Profil: dr. Dragan Matić

Iz četrte številke Naše sredine: Profil dr. Dragana Matića

Dr. Dragan Matić je poslanec SMC, član izvršnega odbora SMC, predsednik sveta SMC, predsednik odbora za kulturo v državnem zboru, mestni svetnik občine Ljubljana in vodja svetniškega kluba SMC.

Sam sicer v svojem prepoznavnem slogu pravi, da so funkcije precenjene. Po izobrazbi je doktor zgodovinskih znanosti, v preteklosti je v dveh zaporednih mandatih vodil Arhiv Republike Slovenije. Delo državnega zbora je dobro poznal že prej, saj je v funkciji direktorja sodeloval na sejah odborov. O sebi pravi, da se ne ustraši hitro, zaskrbljenost ali bolje rečeno zavedanje odgovornosti pa ostaja, saj so bila pričakovanja volilcev velika. V politiko se je podal predvsem zaradi želje po spremembah v takratni politični strukturi in kulturi. V družini so se na to sprva odzvali zadržano, kot sam pravi, tudi kritično, saj politiki v teh časih niso najbolj cenjeni: ”Sedaj pa so se z mojim političnim delovanjem sprijaznili in mi stojijo ob strani,” pojasni Matić. Za zdaj mu ni žal, da se je odločil stopiti v politiko, a premišljeno doda, naj mu isto vprašanje zastavimo ob koncu mandata. Sam bi nekomu, ki se podaja v politične vode, svetoval, naj nima prevelik pričakovanj, dobro pa je ohraniti nekaj začetniške naivnosti. Zase pravi, da je bolj operativne narave, saj želi doseči konkretne rezultate, ki jih lahko tudi jasno predstavi. Športno je zdaj manj dejaven, kot je bil pred začetkom poslanskega mandata, a je vseeno nedolgo nazaj odtekel mali maraton v Palmanovi, dan pred intervjujem pa z dvema prijateljema še pot iz Srednjih Gameljn, kjer živi, na Rašico. Tek v zadnjem času zaradi poškodbe sicer pogosteje nadomešča s fitnesom, priznava pa, da je tudi časa za treninge vse manj. Sprostitev najde v družini, dobrem filmu, knjigi, na ribolovu in v slovenski Istri.

Zdaj prebira spomine politika in ljubljanskega župana Ivana Hribarja ter spomine drugega politika iz 19. stoletja Franja Šukljeta, ker se pripravlja na predavanja, ki jih bo imel na simpoziju o županih na Slovenskem: ”Od leposlovja sem nazadnje prebral Draga Jančarja, odličen roman To noč sem jo videl.” Prizna, da dnevnika ne piše, ”morda pa, nekoč, … nikoli ne reci nikoli”, pusti odprte možnosti za knjigo spominov v prihodnosti.

Prepričan je, da država potrebuje nov zakon o uresničevanju javnega interesa na področju kulture: ”Prepotreben je, saj je kulturni model, kot ga imamo, požrešen, zastarel, finančno nevzdržen in v določeni meri tudi krivičen do posameznih posameznikov v kulturi in ne omogoča participacije vseh, ki sodelujejo na področju kulture, pri udejanjanju kulturne politike.” Nujna je tudi prenova medijske zakonodaje, zlasti zakona o RTV in zakona o medijih: ”Tu bo posebno pomembna medijska strategija, ki v teh tednih ravno nastaja in bo opredelila javni interes na tem področju do leta 2024.”

Največja lekcija v zadnjih dveh ”političnih” letih je spoznanje, da se situacija vedno lahko obrne in da je najbolj varljivo, ko misliš, da imaš vse pod nadzorom: ”Zmeraj znova me preseneča tudi, kako vztrajno del opozicije zlorablja in izkrivlja določena dejstva. In kako včasih ure in ure ponavljajo ene in iste stvari, za katere bi bilo dovolj, ko bi jih povedali enkrat ali dvakrat.” Prizna, da bi bilo morda treba razmisliti o spremembi poslovnika, ki zdaj omogoča dolgovezne in ponavljajoče se razprave, ki včasih izgubljajo smisel: ”Videti je namreč, da določeni politiki preveč stavijo na neposredne prenose sej.”

