustavi, najprej socialistične in potem zgolj republike Slovenije, ki so zagotovili nujno potrebno podlago za kasnejši osamosvojitveni proces in poskrbeli za ne le legitimni, temveč tudi legalni temelj, na katerem smo postavili samostojno državo. Pomemben korak so bile tudi prve svobodne, demokratične in večstrankarske volitve leta 1990, s katerimi se je politični prostor odprl tudi prej utišanim in ne slišanim glasovom, idejam in prepričanjem. Lahko bi rekli, da so te volitve v ljudeh s koalicijsko zmago Demosa zbudile nov zanos in novo upanje za prihodnost. Istega leta je bil nenazadnje izveden tudi plebiscit, ki je ob podpori več kot 88 odstotkov vseh volilnih upravičenk in upravičencev le še utrdil naše zahteve za nadaljevanje naše poti k samostojni in neodvisni državi. Prišlo je tudi do poskusa razorožitve Teritorialne obrambe in ustanovitve Manevrske strukture narodne zaščite. A vse navedeno, spoštovani visoki gostje, nikakor niso vsi dogodki in dejanja, s katerimi bi lahko popolnoma odrazili duh takratnega dogajanja, vzdušja, hotenj in odločenosti, ampak le nekaj izmed njih, s čimer pa ostalim nikakor ne odvzemam ali želim odvzeti teže njihovega pomena.

Spoštovane in spoštovani,

na jutrišnji datum pred petindvajsetimi leti, torej 25. junija 1991, so takratni delegati Skupščine v tej stavbi sprejeli tri ključne dokumente, ki so dokončno potrdili uveljavitev ljudske volje: Temeljno ustavno listino o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, ustavni zakon za njeno izvedbo ter Deklaracijo ob neodvisnosti. Skupaj s sprejetjem ostale, za delovanje nove države nujno potrebne zakonodaje, smo po demokratični in pravni poti prišli do lastne države, ki smo jo v vojni za Slovenijo do sprejetja Brionske deklaracije ubranili. In ko je naše ozemlje zapustil še zadnji vojak Jugoslovanske ljudske armade, smo z učinkovitim izvajanjem oblasti izpolnili ključni pogoj državnosti in suverenosti.

Pred petindvajsetimi leti smo tako bili sposobni prepoznati trenutek, narediti odločne in odločilne korake ter stopiti naprej, v prihodnost.

Čas osamosvajanja je bil torej čas sodelovanja, čas, ko so štele naše skupne odločitve. Upali smo si upati in v takrat še negotov jutri zreti z neomajnim optimizmom. Praznik, ki ga slavimo, zato ni pomemben zgolj na politični ravni nastanka nove države. Ne, izjemen pomen ideje državnosti je treba izpostaviti prav na vseh ravneh družbenega delovanja. Ljudje so se združili v slogi, še preden se je uspelo poenotiti politiki. Na to, na poenotenje vseh, sicer še vedno gledamo kot na izjemen dosežek naše osamosvojitve, čeprav je dejstvo, da ta enotnost vendarle ni bila tako popolna, a je zaobjela tudi marsikatero drugačno mnenje. Drži pa, da smo nenadoma imeli skupen cilj, ki smo ga lahko podprli skorajda vsi. Cilj, v katerega smo verjeli. Cilj, ki nas je družil in združil v skupnem prizadevanju in ki je bil vreden našega truda in navdušenja. V Sloveniji je zavel nov veter in s seboj ponovno prinesel upanje v boljši in lepši jutri. Tudi zato lahko še danes z gotovostjo vendarle rečemo, da je bil čas osamosvajanja nedvomno čas naše največje državotvornosti, da smo bolj kot kdajkoli prej ali kdajkoli kasneje kot narod stopili skupaj, delujoč za skupni cilj, za novo državo.

Od razglasitve samostojnosti in neodvisnosti pa do mednarodnega priznanja naše države je minilo kar nekaj časa. Ti dnevi in tedni so za neučakane pa tudi za akterje in akterke osamosvojitve zagotovo tekli počasneje kot za zunanje, čustveno nevpletene opazovalce. Vsekakor pa je bil to čas številnih zahtevnih odločitev: Kako naprej? Kaj od prejšnjega sistema obdržati in kaj spremeniti? Ob tem je bil najpomembnejši kritičen premislek o tem, kakšna naj bo Slovenija. Na številna vprašanja smo odgovore našli, na nekatera jih, bodimo iskreni, še iščemo. A prav v tistih mesecih se je začelo oblikovanje nove identitete naše države, njenih državljank in državljanov.

Simbolni prelom s prejšnjim sistemom in Socialistično federativno republiko Jugoslavijo se je prvenstveno sicer izrazil že z novo himno, grbom in zastavo, sčasoma smo se oddaljili še od pravnih kontur nekdanje skupne države. V skladu s Temeljno ustavno listino o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije ter drugimi odločnimi ustavnopravnimi koraki, upoštevajoč kontinuiteto mednarodnopravnih pravic in obveznosti razpadle SFRJ na slovenskem ozemlju, smo gradili svoj lasten pravni red; člen za členom, zakon za zakonom. Z lastnim trudom ter na podlagi lastnih prepričanj in vrednot smo končno izgradili pravo pravno državo.

