Predsednik Državnega zbora dr. Brglez ob dnevu Evrope: Evropska unija je prostor, kjer je Slovenija doma.

Govor predsednika Državnega zbora na slavnostni seji Odbora za zadeve Evropske unije:

Spoštovani predsednik Odbora za zadeve Evropske unije,
spoštovani poslanke in poslanci,
spoštovana ministrica in predstavniki Vlade,
spoštovani gospe in gospodje,

1. maja letos smo praznovali dvanajsto obletnico vstopa Slovenije v Evropsko unijo. Morda bi kdo lahko rekel, da je dvanajst let kratka doba, spet kdo drug, da je dolga. Sam bi dejal, da je bolj kot časovna dimenzija tu pomembna dimenzija lastne izkušnje. In Slovenija si je v teh dvanajstih letih nabrala številne različne izkušnje: od začetnega navdušenja, ko smo mislili, da se bosta v Evropski uniji cedila med in mleko, do poznejšega skorajda malodušja, češ, da Evropska unija ni kos nalogi, ki ji je bila zaupana pred skoraj 70 leti. Osebno menim, da ne ena ne druga ocena nista točni, ampak resnica, kot vedno, leži nekje vmes.

Ko smo se osamosvojili, smo si za enega od ključnih ciljev postavili vstop v Evropsko unijo, nato pa tudi zvezo Nato. Da smo ta dva cilja uresničili, smo dolgo in trdo delali. A uresničili smo ju le delno. Vstop v Evropsko unijo bi namreč moral biti zgolj prvi korak naše evropeizacije, sami pa smo vse prevečkrat mislili – in mnogi tako mislijo še vedno – da je bil to hkrati tudi zadnji korak. Evropsko unijo moramo razumeti kot sredstvo za to, da bomo dosegli več, da bomo bolj uspešni, predvsem pa, da bomo ustvarjali pogoje blaginje za slehernega sodržavljana in sodržavljanko. Namesto tega, smo – verjetno tudi zaradi dejanskega nepoznavanja njenega delovanja – Evropsko unijo razumeli zgolj kot cilj. Cilj, ki bo, potem, ko ga bomo dosegli, sam po sebi predstavljal konec določene zgodovinske, državljanske in politične poti. Po vstopu naj bi same od sebe, brez našega dodatnega truda in prispevka, zrasle plače, povečala naj bi se naša konkurenčnost in vpetost v evropsko gospodarstvo, izboljšala blaginja. Verjeli smo, da bo po našem vstopu Bruselj zavihtel čarobno paličico in bo pri nas doma kar naenkrat vse drugače. Da bo bolje. Kajti – kako tipično slovensko – verjeli smo, da bodo drugi naše domače zadeve upravljali bolje,kot jih upravljamo sami. A to se ni zgodilo. In od tu dalje je izhajalo razočaranje, ki je postalo najbolj vidno, ko je izbruhnila gospodarska kriza in se nanjo nismo znali ustrezno in pravočasno odzvati. Spet; računali smo, da nam bo Bruselj dal recept, sami pa mu bomo za uspešno rešitev le slepo sledili.

Evropska unija je »le« okvir delovanja in hkrati projekt, v katerega mora vlagati vsaka država članica. In tu smo, po mnenju profesorja Iztoka Simonitija, padli na izpitu, saj smo – kot tudi druge nove članice – pokazali le pasivno kreativnost, ki se kaže v tem, da smo v naš pravni red nekritično vgradili pravila Evropske unije, ki so rezultat zahodnega uma in praks, sočasno pa k razvoju teh istih pravil in praks sami nismo prispevali. Že res, da je treba pravila najprej sprejeti in šele, ko postaneš član določenega kluba, jih lahko spreminjaš, a zdi se mi, da trditve profesorja Simonitija ne veljajo samo za leto 2004, temveč so še kako aktualne tudi danes. Slovenija namreč še vedno izrazito premalo vlaga v to, da bi pravila Evropske unije soustvarjala in preveč v to, da bi jih v domač pravni red le ubogljivo prenašala.

A da bi od pasivne prešli v aktivno kreativnost, je treba narediti odločen korak naprej. Najprej v miselnosti. Zavedati se je treba, da Evropska unija ničesar ne naredi sama od sebe, ampak nam ustvarja pogoje, da to naredimo sami. Zavedati se je treba, da je Evropska unija v celotni evropski zgodovini eden najbolj uspešnih projektov za tiste, ki so védeli in znali, ter si upali izkoristiti njegove prednosti in zmanjševati slabosti. In zavedati se je treba, da Evropska unija za Slovenijo predstavlja naravno okolje. Brez tega zavedanja ne moremo pričakovati, da bomo iz članice, ki določbe le sprejema, postali članica, ki določbe soustvarja, s tem pa sooblikuje tako lastno kot tudi skupno evropsko prihodnost.

