Razmislek poslanke Lilijane Kozlovič v Naši sredini: O svobodi

Svobodo najlažje razumem v razmerju do vojne, suženjstva, zapora. Več vprašanj se mi postavlja, kadar mi je kot individuumu dana, da jo imam in živim, da razmišljam in brezmejno kreiram ideje. Imam svobodo govora, ekonomsko, nazorsko, politično svobodo in še veliko drugih svobod. Pa sem res svobodna, se sprašujem, in do kod svoboda seže? Kje je njena meja, če že po definiciji ne trpi meja? Vsakdo od nas živi v svoji predstavi o svobodi, o osebnih svoboščinah, na katerih je Zahod skupaj s formalnim pravom zgradil svojo kulturo. In tako kot ni ene resnice, tako ni enotnega pojma svobode. Gre za stanje duha posameznika, znotraj katerega si ta sam postavlja meje. V svobodi govora lahko spoštujem drugega in ohranjam lastno dostojanstvo, lahko pa brezkompromisno storim to, kar menim, da je prav, in me posledice ne zanimajo. Tudi ekonomsko svobodo lahko razumem in uživam tako, da kujem dobiček. Ne zanima me dolgoročna vizija, pomemben je le denar, ker se sama le tako počutim pomembno ali pa čutim, da sem svobodna, ker sem proizvedla nov izdelek, inovacijo in je denar le sredstvo za dosego cilja.

Svojo pravico in svojo svobodo lahko uživam samo do pravice drugega. Ko pridem v njeno polje, pride dolžnost. Dolžnost spoštovati pravico drugega, pravico države, ki sem ji dala delček svoje svobode za to, da me bo varovala pred posegi drugih.

V razmišljanje mi je dodatno zmedo vnesla globalizacija. Kako naj vanjo umestim univerzalnost človekovih pravic in osebnih svoboščin. Prisegamo na to, da jih zagotavljamo vsakomur pod soncem. A kaj naj storim z mojim nazorom do kulture, idej drugih verstev, civilizacij, ki se dotikajo moje svobode in trdijo, da so prav tako svobodne. Morda se prav ob tej svobodi zavem, da nisem povsem svobodna. Popolna svoboda je nepredvidljivost dejanj, nagon, ki se mu je človek odrekel. Vsak posameznik je žrtvoval delček svoje svobode entiteti, ki občutek varnosti. Človek kulture nima več absolutne svobode, ima pravico. Nasproti tej pravici pa stoji dolžnost. Svojo pravico in svojo svobodo lahko uživam samo do pravice drugega. Ko pridem v njeno polje, pride dolžnost. Dolžnost spoštovati pravico drugega, pravico države, ki sem ji dala delček svoje svobode za to, da me bo varovala pred posegi drugih. Družba, v kateri živim, je polna posameznikov, ki so pozabili, da so delček svoje svobode oddali za skupno dobro. Kaj je že to, skupno dobro? To se me ne tiče, to mi pripada, zagotavljajo naj mi drugi. Kar kaže na to, da je razkorak med svetom življenja in svetom zakonitosti vse večji ter v korist svetu življenja, ki priznava samo načelo užitka.

Ostala mi je še ena svoboda – politična. Vanjo sem vstopila skupaj z vami. Z zavedanjem, da svet življenja (svobodnih želja) niso tiste razmere, v katerih bodo tisti, ki prihajajo za nami, lahko polno zaživeli sredi nekega okolja in se v njem prepoznali, namesto da bi se znašli v brezimenskosti človeškega panja, v katerem bodo ne le priseljenci, temveč tudi avtohtoni mestni prebivalci s težavo našli svojo identiteto in pripadnost (Umberto Galimberti: Miti našega časa). Čeprav ne vem, ali je moje in vaše početje utopično ali realistično, vem, da smo sedaj voditelji, da smo odgovorni za vsakega izmed nas in vsakega izmed njih. Voditelj je proizvajalec kulture, kajti njegova beseda in njegov okus podeljujeta nove pomene, prinašata spremembe. Voditelj je tisti, ki uravnava vrednote. In tu se konča moj današnji razmislek o svobodi, predvsem politični. Ali me žene želja po oblasti, kot posledica moje želje po pozornosti in moči, ali vizija o svetu, ki ga nesebično gradim in privoščim drugim, sedaj vem, da je moja in vaša svoboda v svobodi izbire. Dokler bomo verjeli v slednje, pa bomo skupaj dosegali napredek.

NS01_9