Govor predsednika vlade dr. Mira Cerarja ob 70. letnici prve slovenske narodne vlade

Spoštovane Ajdovke in Ajdovci,
Spoštovane državljanke in državljani,
Slovenke in Slovenci,

danes slavimo 70. obletnico posebnega dogodka v slovenski zgodovini, kajti
tukaj, v Ajdovščini, je bila pred 70-imi leti, natančneje 5. maja 1945, ustanovljena prva slovenska vlada po drugi svetovni vojni.

Danes, tukaj, sedemdeset let pozneje, na skorajda isti lokaciji obeležujemo to odločno dejanje, do katerega je prišlo v izredno zahtevnem obdobju. Med takratnim in današnjim časom obstaja več razlik, pri čemer je ena bistvenih ta, da je bil tisti čas prepojen z vojnim in povojnim trpljenjem, strahom in uničenjem, medtem ko danes Slovenci živimo v miru in smo ob tem bogatejši za 70 let dela, izkušenj ter opominov, ki nam govoré o naših preteklih napakah in nas opozarjajo, da moramo sodelovati in presegati medsebojne delitve.

Že leta 1918, ko je 31. oktobra v današnji predsedniški palači sredi Ljubljane zasedal zbor poverjenikov slovenske narodne vlade, je bil ta pomemben dogodek neločljivo povezan s koncem nadvse krute prve svetovne vojne. Kot rečeno, je bila prva slovenska vlada, katere obletnico obeležujemo danes, prav tako neločljivo povezana z vojno, in sicer s prav tako grozljivo morijo druge svetovne vojne in z njenimi političnimi posledicami. Poleg tega pa je bil tudi nastanek prve demokratične vlade neodvisne države Slovenije, ki je prisegla 16. maja 1990, povezan z vojno, in sicer z desetdnevno vojno za samostojno Slovenijo, ki je kot posledica slovenske osamosvojitve izbruhnila dobro leto kasneje, to je leta 1991.

Tri prelomna zgodovinska obdobja, tri vlade – vsaka z drugačnim političnim statusom in pomenom – in, žal, tri vojne.

Tri prelomna zgodovinska obdobja, tri vlade – vsaka z drugačnim političnim statusom in pomenom – in, žal, tri vojne. In vojne v svetu so še danes. Pa tudi terorizem, revščina in lakota. Vse to in še marsikaj nas opozarja, da smo, kljub relativno razviti tehnologiji in znanosti, kot civilizacija v moralnem smislu še vedno na prenizki stopnji. V bodočnosti nas zato čakajo, tako Slovence kot druge narode, še številni izzivi, v katerih bodo na preizkušnji naša zdrava pamet in naša srca. Zato moramo že zdaj, vsakodnevno, storiti vse, kar znamo in zmoremo, da jutri ali pojutrišnjem ponovno ne pademo na preizkusu naše človečnosti, humanosti.

Slovenci smo se v 19. in 20. stoletju politično in kot narod postopno osamosvajali v izjemno zahtevnih, pogosto nemirnih in celo vojnih razmerah. Zato moramo danes še posebej spoštovati in ceniti vse tisto, kar se je skozi ta proces postopnega zorenja in osamosvajanja našega naroda izkazalo kot pozitivno in konstruktivno. Spoštovati moramo vse tisto, kar je našim prednikom in nam prineslo možnost ohranitve in razvijanja našega jezika, kulture, narodne identitete in ne nazadnje naše lastne, slovenske politike.

Predsednik vlade in 11 ministrov, ki so bili pred 70-imi leti v Ajdovščini izbrani v slovensko vlado, so takrat nosili partizanske vojaške uniforme, kar kaže na to, da so v tistih majskih dneh pri nas še vedno vladale napol vojne razmere.

Predsednik vlade in 11 ministrov, ki so bili pred 70-imi leti v Ajdovščini izbrani v slovensko vlado, so takrat nosili partizanske vojaške uniforme, kar kaže na to, da so v tistih majskih dneh pri nas še vedno vladale napol vojne razmere. Toda ure do brezpogojne kapitulacije nemškega rajha so se naglo odštevale in Evropa je začenjala čutiti olajšanje bližajočega se miru. Ko pa je nato formalno nastopil mir, je vojna žal še vedno divjala v mislih in srcih mnogih ljudi, ki se zaradi hude osebne bolečine ali pa zaradi političnih interesov niso mogli ali niso hoteli odreči želji po maščevanju ali po nedemokratični in celo nasilni nadvladi nad drugimi. To nas opozarja, da vojne in miru ne smemo dojemati le kot nekaj zunanjega, nekaj kar se kaže v spopadanju vojská, v trpljenju civilistov in v vsesplošnem uničevanju. Vojna je predvsem stanje duhá, ki navzven povzroča bolečino in škodo, navznoter pa uničuje vse, kar je dobrega v človeku.

