Poslanska vprašanja na 14. redni seji DZ

Na tokratni redni seji DZ so poslanci SMC zastavili ustna poslanska vprašanja glede Zakona o nalezljivih boleznih in vedno manjše stopnje precepljenosti proti ošpicam, glede problematike študentov fizioterapije Alma Mater Europaea v povezavi z dokazilom o znanju slovenskega jezika ter glede vprašanja, ali zaposlenim pripada dodatni dopust za otroka v letu, ko le-ta dopolni 15 let.

Poslanec Jani Möderndorfer je predsedniku vlade, Marjanu Šarcu, postavil ustno poslansko vprašanje v zvezi z Zakonom o nalezljivih boleznih.

V začetku tega meseca je bilo na Gorenjskem, konkretno na območju Škofje Loke, zabeleženo kar nekaj primerov ošpic, skupno pa je NIJZ v letošnjem letu zabeležil 26 primerov ošpic v Sloveniji. Tudi v svetu število primerov ošpic narašča, narašča pa tudi število smrtnih žrtev zaradi ošpic. Vsled temu se vse pogosteje vrstijo opozorila Svetovne zdravstvene organizacije glede vedno manjše stopnje precepljenosti, ki bi sicer morala biti najmanj 95-odstotna. V Sloveniji je po podatkih NIJZ precepljenost v letu 2018 znašala 93 odstotkov.

Poslanec je navedel, da na nizko stopnjo precepljenosti nedvomno vpliva tudi vedno večja zadržanost do cepljenja, ki jo je Svetovna zdravstvena organizacija že uvrstila na seznam največjih nevarnosti za zdravje. Da prepričanje o nevarnih učinkih cepljenja temelji na trhlih temeljih dokazujejo tudi rezultati nedavne študije, ki je bila objavljena v reviji The Vaccine – več kot polovico vseh napačnih informacij o cepljenju namreč financirata zgolj dve organizaciji, za katerima stojijo dobro znani aktivisti proti cepljenju. »Žal pa so takšna stališča prisotna tudi v Sloveniji, kar dokazuje tudi nedavna pobuda volivkam in volivcem za vložitev novele Zakona o nalezljivih boleznih, s katero Stranka Za zdravo družbo predlaga odpravo obveznega cepljenja v Sloveniji« je izpostavil Möderndorfer.

V luči aktualnih dogodkov v zvezi z ošpicami ga zanima, ali Vlada načrtuje prenovo Zakona o nalezljivih boleznih v smeri zagotovitve večje precepljenosti in kdaj.

Poslanec mag. Branislav Rajić je v okviru ustnega poslanskega vprašanja izpostavil problematiko študentov fizioterapije Alma Mater Europaea, ki jo je naslovil na Aleša Šabedra, ministra za zdravje.

Zakon o zdravstveni dejavnosti v 63. členu med drugim določa, da se znanje slovenskega jezika dokazuje z dokazilom o zaključeni srednji šoli v slovenskem jeziku v Republiki Sloveniji ali s potrdilom pooblaščene izobraževalne ustanove o uspešno opravljenem preizkusu znanja slovenskega jezika. To dokazilo se mora med drugim predložiti tudi ob prijavi na strokovni izpit.

Potreba po znanju slovenskega jezika je bila utemeljena s tem, da je ustrezno znanje slovenskega jezika ključnega pomena za učinkovito komunikacijo med zdravstvenim delavcem/sodelavcem in pacientom. S tem se poslanec strinja, saj dejansko učinkovita komunikacija pripomore h kakovostni in nemoteni zdravstveni obravnavi pacienta in je zato pomemben garant varnosti obravnave pacienta. Ob enem pa si Rajić zastavlja vprašanje glede smiselnosti pogoja, da morajo zdravstveni delavci in sodelavci znanje slovenskega jezika z ustreznimi listinami dokazovati tudi v primeru opravljanja strokovnega izpita.

»Seznanjen sem bil s primerom tujih študentov, ki so v Sloveniji študirali fizioterapijo v tujem jeziku (to jim je ne nazadnje omogočala tudi veljavna visokošolska zakonodaja), po zdaj veljavni zakonodaji oziroma Zakonu o zdravstveni dejavnosti pa morajo, preden pristopijo k opravljanju strokovnega izpita predložiti dokazilo o znanju slovenskega jezika. Ker tega potrdila nimajo, ne morejo pridobiti poklicne kvalifikacije in posledično ne morejo opravljati poklica, za katerega so se izšolali, niti v Sloveniji, niti v tuji državi«, je navedel poslanec.