Rojstvo naše nove države je bilo zaokroženo s sprejetjem Ustave Republike Slovenije, ki je temeljilo na najširše dosegljivem političnem in družbenem soglasju, proces njenega mednarodnega priznanja pa z vključitvijo v Organizacijo združenih narodov. Za mednarodno identiteto Republike Slovenije je bilo ključno članstvo v Evropski uniji in tudi vstop v Zvezo Nato. Šlo je za cilja, ki sta uresničila proevropsko naravo naše osamosvojitve in neodvisnosti; cilja, s katerima smo sooblikovali politične in varnostne okvire naše širše domovine Evrope.

Slovenska osamosvojitev je zgodba o uspehu, med drugim tudi o uspehu politike, ki je omogočila in dosegla pomembne notranje zmage in diplomatske dosežke. Predvsem pa je to zgodba o uspehu naroda. Naroda, ki si je svoji številčni majhnosti navkljub priboril lastno samostojno državo. Upam si trditi, da smo v petindvajsetih letih svojo državo ponotranjili. Postala je del nas in naše identitete. Vsak dan jo sooblikujemo. Slovenija danes doma in po svetu deluje v sledenju prepričanj, na katerih temelji in ki so zapisana v naši ustavi. Ideja o svetu miru, svobode in človečnosti je del nas, je ideja o nas samih. In prav to kaže na vztrajajočo aktualnost Prešernovih besed: »Žive naj vsi narodi, ki hrepene dočakat dan, da koder sonce hodi, prepir iz sveta bo pregnan«. Te besede še danes zvenijo živo, morda celo vsak dan bolj. So opomin, da nam svoboda ni bila podeljena; da je bila pot do nje dolga in naporna ter da te poti ne smemo nikoli pozabiti.

Danes, 25 let kasneje, pravzaprav slavimo odločitve in pogum posameznikov in skupnosti, a naš pogled mora biti zazrt v skupno prihodnost. Doma in v svetu nas namreč združuje tisto, kar omogoča obstoj in razvoj te države in družbe. Naša samostojnost in neodvisnost pa zahtevata odgovornost do vseh prebivalk in prebivalcev Slovenije, do vseh njenih državljank in državljanov, do naše zemlje in našega okolja. Ob tem je dan državnosti tudi večni opomin, kaj zmoremo doseči, kadar obstajata skupna volja in trud, kadar sledimo cilju, v katerega verjamemo in kadar je ta želeni in dolgo nedosegljivi cilj rezultat dela in vrednot družbe kot celote.

Spoštovani državljanke in državljani,

poti naše državnosti ne odraža le pregled dogodkov in dosežkov, temveč tudi simbolika državnih simbolov, pri čemer ne gre le za predstavljanje določenih abstraktnih pojmov, temveč za bistveno več. Gre za našo preteklost in prihodnost, gre za našo pripadnost, našo bit.

Tako himna ne odraža le dolgoletnih prizadevanj, želja in hrepenenj, temveč ob petindvajsetletnici naše samostojnosti dodatno spodbuja k trenutku za premislek o naši nadaljnji poti. V četrt stoletja obstoja je Slovenija utrdila svoj položaj tako doma kot tudi v svetu. Danes ta klic k svobodi presega meje naše države in se širi v prostor Evropske unije. Njena svoboda je tudi naša svoboda, zato jo moramo ohranjati, solidarno poglabljati in širiti še naprej, predvsem pa vključujoče presegati ponovne notranje delitve, še zlasti tiste, ki zaskrbljujoče klijejo med Vzhodom in Zahodom.

Do nove zastave in grba, predvsem do slednjega, je prišlo v precejšnji naglici. Naj ob tem poudarim in obenem tudi na tem mestu čestitam, da je Unesco letos gospoda Marka Pogačnika, avtorja našega grba, imenoval za 56. umetnika za mir. Naj nas to spomni na dejstvo, da so naša notranja in zunanja politika, naša družba in mednarodno okolje, samostojnost in neodvisnost, svoboda zase in svoboda pred in med drugimi neločljivo povezani. Enako povezana sta tudi usoda države ter njenih državljank in državljanov.

Nenazadnje, če med najpomembnejšimi simboli izpostavim le še Ustavo Republike Slovenije, ta akt poudarja našo zavezo k spoštovanju človekovih pravic in stremljenju h kulturi miru. Država, ki se je za svojo samostojnost borila v vojni, se še kako zaveda pomena miru, mirnega reševanja sporov in spoštovanja mednarodnega prava ter za to zahtevanega truda in potrpljenja. Prav nedavna zgodovina tako še posebno osvetli in poudari dejstvo, da je svoboda vrednota, za katero si moramo prizadevati ter se zanjo znati in biti pripravljeni boriti doma, v Evropi in po svetu.

Spoštovani gospe in gospodje,

morda se zdi, da sem želel v tem govoru zgolj spomniti na posamezne mejnike, na posamezne simbole, na posamezna dejanja, trenutke. Gre za veliko več, za našo državo, za našo skupno zgodovino in prihodnost, za usodno povezanost našega ozemlja, prebivalstva in oblasti.

Tudi zato si iskreno želim, da bi praznovanje samostojnosti naše države vsakič znova odražalo duh in doživetost časa osamosvajanja. Skupne države in njene osamosvojitve si namreč ne more in ne sme nihče prisvojiti, ker je preprosto – naša. Skupna. Vsem, ki so prispevali k njeni samostojnosti, še zlasti pa tistim, ki so se zanjo žrtvovali, moramo biti in ostati hvaležni in jih ohranjati v spoštljivem spominu.

Iskreno upam in želim, da nam uspe tak skupni cilj, tovrstno državotvornost najti in udejanjiti vedno znova. Skupaj.

Hvala za vašo pozornost, predvsem pa: Vse najboljše, draga domovina!