Saša Tabaković: V šolskem prostoru je parcialnih interesov veliko in jih bo v prihodnje zagotovo še več

Veliko je namernega nerazumevanja vladne novele ZOFVI, ker se zaradi ideoloških okopov in kompleksnosti vprašanja ne želi videti širše zagate in daljnoročnih posledic, ki nam sledijo, če ne bomo konceptualno razklenili javnega in zasebnega šolstva. To je opazno še posebej takrat, kadar ob raznih televizijskih soočenjih prenapeto politikanstvo in zasebni interesi prevladajo nad konstruktivno in argumentirano debato. Zato osvežitev spomina.

Leta 1996, za časa levosredinske vlade so bile na temelju “Bele knjige” uzakonjene rešitve, ki so omogočale ustanovitev zasebnih osnovnih šol (da, tudi katoliške). Še več. Programi teh šol preko strokovnega sveta, ki je znotraj MIZŠ-ja pristojen organ, pridobijo veljavo javnega programa (to pomeni, da program izpolnjuje standarde javnega programa); ustanovitelj pa s tem aktom zagotovljeno 85% financiranje celotnega programa s strani države napram javni šoli, ki je financirana v celoti.

Ko sem želel ugotoviti kako je zakonodajalec takrat sploh prišel do številke 85% sofinanciranja omenjenih zasebnih šol, je bil odgovor preprost: šlo je za širši politični konsenz. Še več. Zakon je bil leta 1996 spisan tako, da država nima nobenih pristojnosti evalvirati programe, če se ti dejansko izvajajo v praksi enako kot je pisalo ob predložitvi dokumentacije za pridobitev javne veljavnosti. Še več. Tudi če ugotovi kršitev na teh zasebnih šolah, jim pridobljene veljavnosti ne more odvzeti, šole pa ne more prenehati financirati.

Pišem v sedanjiku, ker je ta zakon še vedno v veljavi in se v vseh teh letih ni spreminjal. Pomenljivo, glede na to, da smo od takrat dali skozi kar nekaj vlad, pa se ob ta dejstva ni nihče obregnil. Tudi stroka je bila neverjetno tiho, z izjemo leta 2007. Takratna Vlada RS (pod vodstvom SDS) je poskušala spremeniti zakon na način, da bi popolnoma izenačila financiranje javnih in zasebnih šol, z argumentacijo, da razlikovanje šol, ki ne bazira na vsebinskih razlikah, temveč na ustanoviteljskih, ni opravičljiv in ga je potrebno spremeniti. Razlog več naj bi bilo tudi dejstvo, da je v zasebne šole vključenih samo 0,8% učencev in dijakov, kar naj bi RS uvrščalo na sam rep EU po deležu otrok, ki obiskujejo zasebne šole in da je zato potrebno področje zasebnega šolstva vidneje vzpostaviti. Z izenačenjem financiranja naj bi se tako ustvarila močna konkurenca javnim šolam, zasebno šolstvo pa naj bi pridobilo na veljavi in zaupanju. Torej je bila ideja Vlade pod vodstvom SDS uveljaviti princip več ko je zasebnih šol, bolje za skupnost je. Pri tem pa je takratni predlagatelj zakonskih sprememb spregledal dejstvo, da imajo evropske države (Avstrija, Češka, Danska, Finska, Francija, Nemčija, Grčija Madžarska, Islandija, Irska, Italija, Luksemburg, Norveška, Poljska, Portugalska, Slovaška,), ki jih je navajal kot reference, razmejitve javnega in zasebnega šolstva zelo jasno določene, kar pomeni, da se zasebne šole financirajo večinoma iz zasebnih sredstev in ne javnega denarja, saj je ustanovitelj zasebne šole pač zasebnik. Temu dejstvu pritrjuje tudi ocena OECD za področje šolstva.

Po odporu strokovne javnosti je bil predlog zakona v Državnem svetu zavrnjen, neuspešen pa je bil tudi pri ponovnem potrjevanju v Državnem zboru. Vendar pa se predlog zakona ni umaknil. 37 poslancev je na pobudo g. Jožeta Tanka (SDS) zbralo podpise za pobudo ustavne presoje zakona oziroma členov ZOFVI-ja, ki se dotikajo zasebnega šolstva, z razlago, da je potrebno neustavnost, ki izhaja iz financiranja zasebnih šol odpraviti. Temu je pritrdila tudi takratna Vlada. Takšna razlaga je sicer legitimna, a vsaj nenavadna, saj ob sprejemanju zakonodaje, ko ta ni bila uspešna, nikoli v Državnem zboru niti v gradivih Vlade ni bilo omenjeno, da bi se željene novelacije členov dogajale zaradi potrebe po odpravljanju takrat še domnevne neustavnosti, temveč so bili vzgibi drugače argumentirani.

