Poslanski vprašanji: posebni pogoji za prevoze otrok in financiranje športnih objektov v Sloveniji

Na 15. redni seji DZ sta pristojnima ministroma zastavila poslanski vprašanji tudi Mojca Žnidarič in Gregor Židan.

Glede posebnih pogojev za prevoz otrok je dr. Jerneja Pikala, ministra za izobraževanje, znanost in šport in mag. Alenko Bratušek, ministrico za infrastrukturo, spraševala poslanka Mojca Žnidarič.

Učenec ima pravico do brezplačnega prevoza, če je njegovo prebivališče od osnovne šole oddaljeno več kot 4 kilometre. Prevozi so urejeni za vse učence, ki imajo do šole več kot 4 km ali pa njihova šolska pot ni varna. O načinu prevoza učencev se dogovorijo osnovna šola, starši in lokalna skupnost. Vozila za prevoz skupin otrok v šolo morajo zato izpolnjevati več posebnih pogojev. Stroga pravila veljajo tudi za voznike, ki prevažajo skupine otrok oz. upravljajo z vozili za njihov prevoz. Kar je seveda prav, saj uvrščamo otroke v cestnem prometu med bolj ogrožene udeležence in jim želimo zagotoviti večjo varnost. Še posebej tudi zato, ker gre izključno za prevoz večjih skupin osnovnošolskih otrok.

Poslanka je ministra opozorila, da omenjeni strogi pogoji ne veljajo zgolj za prevoze otrok v šolo in iz nje. Omenjene poseben pogoje in stroga pravila morajo izpolnjevati tako vozila kot tudi vozniki, ki vozijo otoke na treninge, tekmovanja ipd. oziroma na njihove prostočasne interesne dejavnosti. Skupina otrok je po določbah Zakona o pravilih cestnega prometa skupina najmanj petih predšolskih otrok ali otrok, ki obiskujejo osnovno šolo, in ki predstavljajo večino potnikov v motornem vozilu. Posebni pogoji za vozila, s katerimi se prevažajo skupine otrok, so natančneje predpisani v Pravilniku o delih in opremi vozil  s spremembami in dopolnitvami.

Izpostavila je, kaj vse mora imeti motorno vozilo, s katerim se v cestnem prometu prevaža skupina otrok, in sicer:

– napravo, ki med zaviranjem preprečuje blokiranje koles,

– električno ali hidravlično ojačan krmilni mehanizem (napravo za upravljanje vozila),

– varnostne pasove na vseh sedežih,

– naslonjala za glavo na vseh sedežih in

– zapisovalno opremo v cestnih prevozih (tahograf).

»Voznik, ki prevaža tako skupino otrok, pa mora imeti izkušnje, ki jih dokazuje s potrdilom, ki ga mora imeti med vožnjo pri sebi in ga na zahtevo policista tudi izročiti na vpogled«, je še omenila Žnidaričeva.

Povedala je, da smo zadnjem času prejeli kar nekaj pozivov naših članov, smučarskih, skakalnih, nogometnih in drugih športnih ter tudi gasilskih društev, ki se nanašajo na določila Zakona o varnosti cestnega prometa oziroma Pravilnika o posebnih pogojih za vozila, s katerimi se prevažajo skupine otrok. Glede na omenjena določila zakona in pravilnika so namreč prevozi, ki jih za svoje potrebe opravljajo društva, izenačeni s poklicno prevozno dejavnostjo. »Ali kot pristojna resorna ministra za šport in cestni promet res menita, da so tako stroga pravila potrebna tako za prevoz otrok v šolo in iz nje kot tudi za prostočasne interesne dejavnosti otrok, saj mora motorno vozilo imeti tahograf, voznik pa v delovnem dnevu, v katerem prevaža skupino otrok, ne sme opravljati drugega dela, ki bi lahko vplivalo na njegovo zmožnost varnega upravljanja vozila kot je npr. vodenje ali sodelovanje pri športni vadbi ali treningu, mora pa biti tudi posebej usposobljen?«, se sprašuje poslanka. Navedena določila so za društva zelo rigorozna in je v okviru delovanja društev opravljanje prevozov zato za njih precej oteženo. Zanašati se morajo tudi na pomoč staršev, ki poleg njih opravljajo prevoz tako svojih kot tudi tujih otrok, ki jih sami zaradi omenjenih pravil ne smejo prevažati. Še posebej pa jim je nerazumljivo, da v svojih vozilih lahko prevažajo večjo skupino otrok, če so nekateri od njih starejši od 15 let oziroma tudi mladoletnike, ki še niso postali polnoletni. Slednja razlika jim je nerazumljiva, saj so tudi ti še vedno otroci. Poslovna sposobnost se pridobi s polnoletnostjo, to je z 18 letom starosti. Poleg tega pa je še posebej opozorila, da smo v Sloveniji v zvezi s prevozi otrok dobili strožje predpise po nesreči januarja 1998, ko je v kombiju, polnem mladih smučarskih skakalcev, pri Naklem umrlo šest oseb, med njimi tudi tedanji direktor Petrola Premk. Ampak od takrat je minilo več kot 21 let, varnost vozil in varnostna kultura pa se je medtem precej spremenila. Poleg tega tudi v tujini takšnih rigoroznih pravil ne poznajo, niti jih ne zahteva zakonodaja EU.

