Premier dr. Cerar z nizozemskim in luksemburškim premierjem za enotno EU

Predsednik vlade dr. Miro Cerar se je v okviru posvetovanj o prihodnosti Evropske unije v Haagu sestal z nizozemskim premierjem Markom Ruttejem. Strinjala sta se, da bo aktualnim evropskim izzivom kos le močna, enotna in učinkovita EU. Dr. Cerar se je nato danes sestal tudi z luksemburškim premierjem Xavierjem Bettelom v Luksemburgu, s katerim sta se zavzela za skupne EU pristope in rešitve glede najbolj perečih izzivov Unije.

“Migracije bodo temeljno vprašanje, ki ga bo treba reševati enotno, solidarno in brez odlašanja,” je bil v ločenih srečanjih jasen slovenski premier, saj se bo le tako mogoče tudi dejansko osredotočiti na ostale razvojne teme. Pogovori so sicer le del niza posvetovanj evropskih voditeljev, namenjenih učinkovitejšemu oblikovanju skupnega stališča sedemindvajseterice na neformalnem vrhu v Bratislavi sredi septembra.

pv'

V luči prihodnjega vrha, predvsem pa z vidika prihodnosti, je dr. Cerar, kot temeljno poudaril, da bo učinkovito upravljanje z migracijami predpogoj, ki bo državam članicam in institucijam omogočil osredotočanje na krepitev konkurenčnosti evropskega gospodarstva in dvigovanja zaposlenosti, predvsem mladih. Z nizozemskim kolegom sta si bila enotna, da je ob naslavljanju perečih migracijskih in varnostnih vprašanj, treba nadaljevati s poglabljanjem notranjega trga, zlasti digitalnega, energetskega ter storitvenega. Predsednik vlade dr. Cerar je nato nizozemskega premierja z gospodarsko delegacijo povabil na obisk v Slovenijo.

Glede Brexita je bilo med sogovorniki izraženo enako pričakovanje, da Velika Britanija ne bo mogla v nedogled čakati z začetkom pogajanj ter da bo končni dogovor moral biti pravičen, v interesu Unije in brez dopuščanja nadaljnjih ali novih posebnih privilegijev Velike Britanije. Premier dr. Cerar je tudi v ponedeljek v intervjuju za Delo govoril o Brexitu, migracijah, izpostavil pa je, da v “EU ne potrebujemo obnove, potrebujemo pa razvoj”. Intervju si lahko preberete spodaj:

Pred prvim vrhom EU po britanskem referendumu o izstopu kanclerka Angela Merkel izvaja pravo diplomatsko ofenzivo. O čem ste se pogovarjali na gradu Meseberg?

Osrednja tema je bila, kako naprej, kako naj sedemindvajseterica – seveda še v z Veliko Britanijo, kasneje pa tudi v pogajanjih z njo, ko se bo začel dejanski izhod – ostane dobro povezana in dokaže, da je lahko kos razvojnim izzivom. Skratka, vsi smo zagovarjali stališče, da potrebujemo močno, učinkovito Unijo, ki bo svojim državljanom omogočala vse boljše življenje, ki bo gospodarsko konkurenčna v svetu, ki bo omogočala več zaposlovanja, več perspektive mladim, skratka vso tisto odprtost, ki jo že ima v svojih temeljnih vrednotah. Hkrati pa nas je razprava seveda zanesla k vprašanju varnosti in migracij. Največ smo govorili prav o migracijah, in to o znanih temah, da se mora Evropa še bolj angažirati v državah, v katerih krize izvirajo, bodisi vojne, lakote, klimatske spremembe, in tam finančno ali drugače pomagati ljudem, da migracije ne bodo potrebne. Drugič, in to sem zelo poudaril tudi sam, je treba zagotoviti tudi mnogo bolj učinkovit nadzor nad ilegalnimi migracijami na zunanjih mejah EU. Tu moramo sodelovati in tudi sicer pokazati medsebojno solidarnost. Povedal sem, da si želim, da bi se že v Bratislavi in tudi kasneje vedno bolj osredotočali na razvojne vizije, na modernizacijo Evrope kot digitalizacijo in druge stvari, ki nas bodo popeljale naprej, vendar sem hkrati izpostavil, da vse te razprave, ki potekajo, in dejansko stanje na naših evropskih mejah kažejo, da brez ustrezne rešitve vprašanja ilegalnih migracij in varnosti Evropa ne bo kos tem razvojnim izzivom.

V Varšavi so poljski predstavniki in tudi predstavniki drugih višegrajskih držav kanderko pričakali precej ostro. Je bilo v Mesebergu več razumevanja za njena stališča?

Pogovor je bil zelo odkrit in mislim, daje bilo veliko razumevanja na obeh straneh. Ni bilo velikih razlik med tistim, kar je govorila gospa Merkel in kar smo govorili avstrijski, hrvaški, bolgarski predsednik vlade in jaz. Mislim, da gospa Merklova med pogovori z nami, ki smo zelo udeleženi v teh migrantskih izzivih ter drugih varnostnih vprašanjih, tudi sama spoznava, da bo treba ta problem bolj učinkovito reševati. Sicer – in na to sem posebej opozoril – ne bomo kos razvojnim izzivom, saj se nanje ne bomo mogli dovolj osredotočiti. Če nas ponovno v prevelikem številu preplavijo migracije, bo to ogrožalo varnost, onemogočilo integracijo in lahko resnično ogrozi celo obstoj EU.

