Premier Cerar na prireditvi v spomin na reševanje vojnih ujetnikov in letalcev različnih narodnosti med 2. sv. vojno: Slovenija resno jemlje tedanje in sedanje zavezništvo

Premier in predsednik SMC dr. Miro Cerar, državni sekretar za nacionalno varnost dr. Erik Kopač in člani LO Bela krajina so se udeležili prireditve osrednje prireditve Vranov let v Metliki, ki ohranja spomin na reševanje in osvobajanje zavezniških vojnih ujetnikov in letalcev različnih narodnosti med drugo 2. svetovno vojno. Premier Cerar je bil slavnostni govornik:
Spoštovani visoki gostje, ekscelence, dame in gospodje, cenjeni organizatorji današnje prireditve.
Danes obeležujemo prav posebno poglavje v slovenski, evropski in evro-atlantski zgodovini. V teh krajih so se namreč v času grozodejstev druge svetovne vojne odvijale usode, ki zaradi svoje plemenitosti, humanosti in predvsem vzbujanja upanja, zaslužijo posebno skrb pri ohranjanju spominov nanje. Dostava materialne pomoči, reševanje sestreljenih zavezniških letalcev in ujetnikov, prevozi ranjencev in civilnega prebivalstva nam morajo biti trajni zgled. Da bo temu tudi resnično tako, je prav, da poskrbimo za ohranjanje spominov na ta dejanja, hrabre posameznike in sklepanje zavezništev v boju proti človeškemu zlu.  
Naj zato takoj pohvalim delo borčevskih in veteranskih organizacij pri ohranjanju spominov na »Vranov let« in druge podobne dogodke takrat. 
Slovenija – in z njo Bela krajina – sodi med dežele, ki so najbolj trpele v času druge svetovne vojne. Tudi oziroma predvsem zato, ker nismo sprejeli tuje okupacije, temveč smo se ji uprli. Rezultat upora je bilo tudi osvobojeno ozemlje tukaj v Beli krajini. 

Naš oboroženi upor je hitro postal sestavni del zavezniškega napora. Ne le v tem, da je “zaposloval” pomembne okupacijske sile na našem ozemlju, ki bi jih okupator potreboval drugje. Temveč tudi tako, da so slovenske partizanske enote in svobodoljubni domačini aktivno pripomogli k zavezniškim operacijam. 

Letalske operacije zaveznikov proti Hitlerjevemu Reichu niso bile preprosta stvar. Predvsem so terjale številne žrtve, tudi med letalci. Po vsej kontinentalni Evropi je množica krajev, kjer so bili sestreljeni. Tudi če so sestrelitev preživeli, jih je doletelo vojno ujetništvo, če ne kaj hujšega 

Pri nas je bilo drugače.  

Slovenski ljudje, zavedni domačini – civilisti in pripadniki osvobodilne vojske – so rešili veliko večino zavezniških letalcev, sestreljenih nad našim ozemljem. In večinoma so jih spravili na varno prav tu, čez letališča na osvobojenem ozemlju v Beli krajini. Prepričan sem, da je slehernemu popolnoma jasno, da je tako ravnanje naših ljudi, v času surove vojaške okupacije, pomenilo tveganje za njihova lastna življenja. Zato je še kako prav, da obujamo spomin na njihov prispevek k zavezniški zmagi v Evropi. 

Prihod  majorja Williama  Jonesa v  Bazo  20,  junija 1943, kateremu so sledili prihodi drugih zavezniških misij, je pomemben  premik pri vključitvi slovenskih partizanov v protinacistično zavezništvo. Misije pri General štabu NOV in PO Slovenije so med drugim skrbele za pomoč  pri ureditvi  letališč za dostavo materiala, evakuaciji sestreljenih zavezniških letalcev in rešenih vojnih ujetnikov, ranjencev ter civilnih beguncev.  

Po  nekaterih podatkih so slovenski ljudje in partizani na našem ozemlju  takrat rešili 303 ameriške letalce, 389 britanskih letalcev in vojnih  ujetnikov ter 120 Francozov in ostalih. Skoraj vsi rešeni letalci so pripadali 15. ameriški zračni  sili. 

Hrabro reševanje sestreljenih letalcev, vojnih ujetnikov, oskrba ranjencev in organizacija odhoda domov preko zračnega mostu je edinstven primer postopanja prebivalcev in partizanov v takratni okupirani Evropi. In ne, ne čudi me, da je vse to bil sposoben izvesti prav naš slovenski narod. 