In medtem ko je bila stroka po pripetiji ponovno tiho glede večjega razmisleka, ali je razmejitev javnega in zasebnega šolstva dovolj natančno zamišljena (če je nekdo razmišljal o spremembi financiranja verjetno pri tem ne bo ostal, kajne), niso bili tiho starši otrok na teh zasebnih šolah, ki so na Ustavno sodišče vložili interesno pobudo za presojo zakonskega člena o financiranju, ki so jo utemeljevali na dejstvu, da so njihovi otroci v neenakopravnem položaju napram otrokom, ki obiskujejo javno šolo, saj je osnovnošolsko izobraževanje po Ustavi obvezno za vse, oni morajo pa plačevati šolnino. Ustavno sodišče je odločilo (25. točka odločbe), da mora država za programe, ki so pridobili veljavo javnega programa financirati izključno njihov obvezni del 100% (vendar za dejansko izvajan obvezen program; tu je potrebno opozoriti na Zakon o osnovni šoli, ki omogoča različno število ur ali predmetnik za obravnavane zasebne šole) saj gre za poenoten standard osnovnošolske izobrazbe, kar pomeni, da je otrok s končanjem tega programa tudi dejansko pridobil osnovnošolsko izobrazbo.

Zanimivo, da je v razpravi v javnosti večkrat odmevalo, da je Ustavno sodišče leta 2001 glede odnosa do razmejitve javnega in zasebnega šolstva odločilo popolnoma drugače kot leta 2014. Tudi nekatere politične stranke rade ponavljajo to mantro. To ravno ne drži. Prvič zato, ker Ustavno sodišče o istem (nespremenjenem) členu zakona vsebinsko nikoli ne odloča dvakrat in drugič zato, ker se je Ustavno sodišče v svoji odločbi iz leta 2014 naslonilo na odločbo iz leta 2001, ki pravi, da država ni dolžna zagotoviti financiranja osnovnošolske izobrazbe glede na osebno izbiro ali željo staršev, kar pomeni, da ni dolžna financirati zasebnega šolstva. Država pa mora vzpostavljati pogoje za obstoj zasebnega šolstva, saj na ta način zagotavlja pluralnost – tu je Ustavno sodišče sledilo judikaturi Evropskega sodišča za človekove pravice. Zato je v 25. točki odločbe iz leta 2014 posebej poudarjeno, da med javnim programom in programom, ki je pridobil veljavo javnega programa obstaja razlika! A ta ne more biti v obveznem delu, saj otroka, ki obiskujeta javno in omenjeno zasebno šolo domov prineseta enako spričevalo s katerim oba enakopravno nadaljujeta nadalnje šolanje. Problematizirana izbira staršev naj bi se tako kazala v drugih (dopolnilnih, razširjenih) dejavnostih, ki so financirane drugače.

Od tu torej zakonska razmejitev obveznega in razširjenega dela, ki se bo z novelo financiralo tako, da se bo sledilo odločbi US na način, da se obvezni del financira v celoti, razširjeni del pa je v pristojnosti zakonodajalca. Nekateri pravniki želijo tudi ta del zakonske rešitve izpodbijati na način, da poslanci ne razumemo dovolj dobro pomena razširjenega programa, ki je bojda javen in nejaven. Razumem sicer pravniško držo tistih, ki se borijo za zasebne interese, ne morem pa pristati na pravniško logiko, ki se jo kot gumico želi nategniti v neskončnost. Namreč javni in nejavni razširjeni program sploh ne obstajata! Obstaja samo razširjeni program, ki ga šola mora ponuditi, če želi imeti vzgojno izobraževalno funkcijo. Tako kot mora ponuditi ustrezen prostor. Vseeno pa od tega dela programa ni odvisen standard izobrazbe otroka, ker ga ta pridobi z obveznim predmetnikom (slovenski jezik, matematika,…). Poenostavljeno, učenec razširjenega programa ni dolžen obiskovati, da bi se mu osnovnošolska izobrazba priznala. Ker v spričevalu zaenkrat ne piše predmet “jutranje varstvo”. Upam, da tako tudi ostane.

Sicer pa vse te zagate ne bi bilo, če bi bila zelo jasno urejena razmerja med javnim in zasebnim šolstvom.

V šolskem prostoru je parcialnih interesov veliko in jih bo v prihodnje zagotovo še več. To pa zagotovo lahko oslabi javno mrežo šol. Zato so bistvene spremembe na področju zakonodaje, ki jo ponuja vladna novela:
– kriteriji, na kakšen način se sploh lahko ustanovi zasebno šolo;
– ali ustanovljena zasebna šola s svojimi smernicami dejansko sledi ciljem dopolnjevanja javnemu šolstvu;
– na kakšen način se pridobi veljava javnega programa;
– na kakšen način se evalvira programe;
– na kakšen način se v primeru kršitev veljavnost odvzame;
– na kakšen način država preneha s financiranjem.

Torej vse tisto, kar je danes avtomatizem, ki ga ni moč regulirati.

In predno me nekdo ozmerja z nekom, ki “ruši kakovostno šolstvo”, naj se raje sam vpraša, kaj v resnici dobimo, če vse ostane tako kot je? S stopničastim brisanjem meje med javnim in zasebnim enostavno pomeni, da se bomo nekega jutra zbudili in imeli pred nosom privatiziran šolski sistem. Zato se mi vse bolj dozdeva, da nas bo v primeru zavrnitve novele ZOFVI, v prihodnosti vse še zelo močno bolela glava.”

Saša Tabaković