Zato je tako pomembno, da plemenitimo in kultiviramo naše misli in občutja. Če namreč v svoji notranjosti ne pristajamo na vojno, na sovraštvo in uničevanje, potem vojne ne bomo sprožili ali spodbujali. In če se nekdo, ki je takšen – človečen in dober – pod zunanjo prisilo znajde v vojni, je prav on tisti, ki tudi v vojni vihri najde možnosti, da pomaga ljudem in pripomore k čimprejšnjemu koncu nasilja. Vedno, ko se spominjamo preteklih vojn, še posebej druge svetovne vojne, ki nas je Slovence prizadela tudi v bratomornem smislu, ne pozabimo, da si je v tistem izjemno težkem času veliko Slovenk in Slovencev v resnici prizadevalo za pomoč ljudem, za končanje vojne in za dobro naroda. Ni prav, da zaradi podivjane in neuke manjšine, ki je v divjih vojnih in povojnih razmerah povzročila takšno ali drugačno zlo, kar počez obsojamo vse ljudi, ki so se – pogosto celo proti lastni volji – znašli v vojnem in povojnem-totalitarnem metežu.

Naj zato ob tej priliki ponovim rek znanega irskega misleca in državnika Edmunda Burka, ki je dejal, da je za zmago zla potrebno le to, da dobri ljudje ne storijo ničesar.

Ne smemo pa niti sebi niti drugim dati popolnega odpustka, kadar smo bili in kadar smo tudi danes družbeno neodgovorni na takšen način, da s svojo pasivnostjo ali apatijo dovoljujemo, da nepošteni in nasilni ljudje prevzemajo vodilno vlogo v podjetjih, društvih in drugih organizacijah, v družinskih, verskih in drugih skupnostih ter ne nazadnje v politiki. Negativnosti se najprej kopičijo v malih količinah, nato pa, če jih sproti ne odpravljamo in presegamo, prerastejo v večje količine – potem nastopijo ekonomske in socialne krize ter v najhujših primerih vojne. Naj zato ob tej priliki ponovim rek znanega irskega misleca in državnika Edmunda Burka, ki je dejal, da je za zmago zla potrebno le to, da dobri ljudje ne storijo ničesar.

Slovenska vlada, ki se je ob koncu druge svetovne vojne formirala in sestala v tem vašem lepem mestu, spoštovane Ajdovke in Ajdovci, je bila vlada, ki je na eni strani postavila pomemben državotvorni mejnik v slovenski zgodovini, po drugi strani pa je bila to vlada, ki se je soočila s časom, ko je vojna, tudi bratomorna, kljub formalno sklenjenemu miru, še naprej divjala v mislih in srcih mnogih Slovencev. V tistem času, pa tudi kasneje, so se na naših tleh zgodili množični poboji, izvensodni in montirani sodni procesi, mučenja, neupravičena omejevanja svobode in druge oblike hujših kršitev človekovih pravic in svoboščin.

Spoštovani, dovolite mi, da danes ne obujam več podrobneje vseh vojaških, političnih, ideoloških in drugih negativnosti tistega vojnega in povojnega časa. Ne želim namreč širiti bolečinskega telesa našega naroda. Prav je, da ta temni del naše zgodovine poznamo in da ga ustrezno zabeležimo. Prav je torej, da se izve in ve resnica. Narobe pa je, če venomer znova na osebni in ideološki ravni obujamo bolečine in spore, ki jih je tisti čas prizadejal ljudem. Iz tistega časa zato v sedanjost raje prenesimo nauk o tem, da smo kot posamezniki, kot narod in kot država dolžni vedno in povsod spoštovati človekovo dostojanstvo, vrednote demokratične in pravne države ter s tem seveda tudi človekove pravice in svoboščine. Seveda moramo biti ob vsem tem sposobni izkazati tudi ustrezno pieteto do vseh mrtvih, še posebej do žrtev vseh vojn in totalitarnih sistemov. Če smo in bomo sposobni iti po tej poti, bomo s tem storili največ, kar lahko, da osmislimo in izkažemo priznanje vsem tistim, ki so v vojnih in povojnih časih žrtvovali svojo svobodo, zdravje ali celo življenje za svobodomiselne, pravične in človečne ideale.