Glede na vse navedeno, je poslanka sklenila svoje vprašanje: »Ali boste proučili zgoraj navedena določila zakona in pravilnika in predlagali ustrezne spremembe, da bodo športna in pa tudi gasilska društva prevoze otrok lahko opravljala pod bolj sprejemljivimi pogoji, npr. vsaj brez tahografov in posebne usposobljenosti, ki se zahteva za prevoze v šolo oziroma v linijskem prometu, torej za gospodarske dejavnosti prevozov v cestnem prometu?«. Ministra je na koncu še seznanila, da gasilci za intervencijske vožnje vozil kategorije C npr. ne potrebujejo tahografov.

 

Financiranje športnih objektov v Sloveniji pa je bila tema poslanskega vprašanja Gregorja Židana, katerega je zastavil ministru za izobraževanje, znanost in šport, dr. Jerneju Pikalu.

Slovenke in Slovenci se radi veselimo uspehov naših športnikov. Vsake toliko časa v kateri izmed športnih panog poskrbijo za evforijo, ki se ji radi pridružimo tudi politiki. Dejstvo namreč je, da takšni dogodki povežejo Slovence, to so trenutki, ko se pozablja na to, kdo je kdo, iz katere politične stranke izhajamo in to so trenutki, ko se zavemo, kako lepo bi lahko bilo, če bi tako enotno nastopali povsod in vedno. »Zavedam se, da je to iluzija, ki je verjetno nikoli ne bo mogoče doseči, pa vendar, slovenski športniki v nas vedno znova izvabljajo drugo plat in ta plat, priznajmo si, je veliko bolj človeška, v končni fazi tudi bližje našim volivkam in volivcem, kot pa plat politikov v kravatah«, je uvodoma povedal Židan in poudaril da danes ravno zaradi slednjega nosi okoli vratu navijaški šal namesto kravato. Opomnil je, da slovenski šport ni samo takrat, ko se dosegajo uspehi, ampak tudi takrat, ko šport, športni objekti in športniki potrebujejo našo pomoč, tudi v smislu financiranja.

Kot primer je navedel prenovo zahodne tribune Ljudskega vrta v Mariboru in celotno obnovo in prenovo stadiona za Bežigradom. Projekt, vreden več kot 6 mio evrov, pa tudi po opozorilih nekaterih deležnikov ne bo zadostil vsem potrebam. Problem je namreč v tem, da se takšni objekti gradijo za dolgoletno obdobje javne uporabe, pri čemer pa jih ne bi smeli opredeljevati ozko le v interesu ene športne panoge. Kot bivšemu profesionalnemu nogometašu mu seveda zelo godi, da se denar namenja za prenovo in izgradnjo objektov namenjenih tej športni panogi, pa vendar se sprašuje, zakaj vedno znova pozabljamo na ostale športe in trudi društva, ki bi v takšnih objektih z nekaj več vložka gotovo našli svoj prostor. Zakaj se na nogometnih stadionih ne gradijo atletske steze, zakaj niso prirejeni tudi tako, da bi se na njih lahko izvajala atletika v celoti? Po poslančevem mnenju nismo tako bogati, da za vsako panogo gradimo svoj objekt. Seveda država takšnih objektov v veliki meri ne financira, lahko pa bi z različnimi finančnimi vzpodbudami pritegnili investitorje v takšne objekte, da razmislijo širše in pomislijo tudi na ostale športne panoge.

»Ali država ob izgradnji in prenovi športnih objektov že namenja kakšna finančna sredstva, ki vzpodbujajo širjenje namembnosti objekta? Če ne, je na mestu pobuda, da se o čem takšnem razmisli. Kakšne ukrepe v zvezi s tem načrtujete?«, je poslanec vprašal ministra.