Premislek Milojke Kolar v Naši sredini: “Minister za zdravje mora poskrbeti za vse, ne le za peščico!”

Ljubljana, Ministrstvo za zdravje. Ministrica za zdravje Milojka Kolar Celarc.

Ministrica za zdravje Milojka Kolar Celarc.

Premislek ministrice za zdravje Milojke Kolar v zadnji, tretji številki strankinega časopisa “Naša sredina”:

Danes, ko vam pišem, dragi strankarski kolegi in simpatizerji SMC, je petek, 2. septembra. Mogoče vas je moj začetek začudil in zmedel. A je potreben in pomemben. Pomemben zame, ker je danes moj zadnji dan enotedenskega dopusta, na katerega je, kot je ocenil (resda samo en) medij, ”za teden dni odšla arogantna ministrica”. In pomenljiv tudi za vas. Če bi bila doma, tega teksta ne bi brali. Moj delavnik je namreč tako zatrpan z dnevnimi obveznostmi, da ne bi bilo časa za prijazno kramljanje z vami. Kramljanje? Ja, kramljanje, saj upam, da vas bodo moji stavki spodbudili k odzivu. Vsakega bom vesela.

Tisti, ki me poznate, veste, da sicer veliko govorim, a znam poslušati. Sem človek dialoga, čeprav me predsednik zdravniške zbornice obtožuje, da se ne pogovarjam. Seveda se! Ne bom vas morila z dolgočasnimi statističnimi podatki o številu vseh sestankov in razgovorov, pomembneje je, da vam povem, da je zame dialog pogovor in izmenjava mnenj in različnih stališč z namenom, da dosežemo soglasje. Predsednik zdravniške zbornice, tako je povedal javno, pa dialog razume drugače. Zanj ni dovolj, da se pogovarjamo, problem je, ker v celoti ne posvojimo njihovih predlogov.

Tako na primer vodstva zdravniške zbornice in zdravniških organizacij še vedno ”v celoti nasprotujejo”, kot so zapisali sami, zelo pomembnim spremembam zakona o zdravstveni dejavnosti, s katerimi bomo končno pregledno uredili področje koncesij. Nasprotujejo nam v celoti, čeprav smo prisluhnili argumentom zdravniške zbornice tako o dolžini trajanja podeljene koncesije kot o lastništvu.

Naj poudarim, da podobno kot jaz dialog razume tudi poklicna skupina, ki je še številčnejša od zdravnikov, to so medicinske sestre in babice. Z njimi smo v dolgotrajnih pogovorih našli rešitev za problem, ki bi ga vlade morale umakniti z mize že pred najmanj desetimi leti in je povezan s statusom in plačilom srednjih medicinskih sester na zahtevnejših delovnih mestih.

Zakaj vam to pripovedujem? Ker sem v teh dveh letih ministrovanja ugotovila, da nekateri akterji v zdravstvenem sistemu nočejo dialoga. Vse ali nič je njihov credo. Hkrati pa naredijo vse za čim krajše mandate ministrov, kar jim tudi uspeva. Zadnji minister za zdravje, ki je vodil ministrstvo celoten mandat, je bil Dušan Keber. To je bilo daljnega decembra 2004. Med njim in mano se je zvrstilo devet ministrov v desetih letih.

Ministrica za zdravje sem dve leti. Verjamem, da vsi tisti, ki razumete dialog, že občutite, kaj smo v teh dveh letih premaknili na bolje. Upam, da niste potrebovali pomoči v desetih novih urgentnih centrih, a ljudje, ki so jo, pravijo, da so zelo zadovoljni z obravnavo. Zaposleni v urgentnem centru na Jesenicah so mi rekli, da se v novih prostorih, ki so bili prva investicija v gorenjsko zdravstvo v zadnjih 37 letih, počutijo kot na urgenci v ZDA. Potem ko je projekt nove urgence v Ljubljani ali DTS, kakor mu tudi rečejo, stal dolgih šest let, sem zagotovila denar za nadaljevanje gradnje, ki zdaj poteka po načrtih. Vsak, ki potrebuje recept, je že izkusil dobre plati eRecepta. Prav tako mediji od marca letos niso poročali o slabem vodovodu na onkološkem inštitutu, saj smo ga zamenjali v roku in z milijon evrov prihranka.

Minister za zdravje mora poskrbeti za vse ljudi in ne le za peščico. Zato zagovarjam univerzalno, enotno košarico pravic.

Reforma zdravstva že poteka: naši parlamentarci so marca letos sprejeli strateški dokument slovenskega zdravstva do leta 2025 z zgovornim naslovom Skupaj za družbo zdravja. Vlada je sprejela predlog zakona o lekarniški dejavnosti. To je dobra novica, saj je to po 24 letih nova sistemska ureditev lekarniške dejavnosti. Tudi to je del zdravstvene reforme. In tudi s tem zakonom smo ”preveč” posegli v interesna področja, a so bili strokovni argumenti močnejši od argumentov medsebojnega onemogočanja. Vendar bitka še ni dobljena.

