Predsednik DZ Brglez ob Dnevu boja proti okupatorju: Svoboda ni dana, ampak izbojevana!

Nagovor predsednika Državnega zbora dr. Milana Brgleza ob 76-letnici ustanovitve Osvobodilne fronte slovenskega naroda:

Spoštovane borke in borci narodno-osvobodilnega boja,
spoštovane interniranke in interniranci,
spoštovani predsednik Republike Slovenije, gospod Borut Pahor,
spoštovani predsednik Vlade, dr. Miro Cerar,
cenjene gospe in gospodje,

v čast mi je, da vas lahko nagovorim na državni proslavi ob dnevu upora proti okupatorju. Čas in svet nam, državljanom in državljankam, od lanske 75-letnice ustanovitve Osvobodilne fronte slovenskega naroda do letos nista prizanesla, zato od nas terjata ponoven premislek namena in pomena upora v slovenski družbi in državi.

O čem torej govorimo, ko govorimo o upu upora? In kaj naj storimo, da ne bomo le govorili? Odgovor se skriva tu, okrog nas: med vami, borci in borkami, ki nosite v sebi izkušnjo upora proti okupatorju in ki ste ga prinesli zapisanega na praporu in vtisnjenega v spominu, med vami, revirskimi knapi, ki ste ga živeli vse do poslednje velike stavke ter med vami, (mladimi) ustvarjalkami in ustvarjalci vsakovrstnih umetniških uporov in vstaj.

Tudi zato smo nocoj tu, v Trbovljah – da v isti sapi počastimo državni praznik in se spomnimo lokalnih upornikov in upornic. Oboji, eni in drugi, lahko skupaj spletejo mrežo, ki odžene zavojevalce in ubrani najboljše od tega, kar se je rodilo tod, pri nas, na Slovenskem. Tako se je začel narodnoosvobodilni upor druge svetovne vojne – z Osvobodilno fronto: najprej s počasnimi, a pogumnimi, nato pa vse bolj odločnimi in vidnimi koraki. In ravno zato, ker je merila dovolj široko, je dobrega pol leta po nastanku Osvobodilna fronta že predstavljala pomembno silo upora proti nacizmu in fašizmu. Tako je rasla simbolno in dejansko. S partizanskimi enotami je postala resnično narodno gibanje zoper okupatorje in kolaborante, skupaj z zavezniki pa zmagovalka druge svetovne vojne.

Grožnja tedaj ni pomenila strahu, ampak je prinesla zalet in pogum, srčnost in moč, tovarištvo in solidarnost. Nuja upora je prinesla upanje, ki je bilo po Kajuhovih besedah »brez dna«. A če smo tedaj dobili za zaveznike tudi DeGaulla, Churchila in Roosevelta, nam je zmanjkalo tistega, na kar v revolucijah ni časa misliti: zdelo se je, kot bi v boju za svobodo vseh skupaj ne znali misliti na svoboščine vsakega posameznika in vsake posameznice. Šele mednarodnopolitična in notranjepolitična dogajanja po drugi svetovni vojni, žal tudi neopravičljivi povojni poboji, so naše ljudi postopno naučili, da temeljne človekove pravice in svoboščine pripadajo slehernemu človeku in da jih nobeni ali nobenemu ne smemo samovoljno odvzeti. Da bi torej poleg svobode in miru v svoj sistem vrednot umestili tudi človekove pravice, smo se morali v istem stoletju, šestinštirideset let po koncu krvave morije, ponovno upreti in razglasiti svojo državo. Ta nam je in mora ostati jamstvo za svobodo in mir ter spoštovanje človekovih pravic in svoboščin.

Pol leta po razglasitvi naše samostojne države smo v najvišji akt in v najpomembnejši dokument našega političnega in družbeno-ekonomskega sistema, v Ustavo Republike Slovenije, zapisali človeku neodtujljive pravice. V njihovi naravi je, da se jih ne da zamejiti niti z državnimi mejami, ne s poltjo kože, ne s spolom, ne z veroizpovedjo, niti ne s katerokoli drugo osebno okoliščino.

