Dr. Brglez na 20. posvetu slovenske diplomacije: Mora nastopiti čas, da bodo vsi politični akterji v zunanji politiki delovali usklajeno in skupaj, za Slovenijo

Predsednik Državnega zbora dr. Milan Brglez je imel danes, v sredo, 6. januarja 2016, na 20. posvetu slovenske diplomacije, ki ga je organiziralo Ministrstvo za zunanje zadeve v Kongresnem centru na Brdu pri Kranju. Objavljamo nagovor v celoti.

Spoštovani gospod minister,
gospe državni sekretarki,
spoštovani gospe in gospodje,

najprej hvala, gospod minister, za povabilo, da lahko danes spregovorim pred cenjenimi kolegi diplomati, ki so ogledalo naše države navzven. Nadalje se želim zahvaliti tudi vam, spoštovani veleposlaniki in veleposlanice, stalni predstavniki in stalne predstavnice ter generalni konzuli in generalne konzulke, da s svojim delom utrjujete ugled Slovenije v svetu. Vi ste namreč tisti prvi stik drugih držav in njihovih državljanov s Slovenijo. Zato je še toliko pomembneje, da na teh diplomatskih srečanjih izmenjujete svoje izkušnje, pridobivate nove ideje ter se usklajujete za čim bolj koherenten in konsistenten diplomatski pristop do slovenskih zunanjepolitičnih območij in področij. In nenazadnje, hvala tudi vsem našim in vašim sodelavcem na ministrstvu, da iz dneva v dan delajo za varnost, ugled in blaginjo Slovenije.

Četudi sem danes v vlogi predsednika Državnega zbora, pa sami dobro veste, da je diplomacija področje, s katerim sem se in se še ukvarjam tudi po strokovni plati. Lahko bi rekel, da je to moja poklicanost, ki pa očitno (še) ni prerasla v poklic. Akademsko je to gotovo moja prva ljubezen. Četudi morda kdaj misliš, da si jo popolnoma prerasel, pa ti je ob njej vedno in znova nerodno. Ne zato, ker bi bila tako nenavadna, ampak predvsem zato, ker ti vedno znova, še posebej pa takrat, ko ti za mednarodno dogajanja zmanjkuje tudi ustreznega pojmovnega aparata, odpira nova obzorja.

Zato mi dovolite, da bom v današnjem nagovoru ne samo zavezan stroki, ampak tudi malce oseben.

Kaj torej je diplomacija? Je umetnost mogočega, predvsem pa je sposobnost držav, da vzdržujejo dostojen in primeren nivo komuniciranja v in skozi diplomatske odnose. Diplomacija je torej aktivnost, v katero smo vpleteni vsi – od najvišjih predstavnikov oblasti, do vas, praktikov, ki se z njo srečujete na dnevni ravni. A diplomacija ni samo to. Diplomacija je poleg obrti, stroke in umetnosti tudi znanost, ki se nahaja na preseku različnih disciplin – zlasti psihologije, sociologije, zgodovine, mednarodnega prava in danes vse bolj prava EU, politične geografije, mednarodnih odnosov, jezikoslovnih ved, medkulturnega komuniciranja, diplomatskih študij in drugih. Diplomacija je torej sama s svojo kompleksnostjo in subtilnostjo izjemno bogata, predvsem pa je bistvo udejstvovanja v mednarodnih odnosih.

