Predsednik DZ dr. Brglez na proslavi ob dnevu priključitve Primorske matični domovini: Zgodovina Primorske je veličastna

Predsednik Državnega zbora dr. Milan Brglez se je kot slavnostni govorec udeležil slovesnosti v Tolminu ob dnevu priključitve Primorske matični domovini. Objavljamo celotni govor.

Spoštovani predsednik Republike Slovenije,
spoštovane Primorke in Primorci,
državljanke in državljani Republike Slovenije,
gospe in gospodje,

v veliko čast mi je, prav tako pa to čutim tudi kot veliko odgovornost, da smem biti danes tu, med vami in vam ob državnem prazniku priključitve Primorske k matični domovini spregovoriti nekaj besed.

Slovenski pesnik in akademik Ciril Zlobec je leta 1997, ko smo praznovali 50. obletnico priključitve Primorske k matični domovini, zapisal: »Primorska s svojo svetlobo in pozitivno politično zgodovino, zlasti s svojim odporom proti fašizmu, bi lahko bila hvaležna referenčna točka za nacionalno odgovoren razmislek o naši preteklosti, sedanjosti in prihodnosti«. Danes, osemnajst let pozneje, ostajajo navedene Zlobčeve besede še kako aktualne.

Primorska in Primorci ste bili v svoji (in naši) zgodovini najpogosteje preizkušani del slovenskega nacionalnega ozemlja. In te preizkušnje niso nikoli rodile sovraštva, ampak so krepile upornost. Ne samo v duhu, ampak tudi v vsakodnevnem delovanju. Spomnimo se samo začetkov tolminskega punta, ki se je, prav tu, na Tolminskem, začel marca 1713. Pod vodstvom Jakoba Velikonje in Ivana Gradnika se je okoli 500 kmetov odpravilo v Gorico terjati svojo pravico. Četudi je bil upor zadušen, uporniki pa kaznovani, je to v Primorcih le utrdilo upornost duha. Ta se je ponovno pokazala v času ideje o Zedinjeni Sloveniji, ko so Primorci jasno izražali svojo zahtevo, da bi se pridružili državi, katere vezni člen bi bilo slovenstvo.

Ni minilo veliko let od uporov 1848, ko je Simon Gregorčič v pesmi Eno devo le bom ljubil potrdil primorsko zavezanost Sloveniji z zapisom: »Ljuba moja je Slovenija, jaz pa Slave zvest sem sin!«. A žal so veliki igralci v svojih geopolitičnih igrah ravnali v nasprotju z voljo Primorcev in Primork. Z Londonskim sporazumom, katerega 100-letnico praznujemo letos, je bila Primorska Italiji obljubljena, z Rapalsko mirovno pogodbo pa tudi dodeljena. Primorci ste se naenkrat znašli v popolnoma drugačnem svetu, ki ne samo, da ni spodbujal občevanja v domačem jeziku, ampak je to štel celo za sovražno in ga je zato preganjal. A ko so se na vas zgrinjali temni oblaki, ko je bila v cerkvah, na ulici, v uradih in celo na pokopališčih prepovedana slovenska beseda, ko se je takratna domovina do vas in Primorske obnašala dokaj brezbrižno, ste vedeli, da bo potrebno poskrbeti zase.

Upornost duhá in viharji mrzlih domačij vas niso zlomili. Ne, spodbudili so vas, da ste ohranjali slovensko besedo in slovenstvo. Upirali ste se močnejšim akterjem, ker ste vedeli, da imate prav in ker ste verjeli, da je zgodovinska pravica na vaši strani. O tem pričajo Bazovica, oba tržaška procesa, Črni bratje, Tigr, Zbor svečenikov svetega Pavla in vse druge primorske rodoljubne organizacije in posamezniki, ki so – poznani ali nepoznani – veliko prispevali k temu, da danes tu, v Tolminu, in po vsej Primorski, govorimo slovensko. Pri tem ne smemo pozabiti tudi na goriškega mučenca Lojzeta Bratuža, ki je z življenjem plačal to, da je svoje rojake učil slovenskih pesmi.