Če naj povem z bolj razumljivo prispodobo, ki je ne uporabljam prvič: rabili smo še pol stoletja, da smo ob Rooseveltu za zaveznico dobili še njegovo soprogo, Eleanor Roosevelt, slavno ameriško borko za človekove pravice. Veste, kaj je Eleanor odgovorila, ko so jo vprašali, kje se človekove pravice začno?

»V majhnih krajih, blizu doma«, je rekla, »tako majhnih in tako blizu, da jih ne najdemo na nobenem zemljevidu sveta. A vendarle so svet posameznega človeka: v soseščini, v šoli ali na univerzi, na kmetiji ali v uradu. To so kraji, kjer vsak moški, ženska in otrok iščejo enakopravnost, enake možnosti, enako dostojanstvo brez diskriminacije. Dokler te pravice nimajo pomena tam, ga imajo bore malo kjerkoli drugje. Brez skrbnih državljanov, ki jih bodo branili doma, bomo zaman iskali napredek v širnem svetu.«

Zato, drage moje sodržavljanke in sodržavljani, soupornice in souporniki, je tako pomembno, da smo danes tu, v Trbovljah, v revirjih – in da se skupaj spominjamo vseh uporov, upornic in upornikov. Vseh tistih, ki so nam s svojim uporom skovali to, da smemo danes biti svobodni in v naši državi svoj gospodar. Zahvala gre vsem, ki so sodelovali v uporu proti okupatorjem in kolaborantom, v uporih zoper krivice, osebne omejitve, družbeni sistem in družbene danosti ter v uporih za človekove pravice in dostojanstvo.

Tu, pri vas, najdemo mnoge svetle, najbolj uporniške zglede:
– zgled doktorja ekonomije, ki je zasedal najvišje državne funkcije in ki se je znal na stara leta, s šibkim telesom, a mogočnim duhom, postaviti po robu linču množice v bran človekovih pravic manjšin;
– zgled rudarskega dijaka, ki mu usoda ni prizanašala in mu odvzela mnoge bližnje, a je trenutek svojega najgrozovitejšega odkritja pospremil s klicem k več človečnosti, ne pa k maščevanju;
– zgled glasbenikov, ki ste družbeno-političnemu sistemu nastavili zrcalo, ga izzvali in zamajali, ko ste ga soočili z njegovimi največjimi norostmi;
– in zgled plesalca, ki je premagal silo teže, ko je segel na sam vrh, da bi videl dlje in čez meje človeškega ustvarjalnega izraza.

Gre seveda le za izbor raznolikih uporov, upornic in upornikov. Slednjih je v vaših krajih še mnogo – od rudarjev in ekologov, direktorjev in tehnologov, politikov in pesnikov – včasih celo vseh teh v eni osebi. A tudi sicer smo na Slovenskem vedno imeli take upornike in upornice. Spomnimo se samo Kocbeka: ta neizprosen pričevalec svojega časa nas lahko veliko nauči o uporu in njegovih mnogoterih oblikah. Kot človek, ki se ni mogel sprijazniti z obstoječim stanjem, je skušal svet spreminjati. Bil je izjemno daljnoviden, celo preroški: videl je, česar mnogi njegovi sodobniki niso videli. A naučil nas je še ene, notranje razsežnosti upora: njegovega nujnega časovnega neujemanje z lastno dobo.

Prav zato, ker je upornik ali upornica vedno pred svojim časom, lahko svet spreminja – a žal pogosto šele po svojem času. Ko upor in upori postanejo skupni. Vsem takim, vašim in našim junakom in junakinjam, je posvečen nocojšnji večer, večer dneva upora proti vsemu tistemu, kar šibi duha in jemlje svobodo.

Moje sporočilo nocoj, ob iskrenem spoštovanju upora in boja prav vsake in vsakega od vas, zadeva temeljnost človekovih pravic. Te nam danes dajejo moč, da se postavimo pokonci in upremo. Zato se je v teh trenutkih, ko se spominjamo zavezništev, ki so segala čez meje in čez svoj čas, tako pomembno zavedati, da imamo v tem boju in temu upiranju zveste in modre tovariše in tovarišice povsod po svetu.