Vprašajmo se čim pogosteje, ali in kaj smo se naučili iz zgodovinskih napak in zablod ter v čem in koliko smo danes boljši od naših prednikov. Samo takšen pristop nas lahko resnično vodi naprej – v trajnostni razvoj, v složnejšo družbo.

Spoštovani, vsi vemo, da je čas vojne in je čas mirú. Vojna pomeni prevlado barbarstva, mir je značilnost razvite, kulturne civilizacije. Pri odločitvi za eno ali drugo smo v resnici zelo svobodni: lahko se odločimo za sovraštvo, spopadanje in uničevanje, lahko pa se odločimo za prijateljstvo, gradnjo in medsebojno pomoč. Pri tem ne pozabimo, da so se, kot sem že dejal, v preteklih vojnah mnogi Slovenci, ki so bili ujeti v nasilje, odločili, da v vojno vihro vnesejo čim več svoje človečnosti, poštenja in solidarnosti. To so bili ljudje, ki so takrat na tej ali oni strani pomagali preganjanim, lačnim in ranjenim ter so prikrito ali odkrito podpirali prizadevanja za osvoboditev izpod tega ali onega totalitarizma in si želeli svetlejše prihodnosti za slovenski narod. Če so bili pri tem zavedeni ali drugače zmanipulirani, ali pa so se znašli v skorajda nerešljivih dilemah, mora biti naša današnja ocena do njih prizanesljiva. Še pomembneje pa je, da se v zvezi z vsemi temi bolečimi dogodki in usodami čim prej nehamo postavljati v vlogo vzvišenega in dokončnega razsodnika. Raje več odpuščajmo in si postavimo zrcalo – tukaj in zdaj. Vprašajmo se čim pogosteje, ali in kaj smo se naučili iz zgodovinskih napak in zablod ter v čem in koliko smo danes boljši od naših prednikov. Samo takšen pristop nas lahko resnično vodi naprej – v trajnostni razvoj, v složnejšo družbo.

Ko so nacizem, fašizem in imperializem sprožili drugo svetovno vojno, je bilo seveda prav in neizogibno, da je prišlo do upora zoper to zlo. Druge poti realno gledano ni bilo. Tudi Primorci se seveda tega dobro zavedate, saj ste se tudi vi pogumno in po svojih najboljših močeh upirali fašizmu, da ta, skupaj z nacizmom, ne bi uničil slovenskega naroda. V Ajdovščini ustanovljena prva povojna vlada je zato skozi to perspektivo pomemben pozitiven političen in simbolni mejnik, ki je izrasel iz upravičenega slovenskega, partizanskega boja proti tujemu okupatorju in proti njegovim slovenskim podpornikom in kolaboratorjem. Ta vlada v tem pogledu simbolizira prevlado dobrega nad zlim ter hotenje in zavest, da se Slovenija, četudi takrat v državnem okviru povojne Jugoslavije, vsaj delno politično in pravno vzpostavi kot samostojna narodna celota. V tem pogledu je zato ustanovitev te vlade vsekakor eden pomembnejših temeljev za kasnejše nadaljnje uveljavljanje pravice Slovenije do lastne politične organizacije in pravice slovenskega naroda do samoodločbe. Hkrati pa seveda nosi ta prva povojna slovenska vlada, skupaj s celotno povojno komunistično oblastjo, tudi soodgovornost za omenjene nedopustne dogodke, ki jih je po vojni zagrešila takratna skupna jugoslovanska in z njo slovenska oblast. Kot rečeno, prav je, da se ve resnica, prav pa je tudi, da danes odpuščamo in da na podlagi izkušenj in spoznanj gradimo boljšo prihodnost.

Slovenci smo v zadnjih sto letih prehodili dolgo, a zavidljivo uspešno pot narodnega razvoja, ki je, denimo, naš Ivan Cankar verjetno ne bi mogel niti slutiti. Od Dunaja prek Beograda smo naposled prišli tja, kamor smo si želeli že vse od karantanskih časov: domov, na svoje. Vsaj dvakrat smo mislili, da smo že blizu cilja. Prvič, že omenjenega 31. oktobra 1918, ko je v Ljubljani na pobudo Izidorja Cankarja in Janka Brejca zasedal zbor poverjenikov slovenske narodne vlade, ki je upal, da se lahko Slovenci emancipiramo v okviru tedanje države Slovencev, Hrvatov in Srbov. In drugič, ko se je več kot četrt stoletja kasneje, 5. maja 1945, prav tu, v Ajdovščini, pod vodstvom Borisa Kidriča oblikovala prva slovenska vlada po drugi svetovni vojni, ki je prav tako upala, da bo lahko Slovencem prinesla zadostno politično subjektiviteto v okviru takrat nastajajoče jugoslovanske federacije.