Na predvečer druge svetovne vojne se je zdelo, da je Primorska na kolenih. A ni bila. Vi, uporniški Primorci ste ravnali tako, kot je pozneje opisal Kajuh, rekoč: »Nisem več vzdržal, v meni je tlelo, v pesti skelelo, pa sem udaril«. A vaš udarec ni bil namenjen temu, da bi pokončali sovražnika. Ne, bil je izraz upornosti. Primorci niste želeli nikomur nič slabega, le ljubljeno Primorsko ste želeli pridružiti matični domovini. Zato ste se odzvali nje klicu in se pridružili partizanom. V okviru različnih vojaških postrojev – Gradnikove brigade, Gregorčičeve brigade ali IX. Korpusa – ste leta 1945 dokončno osvobodili Primorsko. In ko se je danilo in je že kazálo, da je konec prevlade tujega škornja, so se prav s Primorsko ponovno začela geopolitična preračunavanja. Zato je bilo potrebnih še mnogo let, da je Primorska dokončno postala del slovenske domovine. Dve leti za to, da je bila sklenjena Pariška mirovna pogodba, devet let za to, da je bil sklenjen Londonski memorandum o soglasju, in trideset let, da, trideset let za to, da je Primorska z Osimskimi sporazumi, katerih štiridesetletnico praznujemo letos, tudi simbolično dokončno postala del slovenske domovine. A čeprav v zgodovini niste terjali ničesar drugega kot to, kar vam je pripadalo, in ne glede na to, da je bilo čakanje dolgo, ste Primorci v svoji duši in srcu vedno vedeli, da boste nekoč dan, ko bo Primorska del združene Slovenije, tudi dočakali.

A žal je bila Primorska tudi v času po združitvi s Slovenijo pogostokrat v pepel odrinjena pastorka. Primorcem in Primorkam je bilo tako mnogokrat povsem neupravičeno očitano, da so premalo narodno zavedni in da se premalo borijo za slovenskost. Politiki iz prestolnice so na Primorce in Primorke pogostokrat gledali s sumničenjem, češ, da je treba na Primorce paziti, ker so »problematični«. Problematični pa naj bi bili zato, ker ste, ne glede na vse trpljenje in vse žrtve, bili sposobni ustvariti območje sožitja – in to ne ozirajoč se na narodno, versko, politično ali drugo pripadnost. Bili ste – in na žalost ste pri komu še vedno – »problematični« zato, ker ste znali ustvariti tisto, česar drugod po naši domovini nismo ne znali ne hoteli vsaj simbolno obeležiti, kaj šele iskreno misliti in živeti. Namesto tistega, kar razdvaja, ste Primorke in Primorci upali, iskali in našli tisto, kar združuje. Namesto razlik ste iskali skupne točke. Namesto svetobolja ste vnašali veselje. Ni torej nenavadno, da tudi še danes mnogi rečejo, in moje izkušnje to potrjujejo, da je najboljše zdravilo za slabo voljo obisk Primorske – pa ne glede na to, kam greš. Povsod – od Vršiča do Sečovelj, od Robidišča do Ilirske Bistrice – te čakajo lepa beseda, topel nasmeh in prijazen sprejem.

Primorska je nekaj čarobnega. Naj bodo to zasneženi vršaci s smaragdno Sočo ali Goriška s trtami, kraške vrtače, škraplje in jame ali Slovenska Istra z oljkami in brnistrami. Primorska je nekaj posebnega. Nikjer na Slovenskem namreč nimamo takega bogastva in raznolikosti kot prav tu, pri vas. Poleti vročina in razbeljeni kamen v Istri in na Krasu, pozimi sneg v Posočju in prepihani, mrzli kraški borjači. Čarobnost in skrivnostnost, a sočasno odprtost in domoljubnost, iskrenost in trdoživost. Taki ste, Primorska in Primorci, skozi oči tistega, ki na Primorsko prihaja iz drugih delov naše domovine. A te čarobnosti ne bi bilo, če ne bi bilo vaše usode in vašega odprtega duha in upornosti. Niste se vdali ne v času kmečkih uporov, ne v času obeh vojn in med njima, ne po drugi vojni in ne v času do samostojne Slovenije. Še več, pogosto pozabljamo, da je prav Primorska med najbolj zaslužnimi, da je do samostojne Slovenije sploh prišlo. Dan prej, ko se je prestolnica pripravljala na slavje, ko so se tam polagale rdeče preproge, ste prav na Primorskem že bíli boj z jugoslovansko armado. Agresija na mejne prehode s strani jugoslovanske armade je bila med najhujšimi prav tu.