Ob vsem tem pa se je treba zavedati tudi, da Evropska unija kot integracija (trenutno) 28 držav ni brez napak. Na te je treba opozarjati, pri čemer v tem kontekstu mislim predvsem na napake, vezane na fragmentacijo Evropske unije, pa tudi na njeno neodzivnost na dogajanja v širši mednarodni skupnosti. Ta počasna odzivnost se je pokazala v času gospodarske krize, problem fragmentacije in re-nacionalizacije politik pa se odraža danes, ko se Evropska unija sooča z največjo begunsko in migrantsko krizo po drugi svetovni vojni. Kot sem dejal, s to in z gospodarsko krizo se ne soočajo samo posamezne države članice, temveč tudi Evropska unija kot celota. Prepočasni ali celo neobstoječi skupni odzivi so botrovali nastanku situacije, v kateri so bile države članice prisiljene privzeti lastne, enostranske ukrepe. In od tu je korak nazaj k prepotrebni solidarnosti izjemno težak. A to ni konec izzivov, s katerimi se bo morala Evropska unija soočiti. Čaka jo izziv morebitnega britanskega izstopa iz integracije, pa vprašanje premestitve beguncev ter ustvarjanja gibke Evropske unije. In končno, vsaj za t. i. nove članice, postavlja Unija še dodaten izziv – razumeti in sprejeti, da integracija za nas danes predstavlja domače okolje za naš pospešen družbeni, ekonomski in politični razvoj, za razvoj demokracije,pravne in socialne države. Da pa bi to razumeli, moramo v vsaki od držav članic dvigniti raven politične kulture in zavedanja v smeri, da je Evropska unija odlična platforma za razvoj, ni pa učiteljica, ki bo določala, kaj bodo učenke morale storiti.

In Slovenija? Dvanajst let pozneje je že čas, da se ozremo nazaj in ocenimo, katere priložnosti smo zaradi lastnega neznanja in napak izgubili in katere smo zgrabili ter jih znali izkoristiti v svoj prid. Če smo iskreni, smo uresničili kar nekaj priložnosti. Dejansko se to najpogosteje kaže v praktično vsaki slovenski vasi, kraju ali mestu, kjer lahko na mnogih novih infrastrukturnih pridobitvah zasledimo zapise, da so bili objekti zgrajeni s pomočjo sredstev Evropske unije, ki bi jih naša država sicer sama težje zagotovila. A tudi črpanje evropskih sredstev smo izboljšali šele v zadnjih dveh letih. Pred tem se je zdelo, kot da se nam nikamor ne mudi in tako smo, povsem brez potrebe, izgubili prenekatero priložnost. Drugo dejstvo, delno vezano tudi na pridobivanje teh sredstev, je, da smo v primeru prenosa evropske zakonodaje v nacionalno bolj restriktivni oziroma, kot radi rečemo, bolj papeški od papeža. Kot poročajo številni, smo uspeli v teh dvanajstih letih dokumentacijo za pridobivanje evropskih sredstev zaplesti do te mere, da je danes ne zna ne odplesti ne izpolniti skorajda nihče. Zato moramo v prihodnje delovati v smeri njene večje prilagodljivosti slovenskemu gospodarskemu in družbenemu okolju. Narediti jo moramo življenjsko. In končno, Slovenija mora narediti še veliko na področju svoje vidnosti in glasnosti v Evropski uniji. K pogajalski mizi mora priti prej ali vsaj pravočasno, z več lastnimi predlogi, biti mora bolj zahtevna do sebe in do evropskih institucij, zahtevati mora sprejemanje ukrepov, znotraj katerih bo uresničevala tako skupnostne, evropske kot tudi nacionalne interese. A to bo dosegla le, če bo imela ustrezno znanje in ga tudi upoštevala. Tega znanja na Slovenskem ni malo, le ustrezno ga je treba znati povezati, uporabiti, usmerjati,in razvijati. Čez nekaj let nas med drugim čaka tudi ponovno predsedovanje Svetu Evropske unije. Ne pripravljajmo se nanj le tako, da bomo postopkovno in logistično vse izvedli karseda najbolje, ampak predvsem tako, da bomo uspeli z našimi vsebinskimi predlogi, pobudami in zahtevami. Že danes je namreč čas, da začrtamo prednostne naloge našega predsedovanja, tj. tiste stvari, ki bodo koristile nam, a obenem tudi celotni Evropski uniji.

Spoštovane in spoštovani,

Evropska unija je prostor, kjer je Slovenija doma. A kot vsako hišo, je treba tudi to vzdrževati in obnavljati. Naj nas ne bo strah sprememb. Zagrabimo priložnosti. Predvsem pa se zavedajmo, da smo za razvoj Evropske unije soodgovorni tudi sami. Le tak pristop bo konstruktiven in bo osnova za nadaljnjo izgradnjo integracije, ki bo v korist vsem nam – državljanom in državljankam Evropske unije. Zato poudarjam, da je prihodnost Evropske unije v več in ne manj integracije, ki jo bo spremljalo več in ne manj demokratične legitimnosti. A ta mora biti simetrična. Države članice, ki smo se Uniji pridružile v letu 2004 in kasneje, moramo vložiti več v to, da dosežemo enakopravno obravnavanje in enakovredno prispevamo k razvoju Unije, po drugi strani pa se morajo države, ki so članice že desetletja, dokončno zavesti, da so temelj vsakega pristnega partnerstva simetrični odnosi.

Evropska unija ima prihodnosti le s sodelovanjem in na podlagi formalne in dejanske enakopravnosti ter dela vseh v skupno dobro. Verjamem, da smo tega zmožni in da si tega tudi želimo – ne glede na to, koliko časa je preteklo, odkar smo se pridružili veliki evropski družini.

Hvala za pozornost.

Dr. Milan Brglez