Na blokado je naletel tudi zakon o omejevanju uporabe tobačnih in s tobakom povezanih izdelkov, saj ga je tobačni industriji uspelo začasno ustaviti, zdaj pa bo vlada zakon vendarle obravnavala. V zakonu predlagamo nov vir financiranja zdravstva, in sicer tobačni cent, od katerega si obetamo okoli 60 dodatnih milijonov evrov na leto. Vlada bo oktobra obravnavala tudi že omenjeni predlog sprememb in dopolnitev zakona o zdravstveni dejavnosti, ki je prav tako že prestal javno obravnavo in medresorsko usklajevanje.

Do konca leta bomo v javno razpravo dali še zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju, spremembo zakona o pacientovih pravicah, zakon o kakovosti in varnosti ter zakon o vodenju in upravljanju javnih zdravstvenih zavodov.

Svoje predloge, ki so jih imenovali zdravstvena reforma, je že predstavilo več interesnih skupin. To, kar so predstavili doslej, je slab javni zdravstveni sistem, saj vpeljujejo privatizacijo in doplačevanje iz lastnega žepa. Pri nas imamo v osnovnem zdravstvu zelo dobro dostopnost do družinskega zdravnika, ginekologa in pediatra, pri doplačevanju pa se zelo poveča neenakost. Samo v ponazoritev: dve tretjini osebnih stečajev v ZDA je posledica visokih računov za zdravstvene storitve v ”najboljšem sistemu” – zasebnem, seveda.

Pri iskanju rešitev sem odprta za predloge, vendar ne za takšne, ki bodo zamajali dostopen in solidaren zdravstveni sistem. V skupini tistih, ki pripravljajo svoje ”najboljše in hitre rešitve”, so tudi bivši ministri za zdravje in drugi nekdanji visoki odločevalci na področju zdravja. Sprašujem se, zakaj svojih idej, če so res najboljše za vse prebivalce Slovenije, niso uveljavili že takrat, ko so imeli v rokah škarje in platno? Zdaj njihove analize sponzorirajo zavarovalnice z našim denarjem, ki smo ga vplačali za zdravstvene storitve. A si niso vsi enotni, saj je eden od bivših ministrov meni in premierju napisal, da ne podpira delitve na košarico A in B, ki jo želijo vpeljati.

Nobena skrivnost ni, da se na tem področju ne strinjamo ne z opozicijskimi strankami ne z vodstvi zdravniških organizacij in nekaterimi koalicijskimi partnerji. Izkušnje iz tujine so zgovorne in nemalo tujih strokovnjakov nas opozarja, naj ne ponovimo napak drugih držav, ki so rešitev videle samo v privatizaciji in dodatnem plačevanju premije zasebnim zdravstvenim zavarovalnicam. Analiza zdravstvenega sistema je pokazala, da je naš sistem dober, vendar predvsem na področju financiranja ter vodenja in upravljanja potrebuje spremembe. Še posebno me veseli, da ga je kot dobrega ocenilo skoraj 75 odstotkov Slovencev, ki so sodelovali v Delovi javnomnenjski anketi.

Minister za zdravje mora poskrbeti za vse ljudi in ne le za peščico, zato zagovarjam univerzalno, enotno košarico pravic. V Sloveniji za zdravstvene storitve sedaj iz žepa doplačujemo 13 odstotkov. Samo še 2 odstotni točki nas ločita od meje, do katere niso prizadete najranljivejše dohodkovne in socialne skupine. Seveda bosta morali stroka in zdravstvena blagajna doreči, katere storitve in materiale zajema univerzalna košarica, za nadstandard pa bodo možnosti doplačila iz zavarovanja ali iz žepa. Tako je tudi v državah, s katerimi se radi primerjamo.

Začela sem zelo osebno in naj tako tudi končam. Zahvaljujem se za prijazno povabilo k pisanju. Naj ponovim: ne delamo revolucije, ampak evolucijo. To še kako dobro vedo nekateri novinarji, ki so še pred napovedano interpelacijo opozarjali na nevarno delovanje tistih, ki jih v koalicijski pogodbi moti naša zaveza k javnemu zdravstvu. Po javnomnenjskih raziskavah nas pri tem podpira večina državljank in državljanov. Verjamem, da vas ne bomo ne bomo razočarali.

 

Vabljeni na pogovore s poslanci SMC Janijem Möderndorferjem, Eriko Dekleva, Brankom Zormanom, Marušo Škopac, Dušanom Radičem in Vojko Šergan o zdravstvu v Sloveniji. Omizja bodo v Murski Soboti, Postojni, Kranju in Hrastniku.