Domačini so z veliko naklonjenostjo pomagali zavezniškim letalcem in jim nudili vse, kar so imeli. Številni letalci so se še po vojni in pozneje  vračali v Slovenijo in obiskovali ljudi, ki so jim rešili življenje. Ohranjena  so številna pričevanja rešenih letalcev in njihovih rešiteljev. 

Naj izpostavim, 

opisano dogajanje je bila naša zgodnja učna ura o pomenu zavezništev. Zato je razumljivo, da si je Slovenija ob svoji osamosvojitvi zadala cilj včlanitve v Evropsko unijo in zvezo NATO. Ta cilj smo tudi dosegli.

Veseli me, da sta danes med nami tudi veleposlanik Združenih držav Amerike in veleposlanica Združenega kraljestva Velike Britanije in Severne Irske – predstavnika držav, iz katerih so bili letalci, rešeni v teh krajih med drugo svetovno vojno, in predstavnika naših današnjih pomembnih zaveznic v zvezi NATO. 

Slovenija resno jemlje naše tedanje in današnje zavezništvo. Zavedamo se namreč, da mir ni samoumeven. Zanj si je treba stalno prizadevati, tako na političnem kot tudi na obrambnem področju. Zato si prizadevamo biti zanesljiva in verodostojna članica zveze NATO.

To ni vedno lahko. Finančna in gospodarska kriza je pred leti hudo prizadela tudi Slovenijo. Njene posledice čutimo še danes. Toda vlada, ki jo vodim, je uspela stabilizirati javne finance. Prav tako je uspela zaustaviti in obrniti trend padanja obrambnih izdatkov. S temi napori bomo nadaljevali tudi v prihodnje, v skladu z našimi zavezami, sprejetimi na srečanjih zveze NATO pred dvema letoma v Walesu in letos v Varšavi.  

Slovenci smo pri svojem delovanju v zavezništvu še naprej osredotočeni na solidarnost. To je nujno za vsako pristno zavezništvo. Tako ostajamo na tem področju tradicionalno zelo aktivni. Naše vojaške enote danes sodelujejo v zavezniških operacijah na širokem območju, od Baltika, prek Kosova do iraškega Kurdistana. 

Naj poudarim še en pomemben vidik našega zavezništva. Ne smemo namreč pozabiti, da je naše zavezništvo utemeljeno zlasti na skupnih vrednotah. Vrednotah demokracije, osebne svobode in vladavine prava. Na teh vrednotah mora še naprej temeljiti naše skupno prizadevanje za zagotavljanje miru in varnosti. To so vrednote, brez katerih bi bilo naše zavezništvo le prazna lupina. Verjamem, da bomo z negovanjem teh skupnih vrednot naše zavezništvo ohranili in še okrepili. Navdih za to nam lahko dajejo prav takšni dogodki iz časa 2. svetovne vojne, ki se jih danes tukaj spominjamo. 
Skupaj krepimo in v bodoče negujmo spomin na opisane dogodke! Zato tudi sam podpiram prizadevanja za primerno predstavitev reševanje sestreljenih zavezniških letalcev v obliki razstave na tem prelepem Otoku v Beli krajini. Predstavnike iz zavezništva pa pozivam, da skupaj enkrat letno pripravimo srečanje v spomin na dogodke takrat in z namenom poglabljanja prijateljstva v prihodnje. 

 

Slovesnost je potekala v Otoku pri Metliki, kjer je bilo med drugo svetovno vojno skrivno partizansko letališče, od koder so bili vojni ujetniki po prehojeni poti s Štajerske v Belo krajino prepeljani v italijanski Bari. Na območju današnje Republike Slovenije so delovale zavezniške misije, prek katerih so bili slovenska partizanska vojska in tudi civilni prebivalci med drugo svetovno vojno deležni zavezniške pomoči v obliki hrane, oblačil, zdravil, medicinske opreme ter vojaške opreme in orožja. Z letališča v Otoku pri Metliki ter z letališč Nadlesk in Krasinec so se v svoje baze vračali številni zavezniški vojaki in vojni ujetniki, prek teh letališč je bilo prepeljanih tudi veliko Slovencev in Slovenk, predvsem žensk, otrok in ostarelih ter ranjenih slovenskih partizanov.

Vranov let je projekt, ki ohranja spomin na reševanje in osvobajanje zavezniških vojnih ujetnikov in letalcev različnih narodnosti. To je spomin na junaštvo slovenskih partizanov, partizanskih kurirjev in slovenskega, pretežno kmečkega prebivalstva, ki je ubežnikom za ceno svojih življenj in imetja nudilo hrano in zatočišče.