Predsednik Počivalšek v pismu članom: Pridejo obdobja, ko moramo politiki pozabiti na politiko

Spoštovane članice,

spoštovani člani Stranke modernega centra,

 

jesen običajno predstavlja priložnost za opozicijo, da razburka politično dogajanje. Z letošnjo ni nič drugače, pri nas, ki smo del te vlade in nosimo odgovornost za razmere v državi, pa je fokus povsem drugje.

V ospredju naših prizadevanj in skrbi so zadnje tedne namreč podatki, ki iz dneva v dan kažejo na slabšajočo epidemiološko sliko in nevarno bližanje mejam, ko bo varovanje zdravja in v pandemiji najranljivejših skupin,postalo težko obvladljivo breme za zdravstveni sistem.

Pandemija je od pomladi naprej korenito spremenila naša življenja. Pomislimo, koliko je stvari, ki smo se jim odrekli, da bi na ta način pomagali obvarovati sebe, svoje bližnje in druge pred virusom, ki ga nihče resen več ne podcenjuje? Veliko, mar ne … Vsak zase ve, koliko vsakdanjih navad je moral prilagoditi novim razmeram. V dobri veri, da bo tako pristavil svoj zidak obrambe proti nevarnemu virusu.

Včeraj sem bil s kolegicami in kolegi ministri na terenskem obisku na Koroškem. Regiji, ki je po vseh epidemioloških kazalcih rdeča. Pred dvema tednoma sem obiskal Pivko, kjer smo doživeli prvi izbruh okužb v podjetju. To so tudi zame, ki sem v vsakodnevnem stiku z najrazličnejšimi ljudmi, streznitveni obiski.

Ljudje bijejo resne bitke. Za obstoj podjetij, za obstoj ustanov, za obstoj sistemov in tudi za obstoj družin. Od države pričakujejo čvrsto oporo in hitro odzivnost. Prosijo za bolniške postelje, za zdravstveno opremo, za kadrovske okrepitve, za ukrepe, ki bodo olajšali življenje podjetjem in pogosto tudi za odkrito besedo o tem, kaj nas čaka.

Ne le ta terenska obiska, tudi drugi, ki sem jih imel v zadnjih mesecih res veliko, me utrjujejo v prepričanju, da je Slovenija v zahtevnem položaju, ki od vseh, tudi od politikov, terjajo odgovorno, zrelo in modro ravnanje.

Zakaj pravim – tudi od politikov? Ker pridejo obdobja, ko moramo politiki pozabiti na politiko, sneti ščite za javnost prikladnih izjav in preprosto postati to, kar bi po mojem osebnem prepričanju morali biti vsak trenutek: učinkovit in zanesljiv servis državljank in državljanov.

Zdaj smo v takem obdobju.

Zame, ki sem kot minister odgovoren za delovanje gospodarstva, to pomeni, da se moram kot funkcionar in kot človek odzvati na vsak klic po pomoči iz podjetja, ki je zaradi pandemije v resnih škripcih.

Šteje vsako delovno mesto. Šteje vsako ohranjeno podjetje. Šteje vsako zdravo gospodarsko jedro.

Koliko nas bo obstalo na nogah po zahtevni krizi, ki jo je sprožila pandemija, bo odločalo o tem, kako uspešni bomo, ko bo ta enkrat mimo. In to, spoštovane kolegice in kolegi, zame niso naloge, kjer bi se lahko šli prozorne ideološke boje. V prihodnosti – govorim o prihodnjih letih – bo čisto vseeno, kdo bo na oblasti, če bomo državo zaradi nedoraslih političnih ambicij spravili na kolena in v kot.

Pri takih igrah mene ne boste videli!

Tudi zato sem včeraj, ko me je sredi resnih pogovorov na Koroškem, doletela informacija o nekakšni koaliciji ustavnega loka, najprej globoko zajel sapo in nato pomislil, v kako različnih svetovih živi trenutna slovenska politika. Ena na tleh, druga umaknjena v oblake.

Na tleh, kjer smo mi, ki se marca nismo bali prevzeti odgovornosti in nase sprejeti gneva dela javnosti, je dovolj prostora za vse, ki so voljni pomagati in biti del rešitve. Vsak, ki se čuti pripravljenega pomagati, je dobrodošel.

Na vlaku, na katerega me kot predsednika naše stranke vabijo zdaj, sem enkrat že bil. Poznam sopotnike in nisem pozabil na to, kako hitro so spustili ročico za upravljanje iz rok, ko se jim je zdelo, da jih izza ovinka čakajo izzivi, ki jim ne bodo kos.

S takimi sopotniki je težko zdržati resne naporne vožnje.

Zato tistim, ki so jim všeč take avanture, želim na njih vso srečo.

Naše družbe – govorim o stranki, ki jo vodim – pa si ne zaslužijo.

Ne, ker bi se nam zdeli premalo pomembni. Pač pa zato, ker se zdi v času, ko se vsa Slovenija in celoten svet soočata z eno največjih kriz v novejši zgodovini človeštva, preigravanje scenarijev za prestižne politične obračune, nedostojno in nezrelo.

Zanje bo še čas. A najprej vsi skupaj opravimo to, za kar smo bili nekateri izvoljeni, drugi poklicani.

Verjamem, spoštovane članice in člani, da imam v tem razmišljanju vašo polno podporo.

Zanjo sem vam hvaležen. Zdaj je čas, ko šteje, kdo zmore (ob)stati v vrsti in kdo se iz nje raje umakne v senco, da bi tam počakal na boljše čase.

 

Lepo vas pozdravljam in

ostanite zdravi.

 

Zdravko Počivalšek