Slovenija se je kot suverena država resnično vzpostavila spet dobrega četrt stoletja kasneje, ko se je 25. junija 1991 konstituirala kot samostojna in neodvisna država in kot takšna kmalu zatem enakopravno vstopila na svetovni politični zemljevid.

V obeh primerih se je izkazalo, da Slovenci ne moremo biti zadovoljni s takó podrejeno vlogo v okviru te ali one širše države, še posebej seveda ne, če je oblast te države avtoritarna ali celo totalitarna in kot takšna odtujena vitalnim interesom slovenskega naroda. Tudi prvo slovensko vlado po drugi svetovni vojni, katere obletnico obeležujemo danes, moramo zato šteti za pomembnega znanilca slovenske nacionalne emancipacije, ne pa že tudi za njenega neposrednega glasnika. Slovenija se je kot suverena država resnično vzpostavila spet dobrega četrt stoletja kasneje, ko se je 25. junija 1991 konstituirala kot samostojna in neodvisna država in kot takšna kmalu zatem enakopravno vstopila na svetovni politični zemljevid.

Kmalu bo minilo nadaljnjega četrt stoletja. Četrt stoletja od naše državne in nacionalne osamosvojitve. Ali je v tem kaj simbolike? Ali celo kaj več od tega? Mislim, da je. Upam namreč, da prihajamo v čas, ko bomo kot narod in nacija dozoreli do te mere, da bomo uspeli v pomembni meri preseči naš nespoštljiv odnos do samih sebe – do lastne zgodovine, do lastne narodne in naravne substance in do države. Nihče sicer ne more zagotovo vedeti, ali nam bo uspelo, toda jasno vidim, da prihajamo v čas, ki nam resnično daje to priložnost. Po ekonomski, socialni in širši krizi, ki smo si jo v zadnjih letih v največji meri prizadejali sami, počasi mnogo bolj zares kot kdajkoli prej spoznavamo, da moramo postati dober gospodar na svoji zemlji ter da moramo brzdati lasten pohlep in druge negativne strasti. Hkrati počasi le ugotavljamo, da moramo dvigniti svojo politično in pravno kulturo ter tako ustvariti ustrezno okolje za uspešen gospodarski, kulturni in socialni razvoj. Ne nazadnje postopno ugotavljamo, da je treba mnoge rane iz preteklosti zapreti in se ozreti naprej, v prihodnost.

To je priložnost za vse nas. Kot predsednik vlade bom storil vse, kar znam in zmorem, da nam to uspe, kajti sicer bodo vsa naša dosedanja prizadevanja, predvsem tudi vsa prizadevanja preteklih rodov za samostojno in uspešno Slovenijo, zaman. Če nam v prihodnjih letih to ne bi uspelo, bi postale vse proslave naših zgodovinskih dosežkov, tudi obeležitev pomena prve slovenske vlade po drugi svetovni vojni, le še prazna lupina. Potem bi zmagalo naše bolečinsko telo in z njim vsi tisti, ki ga nenehno polnijo z ideološkimi razdori, s korupcijo in z najrazličnejšimi manipulacijami.

Toda močno verjamem, da nam bo uspelo. Da nam mora uspeti. Kajti le tako bomo izkazali resnično spoštovanje do naše zgodovine in do vseh znanih in neznanih junakov in domoljubov, ki so nam omogočili, da danes živimo v miru in v svoji državi in da smo enakopraven del evropske družine narodov. In le z uspehom bomo izkazali tudi naše resnično spoštovanje do prihodnjih generacij, ki jim bomo tako dali zgled in možnost za dostojno življenje.

Praznujmo zato danes ta dogodek in 70. obletnico konca druge svetovne vojne z zavestjo, da smo lahko srečni, da danes živimo v miru, v demokratični skupnosti in v Evropi številnih vezi in odprtih meja.