A da lahko natančneje razumemo diplomacijo, jo moramo poznati. Diplomacija je tako aktivnost treh vej: bilateralne, multilateralne in konzularne (kamor štejemo tudi častne konzule). Le če vse te veje delujejo usklajeno, potem diplomacija kot celota deluje sinhrono, če pa se s tem sinhronizirajo še tisti predstavniki države, ki jih običajno ne uvrščamo med diplomate, potem smo idealno-tipsko blizu optimuma. Toda vrnimo se k naši realnosti. Vsekakor lahko rečemo, da se slovenska diplomacija trudi delovati sinhrono, čeprav je prostora za izboljšave, seveda, vedno na pretek. Dejstvo je, da je naša diplomacija v zadnjih 25 letih dosegla izjemno veliko. Z njeno pomočjo smo bili mednarodno priznani, z njo smo postali polnopravna članica Združenih narodov in prav njene aktivnosti so nas pripeljale v EU, zvezo NATO in druge mednarodne organizacije. Če bi naši diplomati ne bili tako spretni, Slovenija ne bi predsedovala Varnostnemu svetu, OVSE, Svetu EU in Svetu Evrope. Dvakrat smo bili izvoljeni v Svet za človekove pravice, smo članica izvršnega odbora UNESCO, predsedovali smo že in še bomo Mreži za človekovo varnost in še in še. Vsi ti dosežki so pomembni in zavidanja vredni.

In četudi pogostokrat zapostavljeni v naši domači javnosti, ki se na (mojo) žalost premalo ukvarja z zunanjo in preveč z notranjo politiko ali celo oboje pomeša, so vidni navzven. Slovenija je v mednarodni skupnosti prepoznana in zanesljiva država. Morda mi bo slednje kdo oporekal, češ da včasih ne izpolnjujemo svojih mednarodnih obveznosti, vendar lahko temu pritrdim le v smeri, da smo poleg doseženega v 25 letih, česar – naj ponovno poudarim – ni bilo malo, delali tudi – dajmo jim diplomatsko reči – nedržavniške napake. Te pa skušamo zdaj odpravljati. Ne z nepotrebno naglico in nepremišljeno, ampak pretehtano in argumentirano. Včasih, se strinjam, prepočasi, a upam, da bomo kmalu spet tam, kjer smo bili, ko je bila Slovenija razumljena kot vodilna država v regiji. A ne pozabimo – da bi omenjeno ponovno dosegli, moramo še veliko postoriti.

Osnova vsake diplomacije so urejeni odnosi s sosedami. Načelno ima Slovenija odnose z vsemi sosedami urejene – gotovo to velja za Avstrijo, Italijo in Madžarsko, nekoliko manj za Hrvaško – a to ne pomeni, da se jih ne da urediti. Politično sodelovanje s sosedami je na primerni ravni, kaj pa gospodarsko? Se ga da izboljšati? Gotovo. Pa tudi določena odprta vprašanja, ki se občasno pojavljajo v javnosti, bi veljalo še naprej razreševati. V primeru Italije je to vprašanje udejanjanje zaščitnega zakona za slovensko manjšino iz leta 2001, pa tudi skrb za italijansko manjšino pri nas. V primeru Avstrije je to gotovo vprašanje statusa naše manjšine na Koroškem in Štajerskem, pa nasploh čezmejnega sodelovanja, v primeru Madžarske pa je to ponovno vprašanje statusa in razvoja manjšin in njihovega financiranja na obeh straneh meje, kot tudi vprašanje drugega tira oz. celote železniških povezav z Madžarsko, ki bi lahko bilo ena od razvojno-logističnih vezi, ki bi Slovenijo še močneje vpela v Srednjo Evropo. Največ izzivov pa nas vse čaka v odnosih s Hrvaško, ki so trenutno, na žalost, na precej nejasni ravni.

Za uspešno diplomacijo in dobre odnose je namreč potrebno vzpostavljati medsebojno zaupanje. Tega na žalost med Slovenijo in Hrvaško trenutno ni v izobilju. Razlogov je več, je pa dejstvo, da je glavni razlog gotovo to, da je do sedaj Hrvaška že večkrat odstopila od dogovorjenih okvirov. In to vzbuja skrbi. Ne samo zato, ker Hrvaška tega ne bi smela, ampak predvsem zato, ker je to slabo za vzpostavljanje in ohranjanje zaupanja ali morda celo nadgradnjo odnosov. In tu se moramo zamisliti. Kako povrniti zaupanje med državama. Brez truda na obeh straneh ne bo šlo. Upam, da bo nova hrvaška vlada modrejša, kot je bila ta, ki sedaj odhaja. Predvsem pa upam, da ne bo nabirala cenenih političnih točk na resnih vprašanjih – na zadevah, ki velikokrat segajo v bistvo nacionalnega interesa. Populizem je namreč skrajno nevaren, saj ko se enkrat začne, ga je težko ustaviti. Gotovo bi bilo slabo, če bi se slovensko-hrvaški odnosi še poslabšali. Prav tako kot bi bilo slabo, če bi obe državi postali indiferentni druga do druge. Sosedov si ne izbiraš, zato je nujno, da si z njimi v karseda dobrih odnosih.