Ni naključje, da so se avtorji nocojšnje proslave navdihovali pri francoskem humanistu Stephanu Hesslu – ki je sodeloval pri nastanku ključnega dokumenta 20. stoletja, Splošni deklaraciji človekovih pravic. Njen prvi člen pravi: »Vsi ljudje se rodijo svobodni in imajo enako dostojanstvo in enake pravice. Obdarjeni so z razumom in vestjo in bi morali ravnati drug z drugim kakor bratje«. Te besede danes odmevajo z enako močjo in vero kot tistega 10. decembra 1948, ko jih je sprejela Generalna skupščina Združenih narodov.

Dvajseto stoletje je bilo priča nekaterim najbolj okrutnim kršitvam človekovih pravic v zgodovini človeštva, a hkrati tudi nekaterim najbolj neprecenljivim mejnikom na področju njihovega varstva. To zgodovinsko sočasje najhujšega in najnaprednejšega potrjuje moč idej in vizij ter opogumlja vse, ki si prizadevamo za spoštljivo in miroljubno sožitje ljudi, narodov in sveta.

Toda – ali danes ves svet razume, da so temeljne pravice res pravice slehernega človeka? Kaj pa, če – ravno nasprotno od tega, kar nas je učila gospa Roosevelt – pozabljamo nanje toliko bolj, kolikor bliže prihajajo našemu domu?

Včasih je za zmago teme dovolj že, da ljudje ne storijo ničesar. Da so tiho. Da pogledajo stran. Ne gre le za to, da se včasih ne zavedamo naše ključne, državljanske moči za sam obstoj oblasti, dovolj je že, da dovolimo prevlado banalnosti zla. Takrat se vse prehitro ponovi kaj od tistega, za kar smo prisegali, da se nikoli več ne bo.

Zato moramo, tudi ob najbolj slovesnih trenutkih, v duhu skrajnega humanizma znati ločiti zločin od poštenega boja, a se vedno postaviti za sočloveka. Preizpraševati moramo vzročnoposledične vezi med nečloveškimi grozodejstvi in perečimi družbenimi izzivi ter razumeti, da mir in sožitje ne moreta soobstajati s krivičnimi neenakostmi, ki vedno rodijo pogubne skrajnosti: rasizem, genocid, terorizem …

Spoštovane in spoštovani,

svoboda ni dana, ampak izbojevana. Naša zgodovina je polna zgledov, kako smo se zoperstavili tistim, ki so nam svobodo hoteli vzeti. Svoboda je to, da zmoremo spoštovati različnost, predvsem pa je svoboda to, da smo odgovorni za svoja dejanja. Če ni svobode, ni odgovornosti; a ko svoboda je, moramo zanjo prevzeti tudi odgovornost. In ker smo se pred dobrega četrt stoletja za svojo samostojno državo odločili svobodno, moramo še toliko bolj danes z njo ravnati odgovorno.

Odgovornost, spoštovani sodržavljani in sodržavljanke, pa pomeni tudi najti smisel ponovnega upiranja. Veliko je oblik upora razrahljanim odnosom in okostenelim razmerjem, ključno za vsa uporništva pa je, da naj bodo utemeljena na znanju in ustvarjalnosti: vedeti morajo, za kaj jim gre; ustvarjati pa morajo skupno dobro.

Tudi debati o več ali manj suverenosti naše države v sedanjih in prihodnjih povezavah bo koristilo oboje: več znanja in več upiranja. Upravičeno se nam zdi, da nam je preboj med članice mednarodne skupnosti in Evropske unije – namesto, da bi nas okrepil – vzel zalet. Kot bi, v varnem zavetju Schengena in skozi disciplino evroobmočja, niti ne opazili, kdaj smo svojo nekdanjo upornost začeli nadomeščati s sprijaznjenostjo s pogoji, ki jih postavljajo drugi, močnejši in bogatejši. Kot bi, Slovenci in Slovenke, vsi mi, Prešernovi, Kajuhovi in Kocbekovi dediči, pozabili, da je upor temeljni, ključni predpogoj našega uspeha.

Zato vam ne le na ta spominski dan, ampak za vsak (dober) dan želim obilo obeh, upora in uspeha, podprtega z znanjem in ustvarjalno mislijo v dobro vseh nas.

Naj žive vse slovenske upornice in uporniki!
Naj živi Republika Slovenija!