Veliki pok in počen lok – komentar tedna poslanca Gregorja Periča

Že nekaj tednov so oči celotne javnosti uprte v zdaj že pravo sago o konstruktivni nezaupnici, o kateri bi brez težav lahko posneli napeto Netflix serijo. Medijsko izredno močno promoviran in za nekatere težko pričakovan veliki pok koalicije KUL, vložitev in glasovanje o konstruktivni nezaupnici, je odložen za nedoločen čas.

Vsaka nezaupnica se prične s postopkom pridobivanja podpisov podpore poslancev pod njeno besedilo. In če so ta novembrska prizadevanja z dr. Jožetom P. Damijanom sprva spominjala bolj na kakšno iskanje po vsem svetu razseljenih dedičev zapuščene domačije, so KUL partnerji v skorajšnjem pričakovanju kolin zgroženo ugotovili, da je prevzemnik vegetarijanec in se mu čez noč odrekli. Priprave na furež so decembra tekle dalje z novim starim imenom (ali obratno) in se v zaključni fazi sprevrgle v orkestriran proces zoper poslance Desusa, ki so bili poleg izjemnega pritiska dela javnosti deležni še večurnih terapij, ki bi jim pomagale lažje spoznati svojo »svobodno voljo«.

Obdobje praznikov in tisto po njem je slovenski politični prostor zaznamovalo vnovično znižanje standardov političnega dialoga, plakatnih in drugih akcij. Samooklicanemu progresivnejšemu delu politike z Levico na čelu je z rok spolzela priložnost, da bi enotno obsodil nedopustna početja, ni pa zamudil priložnosti za porogljivost in norčevanje iz naslovnikov teh akcij, s čimer je »anonimnim aktivistom« (z navednicami ali brez) le še okrepil njihovo legitimnost. Prav tragično je, da morajo liberalno ali socialno demokratske in socialistične sile za dosego političnih ciljev močno obračati glavo stran od prijemov, ob katerih bi bili v nelagodju še v kakih avtoritarnih ureditvah.

Da bi vsaj nekoliko zamaskirali kolosalni fiasko ob torkovem umiku soglasja za mandatarja, so v opoziciji naredili dvoje. Najprej, pohiteli so z napovedjo vlaganja interpelacij po načelu »vsakemu koalicijskemu partnerju po eno«. Prvi bo na vrsti minister za delo, družino in socialne zadeve Cigler Kralj, kronski očitek pa slabo obvladovanje epidemije v domovih starejših občanov (DSO). Nemalo obrvi je dvignil seznam podpisov pod interpelacijo: na njem ni podpisov poslancev Desusa, manjka tudi podpis bivšega predsednika SD Dejana Židana. Poteza Desusovih poslancev je logična, saj je minister za delo odgovoren za socialni vidik delovanja v DSO-jih, za epidemiološko obvladovanje situacije pa (najmanj toliko) zdravstveni minister – ta je bil za očitano obdobje iz kvote Desus, zato je podpora Karla Erjavca interpelaciji svojega ministra, člana stranke in tesnega zaveznika naravnost absurdna. Vrh vsega še celo opoziciji naklonjeni mediji težko pometajo pod preprogo napete odnose znotraj KUL. Pri vlaganju interpelacij se je namreč razplamtela prava tekma, kdo bo hitrejši, tehtnost očitkov pa ne igra posebne vloge. Po teoriji iger vlagatelji sicer nimajo česa izgubiti – če bodo v primeru DSO očitali prisotnost okužb in število smrti, bodo na področju šolstva ministrici dr. Simoni Kustec v tej fazi očitali ravno nasprotno – zaprtost oziroma odsotnost vira okužb. Ker ni šlo z nezaupnico, so si v opoziciji tako omislili nove vreče za politično boksanje, take, kjer ima forma močno prednost pred vsebino.

Drugi del strategije pa je zvračanje krivde za neuspeh na postopek. Po več 10-ih mesecih epidemije in aprilski spremembi Poslovnika DZ, ki so mu sledili ubrani očitki o ukinjanju demokracije ob vsakem sprejemanju PKP-jev, je opozicija spoznala objektivne omejitve tajnega glasovanja le dan pred tem, ko bi se morali prešteti. Odgovornost skušajo sedaj prevaliti na vodstvo DZ in njenega predsednika Igorja Zorčiča. Poslovniška možnost, da z 10-imi podpisi sami vložijo predlog načina izvedbe tajnega glasovanja na daljavo pa ostaja neizkoriščena, saj tovrstne prakse v tujih parlamentih ni zaslediti. V poduk, kako pomembna je fizična prisotnost ob ključnih glasovanjih, nam je lahko drugi redni kongres Iniciative za demokratični socializem, ki so ga po besedah enega od poslancev zaznamovali »cirkus, dretje, zmerjanje, žaljenje, žvižgi in zasmeh« in je bil prekinjen. Novinar Radia Študent je tedaj rešitev s korespondenčnim načinom odločanja poimenoval kar »Inciativa za dopisni socializem.« Zato še kako šteje, ali se pomembne odločitve sprejemajo s fizično prisotnostjo ali na razdaljo.

V zadnjih nekaj tednih se je več evropskih držav znašlo na robu politične krize ali pa so vanjo že zdrsnile, denimo Italija in Nizozemska. Če je bil pri slednji razlog predčasnega odstopa vlade afera s socialnimi transferji, je v Italiji razlog za nesoglasja način črpanja evropskih sredstev iz načrta za okrevanje po pandemiji NextGenerationEU. Epidemija je obe državi močno prizadela, pa kljub vsemu ni razlog za politične pretrese. Pomenljiv je bil v tem smislu poziv italijanske socialdemokratke Boldrini, da v okoliščinah zdravstvene in ekonomske krize ni čas za rušenje vlade, ampak njeno krepitev.

Če drži teorija velikega poka, ki govori o tem, da se po veliki eksploziji galaksije oddaljujejo druga od druge, potem tudi v prihodnje pri nas ne gre pričakovati krepitve prizadevanj, usmerjenih v sodelovanje in enotnejše soočanje z izzivi.