Drugo načelo naše diplomacije je aktivno članstvo v Evropski uniji. Vanjo smo vstopili leta 2004 in njej in njenim vrednotam smo zavezani. A EU je v neprestani izgradnji. Kako zgleda, če hišo nehaš graditi, ker je zmanjkalo zidakov ali ker so vsi že po malem utrujeni od dela, vidimo sedaj, ko se EU sooča s težavami. Teh ne bomo rešili, če jih bomo reševali vsak po svoje. Ne, rešili jih bomo lahko le skupaj. Ponovno vzpostavljanje meja ni rešitev; prav nasprotno, je podpisovanje smrtne obsodbe EU, kot smo jo poznali, in je zanikanje idealov, na katerih je bila zgrajena. Edinstvenost EU leži prav v enotnosti njenih članic ob sočasnem dopuščanju ohranjanja različnosti, ki nas bogatijo. Iskati moramo torej tisto, kar je skupnega in opustiti tisto, kar nas deli. Seveda ne gre za svetovnonazorske delitve, te so dobrodošle, saj se družba le tako lahko razvija. Gre za delitve, ki nastanejo takrat, ko ni enotnega odgovora, ker ni razumnega dogovora ali skupnega interesa. EU mora zato najti enotni odgovor na izzive časa, v katerem živimo. A EU ni neka imaginarna tvorba, ampak jo sestavlja 500 milijonov državljank in državljanov ter 28 držav članic. Njeni državljani, politiki in državniki smo torej odgovorni, da najdemo skupno rešitev za skupne evropske probleme. In tu imate tudi vi, diplomati in diplomatke, veliko vlogo. Predvsem v tem, da iščete soglasje in skupne točke, ki bi EU pomagali, da se izvije iz težav, v katerih se je trenutno znašla, v odnosu do njenih članic pa, da pomagate posredovati za racionalno zbližanje stališč.

Tretji tir naše diplomacije so urejeni in dobri odnosi z našimi zaveznicami, s stalnimi članicami Varnostnega sveta, državami BRIKS in državami, s katerimi ima Slovenija sklenjena strateška partnerstva. Tu se moramo zavedati, da morajo biti ti odnosi na karseda visoki ravni. Slovenija je lahko resen sogovornik, če se le zna pravilno pozicionirati in ohranjati odnose na vseh ravneh. In seveda, če vodi primerno zunanjo politiko. To je tista zunanja politika, ki je resna, ima ugled, predvsem pa je zavezana vrednotam mednarodnega prava. To mora biti in ostati ključno vodilo slovenske zunanje politike. In na tem morajo tako v bilateralnih kot predvsem multilateralnih forumih temeljiti slovenske intervencije. Sloveniji se ni treba izogibati vloge male države, saj ima v tej vlogi bogate zgodovinske izkušnje. Znotraj tega lahko služi kot tista država, ki ima specifične informacije in laže prilagaja svoje multilateralne niše specifiki vsakega odnosa, predvsem pa še vedno ohranja ugled v regiji in širše. In kar je najpomembnejše, odnose z omenjenimi državami je treba še naprej krepiti in graditi. Kot primer primernega izhodišča za krepitev odnosov z neko državo lahko npr. v odnosih z Indijo izpostavim ICPE, ki mu je treba vdahniti dušo.