Kdo se ne bi spomnil dogodkov v Rožni dolini, okupacije Kozine, Fernetičev in Škofij. In še in še. In če gremo še naprej, lahko rečemo, da na Primorskem ni bil samo »dan prej«, ampak tudi »poslednji dan«. Prav čez Primorsko, skozi slovensko okno v svet, luko Koper, je namreč slovensko ozemlje zapustil zadnji vojak jugoslovanske armade. Slovenija je šele takrat dokončno s svojimi pljuči zadihala svojo samostojnost. Za to, da bi se tega dogodka tudi simbolično spominjali, smo pred nekaj meseci v Državnem zboru 25. oktober razglasili za državni praznik, dan suverenosti.

Spoštovani Primorci in Primorke,
zgodovina Primorske je veličastna, predvsem pa je veličastna uporna narava vas, Primorcev. Ko so viharji zajeli Primorsko, ste se jim zoperstavili, ko so viharji prenehali, ste vzpostavljali sožitje. Zato vam želim v imenu Državnega zbora in v svojem osebnem imenu izraziti ne samo priznanje, ampak tudi spoštovanje in zahvalo. Hvala vam, drage Primorke in Primorci, da ne samo z besedami, ampak tudi z zgledom kažete pot strpnosti, medsebojnega spoštovanja in razumevanja med različnimi kulturami. Ste zgled ne samo za Slovenijo, ampak tudi za vso Evropo.

Kot ste po vzponu fašizma in nacizma bili prvi, ki ste se mu uprli, tako ste po koncu druge svetovne morije bili prvi, ki ste vzpostavljali sožitje in sodelovanje med nekdanjimi rablji in žrtvami. Danes je ta vaš zgled še toliko bolj potreben. Ne samo za nas tukaj, ampak predvsem za mlade in prihodnje rodove, ki se morajo zavedati, da Primorcem in naši domovini ni bilo nič podarjeno, ampak smo si to, kar imamo, izborili sami. Danes sta Primorska in Slovenija del širše evropske družine, zato se moramo, kot je lani septembra na gmajni pri Bazovici dejal videmski župan Furio Honsell, zavedati, da »kot pristni evropski državljani, državljani protifašistične Evrope, katere geslo je ‘enotnost v različnosti’ in torej antiteza ideje o nacifašistični Evropi, smemo reči, da ‘smo vsi slovenski partizani’«. V našem vsakodnevnem življenju pa se moramo zgledovati po številnih primorskih rodoljubih, ki so svojo primorskost izpričali ne samo z besedami, ampak tudi z dejanji. Dovolite mi, da na tem mestu izpostavim le enega, gospoda Borisa Pahorja, ki v svojem delovanju vsakodnevno izpričuje pripadnost slovenstvu in s svojim življenjem presega naše notranje zgodovinske in ideološke delitve.

Gospe in gospodje,

iskanje sožitja in sodelovanja med narodi ter znotraj njih je danes izjemno potrebno. Ne samo zaradi tega, ker ne želimo več vojn, ampak zato, ker smo ljudje. In ljudje postanemo v polnosti takrat, ko ne živimo drug ob drugem, ampak drug z drugim. Vi, Primorci in Primorke, ste to uspeli. In za to vam izražam vse priznanje in spoštovanje. Ohranite in krepite to, kar ste dosegli, predvsem pa bodite še naprej svetel zgled vsem nam v domovini in širše.

Naj živi Primorska, naj živi Republika Slovenija.