Današnja obletnica nam govori še nekaj: vsaka konkretna oblast ima omejeni rok trajanja. Prav nobena ni večna. Vse tako ali drugače poimenovane slovenske vlade, ki so zaznamovale 20. in začetek 21. stoletja, so bile svojevrsten odsev svojega časa. Če se osredotočim na vlado, ki se je pred 70. leti prvič sestala v Ajdovščini, naj rečem, da je bila ta vlada dokaz trdoživosti slovenskega naroda, ki ga takrat nista zlomila niti nacistični niti fašistični teror. Danes lahko na slovensko vlado, ustanovljeno v Ajdovščini gledamo osvobojeni nekaterih zgodovinskih dogem in zapovedanih resnic. Zavedamo se, da ni bila izvoljena v svobodnih in demokratičnih razmerah. Bila je, kot rečeno, otrok svojega časa. In ta čas je bil v vseh pogledih izreden, v marsičem krut in neizprosen. Praznujmo zato danes ta dogodek in 70. obletnico konca druge svetovne vojne z zavestjo, da smo lahko srečni, da danes živimo v miru, v demokratični skupnosti in v Evropi številnih vezi in odprtih meja. Z vso potrebno pieteto se spomnimo vseh žrtev in padlih za domovino, ne glede na njihovo starost, spol, versko in politično prepričanje ali barvo uniforme. Vsi so bili sinovi in hčere slovenske domovine in brez njih bi ne bilo nas in naše današnje Slovenije.

Bodimo zato v letu 2015 hvaležni, da smo in da lahko kot Slovenci po svetu hodimo z dvignjeno glavo. Zavedajmo se, da mrtvih ne moremo oživiti in zgodovine ne moremo spremeniti. Lahko pa skupaj naredimo veliko za spoštovanje med živimi. Pomislimo, kaj smo kot številno majhen narod dosegli kljub dvema svetovnima vojnama in življenjski ogroženosti, kljub bratomornemu spopadu ter večkratnim političnim, ekonomskim in drugačnim krizam. Kljub padcem smo se vedno znova pobrali, smo vedno znova stali in obstali. Na našo državno osamosvojitev so konec minulega stoletja drugi narodi gledali z občudovanjem. Predstavljate si, koliko bi šele dosegli, če bi tudi naši predniki premogli vse to, kar imamo mi danes, če bi bili spoštljivejši in prijaznejši drug do drugega, če bi govorili jezik ljubezni in sočutja, če bi bili solidarni in bratski.

Vse to je danes za nas izjemen izziv, kajti končno lahko vsaj v pretežni meri izstopimo iz zgodovinskega vrtiljaka destruktivnosti. Ne izpustimo iz rok te enkratne priložnosti, ki se nam ponuja. Začnimo resno graditi našo prihodnost skupaj z generacijami, ki prihajajo in so osvobojene naših strahov in predsodkov. Omogočimo sebi in njim, da svobodno zadihamo. Le tako bomo lahko namenili vso potrebno pozornost in energijo izzivom sodobnega časa. To je namreč čas, ko moramo svoje grobe misli in občutja nadomestiti z manj grobimi, torej z bolj subtilnimi mislimi in občutji. Tako kot so sodobni stroji, laserji in internet nadomestili prejšnja delovna in komunikacijska orodja, tako moramo danes naše misli napolniti z idejami o tem, kako našo družbo dvigniti na višjo raven, da bomo kos demografskim izzivom, da bomo dovolj konkurenčni v svetovnem gospodarskem okolju, da bomo obvarovali našo lepo in bogato naravo in da bomo še posebej mladim omogočili dovolj znanja in koristnega dela, s katerim bomo kot ljudje in narod ohranili svoje dostojanstvo in ponos.

Zdaj je torej čas za mir, delo in sodelovanje. Predvsem pa je to čas za mir – v nas samih in v naši družbi. Ustvarimo, ohranjajmo in plemenitimo ta mir, ki smo ga v veliki meri deležni tudi zaradi naših prednikov, predvsem pa zato, ker smo se iz naše polpretekle zgodovine v zadostni meri naučili vsaj to, da moramo graditi demokratično družbo, ki si prizadeva za strpnost, za inovativnost in razvoj, za človekove pravice in za sožitje človeka z okoljem in naravo.

Spoštovani, v čast mi je, da lahko danes z vami obujam spomin na naš pomemben zgodovinski dogodek – na 70. letnico ustanovitve prve slovenske vlade po drugi svetovni vojni. Vsem nam skupaj, državljankam in državljanom želim, da bi nas ta praznik, v povezavi s prvomajskim praznikom dela, navdal s pogumom in voljo, da v prihodnje storimo čim več dobrega. Zase, za svoje bližnje, za skupnost, za našo drago Slovenijo in za celi svet.

Hvala za vašo pozornost.

 

Foto: Daniel Novakovič/STA