V »starih časih« je bil ICPE izjemno pomemben akter v okviru gibanja neuvrščenih. Zakaj ne bi ponovno investirali vanj in s tem Slovenijo promovirali tudi v državah, kjer je že davno pozabljena? Naprej, imamo Konfucijev inštitut, ki deluje odlično, a treba bi bilo še okrepiti našo prisotnost na Kitajskem, pa Brazilija, država, ki nam je skoraj nepoznana. Letos bodo tam olimpijske igre. Bomo to znali izkoristiti za svoje gospodarske in politične interese? Pa Ruska federacija, s katero imamo tradicionalno dobre gospodarske in kulturne odnose. Turčija, s katero smo sklenili strateško partnerstvo – ali se da okrepiti politično in gospodarsko sodelovanje med državama že s tem, da bi se ne samo zaradi spoštovanja že nekdo med nami naučil turško? In končno, ZDA, kjer smo zavezniki v Natu. Ali izpolnjujejo svoje zaveze; kako in koliko smo v ZDA sploh prisotni? In naprej. Kakšne so možnosti sodelovanja z drugimi afriškimi in azijskimi državami? So te res tako daleč, tako drugačne ali zgolj tako nam nepoznane? Kakšne so možnosti za poglobitev političnega in tudi gospodarskega sodelovanja v vseh naštetih in vseh ostalih primerih? Verjamem, da velike. Le uvideti in izkoristiti jih je treba.

Četrta točka naše diplomacije pa so države, s katerimi ima Slovenija dobre odnose, a bi jih veljalo še poglobiti, tako na bilateralni kot multilateralni ravni ter tako politično kot gospodarsko. Slovenija mora biti aktivna tudi v državah, ki morda danes še ne predstavljajo pomembnega partnerja, a bi ga lahko v prihodnje. Svet je nestanoviten, zato zanašanje na to, da bo jutri tak, kot je danes, gotovo ni na mestu. Diplomacija mora tako delovati čim širše in vzpostavljati odnose (za začetek multilateralno) z vsemi državami, ki so za to zainteresirane. Slovenija je država, ki svojo diplomacijo gradi na ustavno zapisani miroljubni politiki, dobrososedskih odnosih, blaginji in spoštovanju mednarodnega prava in človekovih pravic. Kot taka mora izkoristiti vsako priložnost, da te vrednote svoje zunanje politike promovira. Verjamem, da vi, spoštovani in cenjeni kolegice in kolegi, to počnete dobro.

Dovolite mi še eno osebno noto, za katero menim, da jo velja izpostavit. To so odnosi s Srednjo Evropo in Zahodnim Balkanom. Glede Srednje Evrope želim sporočiti le, da mora Slovenija postati ena od njenih soustvarjalk. Ne le njen pasivni del, ampak gonilna sila. Ne glede na format je ključno, da Slovenija aktivno sodeluje v večini aktivnosti držav Srednje Evrope. Ne samo zato, ker je del tega območja, ampak predvsem zato, ker mora Srednja Evropa postati eden pomembnih nosilcev prihodnjega razvoja Evropske unije. »Nove«, sam bi jih raje poimenoval »mlade«, članice EU do sedaj pravega mesta za svoj prispevek žal še niso našle. Verjamem, da je naša soodgovornost, da začnemo EU oblikovati tudi po naši meri – s kreativnim in konstruktivnim preseganjem umetnih in zunanjih delitev. Kar se tiče držav Zahodnega Balkana je treba povedati, da morajo dobiti in imeti evropsko perspektivo. Namreč, brez integracije teh držav lahko EU stagnira in se ne razvija, vključno in predvsem z nami. Je pa res, da morajo tudi te države same opraviti svojo domačo nalogo. Bruselj je namreč namesto njih ne bo.