V zvezi s tem ga zanima, ali z vidika zdravstvenega resorja in pristojnosti načrtujejo kakršne koli spremembe, s katerimi bi se ustrezneje in pravičneje uredil položaj študentov ter kakšna je časovnica sprejemanja morebitne novele. Ob tem je še poudaril: »pogoj znanja slovenskega jezika in dokazovanje znanja slovenskega jezika z zakonskimi spremembami je bil uveljavljen tekom trajanja izobraževanja teh študentov – to pomeni, da ti študenti takšne ovire niso mogli predvideti ob začetku študija in so se zdaj znašli v zelo težkem položaju. Državljani članic Evropske unije imajo pravico do izobraževanja na visokošolskih zavodih v Republiki Sloveniji pod enakimi pogoji kot državljani Republike Slovenije; prav tako velja domneva, da imajo študenti pravico študij zaključiti v skladu s tistimi pogoji, ki so veljali v času njihovega vpisa (v konkretnih primerih se je zgodilo ravno nasprotno – tekom študija so se spremenili pogoji za dokončanje študija)«. Problem pa seveda v osnovi ni v visokošolski zakonodaji, temveč v Zakonu o zdravstveni dejavnosti. Poslanec ministra naproša, da pokaže zadostno mero razumevanja oz. da se vloži potreben napor, da se tem študentom omogoči opravljanje dejavnosti oz. poklica za katerega so se izšolali.

Na mag. Ksenijo Klampfer, ministrico za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti je poslanka Mateja Udovč naslovila ustno poslansko vprašanje in sicer glede priznavanja pravice do dodatnega dneva dopusta.

Njeno poslansko vprašanje se nanaša na določanje dodatnih dni dopusta za zaposlene, ki jim ta pravica pripada na podlagi 4. odstavka 159. člena Zakona o delovnih razmerjih, ki določa da ima delavec pravico do enega dodatnega dneva letnega dopusta za vsakega otroka, ki še ni dopolnil 15 let starosti. Ta pravica je nadalje razdelana tudi v kolektivnih pogodbah, splošnih aktih delodajalca. »Seznanjena sem s primeri, ko delodajalci izvajanje te pravice interpretirajo na način, da delavcu to pravico odrečejo že v tistem letu, ko otrok dopolni 15 let (npr. z izdanim sklepom o dopustu v mesecu marcu, čeprav otrok dopolni 15 let starosti šele v mesecu decembru). To naj bi bilo tudi v nasprotju z nekaterimi kolektivnimi pogodbami (npr. za področje trgovine), kjer je jasno določeno, da se delavcu, ki izpolnjuje kriterije iz kolektivne pogodbe ali splošnega akta delodajalca za povečanje ali zmanjšanje letnega dopusta, se povečanje ali zmanjšanje upošteva pri odmeri v naslednjem koledarskem letu« je navedla poslanka.

Udovčevo zanima, kako se upošteva izpolnjevanje tega kriterija, ko otrok v določenem koledarskem letu dopolni 15 let in ali je pri določanju dodatnega dni dopusta kakšna razlika, če otrok dopolni 15 let  v mesecu januarju ali npr. v maju ali decembru. Nadaljnje se sprašuje, zakaj na tem področju ni enotne prakse za vse delodajalce ter Kako se v praksi sankcionira delodajalce, ki zaradi različnih razlogov ne upoštevajo tega kriterija in zaposleni ne dobijo dopusta.

Pomembno je še vprašanje, kdaj v koledarskem letu se ugotavlja izpolnjevanje tega kriterija. Poslanka se sicer zaveda, da se ta vprašanja primarno urejajo na ravni kolektivnih pogodb, nepravično pa se ji zdi, da delodajalci pravico do dodatnega dneva dopusta delavcem v praksi odrekajo. »Tudi oprijemljive sodne prakse na tem področju ni, zato je še toliko bolj pomembno v kakšnem »duhu« to pravico določa Zakon o delovnih razmerjih«, je svoje vprašanje sklenila poslanka.

Ministrica ji je v odgovoru navedla, da v zvezi z zakonsko ureditvijo dodatnih dni letnega dopusta meni, da je glede na zakonsko ureditev in načelo »in favorem« primerno upoštevati vse okoliščine, ki obstajajo v začetku tekočega koledarskega leta, za katerega se letni dopust odmerja, kot tudi okoliščine, ki upravičujejo delavce do dodatnih dni dopusta, ki nastanejo kasneje v posameznem koledarskem letu, v katerem je delavec upravičen do izrabe letnega dopusta.