Predsednik DZ dr. Milan Brglez: Srebreniški genocid je zadal globoke rane celotni moralni skupnosti človeštva

Danes mineva 21 let od genocida v Srebrenici. Dr. Milan Brglez je na tragične dogodke spomnil z nagovorom v Državnem zboru. Predsednik DZ je dejal: »V teh dneh obeležujemo in se spominjamo vseh tistih bistvenih dogodkov in mejnikov, ki so botrovali nastanku naše države, samostojne in neodvisne Republike Slovenije. Smo v času praznovanj in veselih spominov, zato je tudi prav, da nas v teh trenutkih prevevajo občutki radosti, zadovoljstva in ponosa. Radosti, ker smo uspeli uveljaviti svojo temeljno človekovo pravico do samoodločbe. Zadovoljstva, ker smo zanjo zmogli doseči zavidljivo raven družbene in politične enotnosti. In ponosa, ker smo svojo odločitev uspeli tudi ubraniti in doseči mednarodno priznanje.

A moramo se zavedati, da takšnih spominov niso deležni vsi. Zato bi bilo neodgovorno, če bi obenem pozabili na širše zgodovinsko ozadje, v katerem se je Slovenija rodila. Ozadje, v katerem je razpad naše bivše skupne države ne le presegel vse tiste pregovorne označbe Balkana kot soda smodnika, temveč se je sprevrgel v eno najbolj krvavih, brezčutnih in nečloveških epizod zgodovine narodov, ki na tem območju živijo že stoletja. Prav na današnji dan pred 21-imi leti se je na območju Srebrenice namreč pričel izvrševati eden najbolj krutih načrtov, ki za dosego nacionalističnih političnih ciljev ni izbiral sredstev, pa naj je ta še tako očitno kljuboval našim skupnim civilizacijskim normam. Srebreniški genocid je celotni mednarodni skupnosti – ali bolje rečeno, moralni skupnosti človeštva – zadal globoke rane. Podobe morja tisočerih v zeleno tkanino zavitih krst, ki se stapljajo z obmolklim srebreniškim gričevjem, bodo za vedno vtisnjene v naš kolektivni spomin ter obstale kot opomin, česa je zmožen človek, ko ga v njegovih dejanjih vodi najokrutnejše zlo.

BZ_L5442nbž

V preteklem letu je v tem Državnem zboru gostoval Cvet Srebrenice; simboličen spomin na nedolžnost žrtev tragičnih dogodkov izpred dveh desetletij ter pomenljivo opozorilo nam, da njihove zgodbe prenesemo tudi bodočim generacijam. Vprašanje, ki se nam ob tam lahko upravičeno zastavi, je, ali ne bo mar takšen spomin ob neprestanem, vsakoletnem ponavljanju zbledel? Ne bodo naši občutki zvodeneli? Odgovor je – ne. Ne bodo. Ne smejo. Naša vztrajnost spomina je namreč tista, ki v nas ohranja človeka in nam ne le omogoča, marveč zapoveduje, da se nečlovečnosti upremo ter razčlovečenje zavržemo. Pri tem se velja spomniti besed nedavno preminulega taboriščnika, tudi nobelovca Elieja Wiesla, ki je dejal: »Kjerkoli in kadarkoli so človeška bitja podvržena trpljenju in ponižanju, se moramo opredeliti. Nevtralnost pomaga tiranu, nikoli žrtvi. Tišina opogumlja mučitelja, nikoli trpinčenega.«

Spoštovane in spoštovani,

zgodovina človeštva je raznolika in mnogokrat nam ne more biti v ponos. Še posebej ne takrat, ko priča o naši nezmožnosti in nejevoljnosti učenja. Čas velikih odkritij so na domala vseh celinah našega planeta zaznamovali tudi sistematični in okrutni pokoli domorodnih ljudstev, pripadniki katerih so bili označeni za barbare, divjake, za neljudi. Pa na to velikokrat, vse prevečkrat pozabimo. Razvoj humanizma in duh razsvetljenstva, ki sta sledila, sta človeka, njegov čut in razum postavila v središče naše skupnosti, postopoma pa se je skozi intelektualno misel razvilo tudi zavedanje o njegovih neodtujljivih pravicah – pravicah, ki mu pripadajo izključno na podlagi njegove človečnosti, ki smo jo kot civilizacija dolžni varovati. A preteklo stoletje hudodelstev, o katerem sem v tej dvorani že spregovoril, priča, da razvitih vrednot nismo ponotranjili in svojih napak ne popravili. Armenski Medz Yeghern, ukrajinski holodomor, judovska Shoah, nacistični holokavst, kamboška ‘morilska polja’, ruandske kostnice ter zeleno morje srebreniške tragedije so zgolj nekateri izmed bridkih opominov, kako krhka je človeška volja in kako nezamisljive posledice prinese množična manipulacija z izprijenimi interesi peščice proti etnično drugim ali drugačnim.

A morda smo vendarle vsaj delen korak naprej storili s tem, ko smo skrbneje oblikovali jezik, s katerim o hudodelstvih spregovorimo. Kot je dejal znani britanski pisatelj Clive Staples Lewis: »Ne uporabljaj prevelikih besed. Ne reci ‘neskončno’, ko misliš ‘veliko’, saj ti bo tako zmanjkalo besed, ko boš želel spregovoriti o nečem zares neskončnem.« Ne razumite me napak. Jezik ne definira našega odnosa do žrtev razčlovečenja; njihova človečnost je v vsakem izmed nas zasidrana z njihovo lastno usodo. Prav nasprotno – jezik definira naš odnos do človečnosti same, tiste, zaradi katere moramo krepiti ne le naše besede, ampak tudi dejanja, ki bodo z leti, desetletji in stoletji zmanjšala število žrtev, za katere gojimo in ohranjamo naš spomin. Njegova vztrajnost pa mora ostati za vedno.

Spoštovani in spoštovane,
kot v prejšnjih letih tudi danes skrbimo za to, da srebreniški kriki groze ne bodo nikoli pozabljeni in da bosta naša solidarnost in sočutje z žrtvami neomajna. Zato vas prosim, da se jim poklonimo z minuto molka.«

*** molk ***