Dodaja, da SMC ne želi, da bi politika državljane izključevala, ampak jih združevala, ne glede na njihovo ideološko ali kakršnokoli drugačno opredelitev: ”Mislim, da smo slednje najuspešneje pokazali v praksi. Res pa je, da nekateri mislijo, da bi morali v dveh letih spremeniti vse, kar je bilo prej slabega v 25. Ta pričakovanja so upravičena, ni pa upravičeno očitati, da nismo nič naredili.” Je pa ponosen na zakon o pravicah istospolnih partnerjev in zakon o ureditvi prikritih vojnih grobišč, ker v SMC s tema dvema zakonoma izkazujemo uravnoteženo politiko, ki presega klasične ideološke delitve. Pri ljudeh, ki jih spusti blizu, išče predvsem to, da ne poskušajo uganiti, kaj bi on rad slišal, ampak povedo tisto, kar mislijo: ”Da so torej iskreni in kritični do mene, če je to potrebno, in da ne vsiljujejo svojih stališč čez vso mero in so pripravljeni na soočanje argumentov in tehtanje.” Ljudi, ki jih ima rad, zna presenetiti, očeta s počitnicami v toplicah.

Dr. Dragan Matić je poslanec SMC, član izvršnega odbora SMC, predsednik sveta SMC, predsednik odbora za kulturo v državnem zboru, mestni svetnik občine Ljubljana in vodja svetniškega kluba SMC. Sam sicer v svojem prepoznavnem slogu pravi, da so funkcije precenjene. Po izobrazbi je doktor zgodovinskih znanosti, v preteklosti je v dveh zaporednih mandatih vodil Arhiv Republike Slovenije.

Lokalna politika, v ljubljanskem mestnem svetu vodi SMC­svetnike, je ”bolj prebavljiva, ker ni toliko ideološke navlake in se je lažje osredotočiti na konkretne zadeve”

Matić je pogost gost razprav in omizij, organizira jih tudi sam, da je v ”stiku s civilno in strokovno javnostjo”. Nazadnje je vodil omizje Digitalizacija ali likvidacija slovenščine? in pogovor o medijski strategiji: ”Res si prizadevam, a tega je še premalo. Posebno zvečer bi moral pogosteje obiskati kakšno prireditev, a imam doma devetletnega sina, ki me pogreša, tako da namerno kdaj spustim kakšen večerni dogodek in menim, da je tudi prav tako.”

Na vprašanje, ali bodo njegov poslanski mandat medijsko najbolj zaznamovale glasbene kvote, pa brez zadržkov prizna, da ni povsem zadovoljen s to zgodbo in tem, kako se je odvila: ”Bilo smo potisnjeni v izhodišča, ki jih je zacementirala bivša ministrica za kulturo. Upam, da bomo drugo leto sprejeli nov medijski zakon, ki bo vprašanje spodbujanja slovenske glasbe rešil celovito.” Kaj bi dejali tistim, ki pravijo, da SMC ne bo dolgo zdržala? SMC bo tu, dokler jo bodo volilci potrebovali. ”V enem od najtežjih obdobij Slovenije smo ustanavljali stranko z Mirom Cerarjem in s tem zavedanjem tudi stopili na politično sceno. Naša politika se kaže v rezultatih in marsikomu gre to v nos. Zapletenih političnih tem ni lahko pripeljati skozi naporen politični proces, vendar nam to uspeva. To smo dokazali z nekaterimi zakoni, ki so potrebovali dvotretjinsko večino, kot je zakon o fiskalnem pravilu, ne nazadnje smo zapisali pravico do vode v ustavo!”

Ne strinja se s pregovorno modrostjo, da je politika umazana igra, za katero velja, da si uspešen le, če igraš po ustaljenih pravilih. ”Ni toliko stvar v načinu, ki seveda mora ostati znotraj pravnih in moralnih okvirjev, kot v naših ciljih, ki morajo biti v interesu tistih, ki so nas volili. Žal se prava umetnost politike začne, ko so legitimni interesi različni in v medsebojnem nasprotju in je treba iskati kompromise,” razmišlja. Ne da se tudi vsega spremeniti naenkrat …