Poslanka Monika Gregorčič na Odboru za finance o predlogu zakona o postopku sodnega varstva nekdanjih imetnikov kvalificiranih obveznosti bank

Odbor Državnega zbora za finance danes nadaljuje z obravnavo predloga zakona o postopku sodnega varstva nekdanjih imetnikov kvalificiranih obveznosti bank.

Cilj in namen zakonskega predloga je odprava protiustavnosti, ki jo je ugotovilo ustavno sodišče oktobra 2016 – kot neskladno z ustavo je spoznalo določbo Zakona o bančništvu, ki ureja pravno varstvo lastnikov razlaščenih vrednostnih papirjev. Tako je Državnemu zboru naložilo, da neskladje odpravi v roku pol leta. Žal se tudi pri tej temi spet ponavlja stara zgodba, ko pravica zamuja več let.

Predlog tega zakona ureja predvsem postopkovna pravila, bistvo predvidenih sodnih postopkov pa bo v tem, da razlaščeni imetniki kvalificiranih vrednostnih papirjev pridobijo možnost v sodnem postopku dokazovati, ali bi v stečaju banke dobili več, kot pa v sanaciji.

V razpravi danes sodeluje poslanka Monika Gregorčič, ki je v začetku svoje razprave povzela dosedanje dogajanje.

»Zakaj je do t.i. rezanja podrejencev sploh prišlo? Zato, ker je bila v letih 2012 oz. 2013 nujno potrebna sanacija našega bančnega sistema, ki mu je grozila nelikvidnost in nesolventnost in je nujno potreboval svež kapital. Rezultati stresnih testov so ob predpostavki neugodnega scenarija do leta 2015 pokazali, da bankam primanjkuje skoraj 5 milijard evrov kapitala – toliko denarja je namreč »izpuhtelo« s slabimi bančnimi praksami, s podeljenimi slabimi krediti.
In del tega kapitala so prispevali tudi lastniki podrejenih vrednostih papirjev, veliko večino pa seveda država iz proračuna oz. mi vsi davkoplačevalci,« je dejala poslanka v svojem nastopu.

Po njeni oceni še zdaleč ne vzdržijo trditve, ki se želijo danes plasirati v javnosti, da je bilo z našimi bankami takrat vse v redu, da bančne luknje sploh ni bilo. Vse močnejše so medijsko široko podprte ideje, da je bila naša bančna luknja visoko precenjena, da so bile vse izdelane cenitve neustrezne, da smo samo bili bruseljski poskusni zajčki. »Je morda kdo pomislil, da je takšna interpretacija lahko tudi »voda na mlin« nekaterim dobro poučenim vlagateljem in morebitnim finančnim špekulantom, ki se še danes skrivajo za fiduciarnimi računi v tujini?« se je vprašala.

Tej problematiki skritih lastnikov smo v SMC namenili še prav posebno pozornost. Zato je bil oblikovan ustrezen amandma k 9. odstavku 12. člena. Vztrajali smo, da se prvotna posebna določba, ki je predvidela razkritje dejanske identitete nekdanjih lastnikov, še nadgradi z dodatnimi varovalkami. Bistvo je, da bo vlaganje tožb omogočeno le dejanskim tedanjim lastnikom, ki bodo svoje lastništvo lahko dokazali, ne pa tudi njihovim pravnim naslednikom, morebitnim kupcem ali pa kar skrbnikom njihovih fiduciarnih računov. S tem želimo preprečiti, da bi do morebitne odškodnine, ki bo izplačana v breme Banke Slovenije oz. države bili upravičeni lastniki, ki svoje premoženje skrivajo ali so ga skrivali morda tudi zaradi ravnanj v nasprotju z davčno zakonodajo ali zakonodajo s področja preprečevanja pranja denarja in financiranja terorizma.

Po mnenju poslanke je še kako na mestu tudi vprašanje, od kod podrejeni vrednostni papirji, kako in zakaj je tako specifičen vrednostni papir »zašel« v roke nepoučenih vlagateljev? »Tako imenovani podrejenci namreč niso »od včeraj«, iz nekaterih virov izhaja, da naj bi bil posel s podrejenimi obveznicami neke vrste shema, ki je služila najprej kot orodje za gotovinsko oskrbovanje kapitalsko oslabljenih državnih bank v prvih letih krize v času ministra Križaniča. Ta shema je omogočala finančne dobičke izbranim institucionalnim vlagateljem, to prelivanje denarja pa se je na koncu zaključilo še s prodajo nepoučenim vlagateljem na bančnim okencih,« je poudarila v svoji razpravi.

Ti nepoučeni vlagatelji pa so na koncu res bili zavedeni, saj so jim bili ti vrednostni papirji prodani namesto depozitov z obljubo višje obrestne mere, a brez pojasnila o višjih tveganjih. Zato že imajo zadostno pravno varstvo oz. veljavno pravno podlago za odškodninske tožbe poslovnih bank zaradi kršitev pojasnilne dolžnosti po določbah Zakona o trgu finančnih instrumentov.

Dokaz za to je nedavna pravnomočna sodba Višjega sodišča v Celju, ko je odvetnik in finančni svetovalec sodišču uspel dokazati, da je nepoučen vlagatelj, kateremu banka ni ustrezno izpolnila pojasnilne dolžnosti in je zato upravičen do povračila celotne glavnice z obrestmi vred. Je pa prav zaradi tega še toliko bolj jasno, da bi lahko status nepoučenega vlagatelja in neizpolnjene pojasnilne dolžnosti pred sodiščem toliko lažje dokazali drugi tudi vlagatelji.

»Zato ni potrebe, da so čakali ta zakon in bi že zdavnaj tožbeni odškodninski zahtevek naslovili na poslovno banko, ki jim je takšen vrednostni papir prodala, ki bi seveda nosila tudi stroške svojih zavajanj in jih ne bi prevalila na Banko Slovenije, državo oz. nas davkoplačevalce,« je izpostavila poslanka Monika Gregorčič.

Posebej je izpostavila tudi dejstvo, da predlog zakona predvideva izključno pristojnost mariborskega sodišča. V SMC nas to čudi, saj bodo ti postopki verjetno dolgotrajni, tudi zaradi obsežnosti primerov, na kar je opozorila tudi Zakonodajno-pravna služba državnega zbora. Zato smo v SMC vložili amandma k 5. členu, ki krajevno pristojnost sodišča za sojenje v teh postopkih porazdeljuje glede na sedež banke izdajateljice vrednostnih papirjev.