Poleg evropske prihodnosti teh držav pa mora Slovenija vztrajati tudi pri tem, da se čim prej razrešijo nasledstvena razmerja med državami nekdanje Jugoslavije. Naša ekipa dela dobro, je pa res, da nekatere druge države zavlačujejo. Šele, ko se bodo razrešila glavna vprašanja nasledstva, bo regija izgubila velik del latentnega ideološkega in konfliktnega naboja. Ključno pri tem je, da se države v regiji domenijo za mirno reševanje mejnih sporov. Arbitražni sporazum med Slovenijo in Hrvaško ostaja svetel zgled, ki bi mu morale slediti tudi druge države v regiji. V tem kontekstu upam, da bo Hrvaška nadaljevala sodelovanje v arbitražnem postopku. Menim, da bo vztrajanje na arbitražnem sporazumu na dolgi rok bistveno pripomoglo tudi k boljšim odnosom med Slovenijo in Hrvaško ter k podobnim zgledom reševanja odprtih vprašanj v regiji.

In končno naj dodam, da morajo v Sloveniji nastopiti časi, da bodo vsi politični akterji v zunanji politiki delovali usklajeno in skupaj, za Slovenijo. Ne nosimo domačih prepirov na svetovni oder (ali v naše medije – kar je, ker tudi drugi obvladajo diplomacijo, praktično isto) in ne dovolimo, da postane zunanja politika klasično orodje notranje politike. Za malo državo je ključno, da ohranja ugled v mednarodni skupnosti. Tega bo ohranila le, če bo zunanja politika navzven enotna in bomo vsi skupaj skrbeli za varnost in blaginjo državljanov.

Spoštovani,

še veliko je tematik, ki bi se jih lahko dotaknil, a je časa premalo, zato mi dovolite le še dve prošnji. Včasih slišim očitek, da je Državni zbor »nebodigatreba« v sistemu slovenske diplomacije. To ne bo držalo. Prav vsak akt, ki je sprejet v Državnem zboru, ima demokratično legitimacijo, enako vsak predlog za veleposlanika, ki je potrjen na predstavitvenem zaslišanju OZP, tudi vsak predlog za mednarodnega sodnika itd. Če se o tem zedinita koalicija in opozicija, je to še simbolično bolj zavezujoče. Sam bi si želel več debat v zvezi z zunanjo politiko tudi v Državnem zboru. In glede na Deklaracijo o zunanji politiki, ki je bila lani sprejeta z več kot ustavno večino in ji je sledila na vladi sprejeta Strategija slovenske zunanje politike, je letos čas za splošno razpravo o zunanjepolitičnih prioritetah tega leta v DZ. Skupaj s službami DZ, ministrstvom ter samim ministrom za zunanje zadeve bomo postopkovno uredili in prvič izvedli to novo prakso. Verjamem, da se to da in kjer je volja ali vsebina, se najde pot ali oblika.

In druga prošnja. Vesel bi bil, če bi več diplomatskih in konzularnih predstavništev tudi na Državni zbor naslovilo več informacij v zvezi z dogajanjem v posamezni državi ali instituciji. Sedaj je tega po moji oceni še vedno premalo, je pa zame kot predsednika Državnega zbora izjemno pomembno, da sem seznanjen z dogajanji in aktualnimi tematikami, predvsem pa, da si ustvarim popolnejšo sliko o zadevah, o katerih marsikdaj, na žalost, dejansko vem premalo. To mi bo izjemno koristilo, predvsem takrat, ko bom želel – če se vrnem na začetek tega govora – malce »pobegniti« od notranjepolitičnih zadev k svoji prvi ljubezni, diplomaciji. Zatorej čim več depeš in (če je treba) tudi bolj zaupnih sporočil, da bo tudi predsednik Državnega zbora še več vedel o dogajanjih v mednarodni skupnosti in da bo parlamentarna diplomacija ne le dopolnilo siceršnjemu diplomatskemu udejstvovanju države, temveč bo lahko tu pa tam izkazala tudi svojo lastno dodano vrednost.

Spoštovani gospe in gospodje, minister, državni sekretarki,

hvala za vaš čas in hvala za potrpljenje ob tem mojem dolgem ekspozeju. Veste, ko je nekdo enkrat profesor na fakulteti, se takemu pristopu težko odreče …

Želim vam vse dobro ob vašem delu in srečno novo leto 2016.