Po brexitu se razpravlja o več mogočih prehodnih Evropah, o Evropi jedra proti Evropi periferije, starih članic proti novim, več integracije proti manj… Kaj je po vašem mnenju tisto, kar Evropa prihodnosti najbolj potrebuje?

Evropa potrebuje ozaveščanje o lastnih vrednotah, med katerimi so tudi solidarnost, medsebojna notranja odprtost, povezanost med ljudmi in seveda prost pretok kapitala, storitev in vsega, kar poznamo pod štirimi temeljnimi svoboščinami. Kadar koli razpravljam o teh zadevah, imam pred očmi naš interes za močno, uspešno EU, takšno, ki omogoča našim ljudem, da se v njej svobodno gibljejo, svobodno poslujejo in trgujejo, da se razvija naše gospodarstvo. Hkrati pa je treba vedno paziti tudi na interes Slovenije. EU mora vedno biti takšna, da zadovoljuje tudi naše potrebe. Po drugi strani pa se Slovenija že s sodelovanjem v schengenskem območju in evru uvršča v jedrno skupino EU, pri čemer se mi zdi dragoceno, da nam je v zadnjih dveh letih, odkar vodim vlado, uspelo pokazati, da znamo biti tudi most, posrednik med različnimi skupinami, denimo med visegrajsko in drugimi. To se je še posebej pokazalo pri migracijah, kjer se je prav na našo pobudo začelo sodelovanje med obema blokoma pa tudi z državami na Balkanu, ki niso članice Evropske unije. Seveda pa smo govorili tudi o stanju po referendumu v Združenem kraljestvu. Nismo se ukvarjali s tem, zakaj se je to zgodilo, gledali smo naprej in presodili, da Združeno kraljestvo verjetno potrebuje vsaj nekaj mesecev za pripravo izhodišč za pogajanja, potem pa je treba ta čim bolj hitro in učinkovito izpeljati in nanje se mora pripraviti tudi sedemindvajseterica. Dopustiti je treba neko mero prožnosti, da ne iščemo rešitev v eni ali drugi skrajnosti, ampak vidimo, ali bo z Veliko Britanijo še mogoče ohraniti neke vidike sodelovanja, seveda na način, ki bo »fer« tudi za našo stran.

Vidite pri tem kakšne nove nevarnosti za skupno evropsko valuto?

Trenutno za skupno evropsko valuto ne vidim nevarnosti, bolj bi lahko bilo ogroženo schengensko območje kot ena od vrst povezovanja, če se ne bomo dobro, torej skupno in solidarno, odrezali pri vprašanju migracij. Vidimo namreč, da vsaka država že ravna dokaj samoobrambno; Madžarska napoveduje dodatno gradnjo njihovih ovir, Avstrija se zapira. Zato mislim, da je to eden prvih izzivov in najpomembnejši. Kajti če bomo obvladali migracijske tokove tako, da bodo v Evropo po urejenih postopkih res prihajali le resnični begunci z vojnih območij, hkrati pa bomo preprečili nenadzorovane tokove z močnim delovanjem tihotapskih mrež vred, potem bo mogoče ohraniti schengen in tudi Evropo razvijati naprej. Takoj ko se bodo znotraj schengna postavile meje, bo to ogrozilo oziroma poslabšalo gospodarsko sodelovanje in pretok ljudi, nastali bodo konflikti med državami, ker se bomo prepirali o vračanju migrantov.

Eden od razlogov, da je Merklova odprla meje beguncem, je bil tudi položaj na Balkanu, presodila je, da je še preveč nestabilen, da bi lahko sam obvladal ta izziv. Ali je tudi zdaj še premalo poskrbljeno za države Zahodnega Balkana?

Mislim, da tem državam še premalo pomagamo pri migrantskem izzivu, pa tudi sicer bi moralo biti v naši skupni zavesti bolj prisotno, da morajo vrata v Evropsko unijo ostati odprta. Procesi približevanja se morajo nadaljevati, četudi bodo morda tekli nekoliko dlje. Če namreč pozabimo na ta del Evrope, se ne odrečemo le našim temeljnim vrednotam, saj smo vsi del evropske družine, ampak lahko tudi pripomoremo k destabilizaciji regije. Mislim, da smo tudi danes [v soboto] vsi, ki smo sedeli za skupno mizo, razumeli, da bo treba konkretneje in še več pomagati obmejnim državam, kot sta Bolgarija ali Makedonija, če bo treba, tudi Srbiji in, jasno, Grčiji. Je pa ključnega pomena, kaj bo s sporazumom s Turčijo. Tudi o tem smo spregovorili, saj se zavedamo, da je nadaljnje izvajanje tega sporazuma zelo pomembno. Treba bo poiskati rešitve, kako nadaljevati proces izvajanja tega sporazuma, četudi se morda v nekem delu še ne bi mogel takoj uresničiti.

Kakšno je vaše mnenje o dilemi več ali manj Evrope ter o razlogih, zaradi katerih so se Britanci odvrnili od Evropske unije?
Želim si več Evrope, vendar menim, da v tem trenutku ni dobro ovijati takšne želje v neko obliko federalizma. Mogoče v daljni prihodnosti, zdaj pa mora Evropa ostati pri teh temeljnih dokumentih, ki jih ima, in vrednote, ki smo jih že zapisali v temeljne pogodbe in smo jih ne nazadnje že tudi precej ozavestili, poskušati bolj izvajati tudi v praksi. V Evropi trenutno ne potrebujemo temeljite obnove, potrebujemo pa razvoj. In tam, kjer bo za razvoj na področju gospodarstva, tehnologije, energetike, zaposlovanja in pri spoprijemanju z demografskimi izzivi potrebna kakšna sprememba tudi v aktih, je to treba takoj narediti. Tako kot mnogi moji kolegi pa menim, da imamo za marsikaj dobrega že dovolj pravnih podlag. Je pa dejstvo, da tudi izstop Združenega kraljestva iz Evropske unije ni bil pogojen le s tem, da so bili Britanci vedno z eno nogo že zunaj Evropske unije, vemo, da jim ni bilo treba v celoti upoštevati vseh pravil, da so imeli zase mnoge izjemne ureditve. In že ves čas, kar so bili v Evropski uniji, se je tam pojavljala protipropaganda, tako da laliko brexit razumemo tudi kot posledico dolgoletnega protievropskega razpoloženja v Veliki Britaniji. V ključnih momentih pa se je pojavljala tudi zelo intenzivna propaganda, ki je Evropsko unijo kazala v neresnični luči, ljudem na Otoku so se predstavljale tudi popolne neresnice o njenem delovanju. Precej tega sentimenta je povezanega tudi z migranti, vemo, da je tam veliko tujih delavcev. Nezadostna sposobnost Evrope za soočanje z migrantskim tokom z Bližnjega vzhoda in iz Afrike je morda se dodatno zaskrbela ljudi, vse skupaj pa je pripeljalo do izida, ki si ga nismo želeli. Dopuščam tudi možnost, da bodo Britanci po temeljitem premisleku iskali različne rešitve, da tako ali drugače ostanejo povezani z Evropsko unijo, in jaz temu ne bi nasprotoval, seveda pa je treba biti tukaj zelo jasen. Vsak takšen dogovor mora biti »fer« za obe strani in sprejemljiv za vseh preostalih 27 članic. Po drugi strani pa je to velik nauk za vse nas, ki v sedemindvajseterici zdaj doživljamo številne radikalne populizme. Ti poskušajo ravno varnostna vprašanja in migrantsko problematiko izkoristiti za skrajne rešitve, a vodijo v bistveno zmanjšanje svobode ljudi, v zanikanje nekaterih temeljnih oziroma človekovih pravic, v ponovno postavljanje meja, v nacionalizme, celo v sovražni govor in ksenofobijo. Osebno in kot predsednik vlade to zavračam, mislim, da mora Evropa ostati v demokratičnih okvirih in še naprej dokazovati, da je demokracija sicer zahteven proces, saj se je treba širše sporazumevati in upoštevati javnost ter civilno družbo, a se na koncu vseeno bolj splača, saj je ugodna za vse ljudi. Uživajo človekove pravice in so bolj svobodni. Evropa se dokazuje tudi z blaginjo, ki jo daje ljudem. Te seveda ni nikoli dovolj, zato se moramo zanjo vedno znova prizadevati, in to je tudi ena od nalog, ki so zdaj pred nami.

Sloveniji gre v zadnjih letih gospodarsko bolje. Ali bi lahko postala že vzor nekaterim drugim evropskim državam?
Zanimivo je, da evropska komisija in nekatere evropske države Slovenijo zdaj postavljajo za vzor zaradi tega, kar je naredila v zadnjih dveh letih, nekatere naše strokovnjake vabijo v tujino na predstavitev slovenskega modela kot primera dobre prakse. Vendar kot predsednik vlade še ne bi želel biti preveč zadovoljen. Seveda sem pomirjen, da smo krenili v pravo smer, a zdaj moramo graditi naprej. Evropa je v težkem položaju, na obrobju so številne krize, varnostna situacija vzbuja skrb v mnogih državah, priče smo terorističnim napadom na ljudi in na naše vrednote, zato si je po eni strani treba priznati, da smo uspešni in da gremo v pravo smer, po drugi strani pa to ni konec, ampak šele začetek te zgodbe. Za to novo zgodbo si prizadevam, Slovenija mora ostati moderna, odprta, a hkrati seveda poskrbeti tudi za svoje državljane.
Če migrantskih izzivov ne bomo reševali bolj učinkovito, ne bomo kos razvojnim izzivom, saj se nanje ne bomo mogli dovolj osredotočiti.