Poslanka mag. Lilijana Kozlovič govornica na proslavi v spomin na priključitev Primorske k matični domovini

V torek, 15. septembra 2015, so v Mestni občini Koper, v počastitev oz. v spomin na priključitev Primorske k matični domovini pripravili prireditev v dvorani sv. Frančiška v Kopru. V kulturnem programu je nastopilo pet pevskih zborov, pihalni orkester in recitatorji. Kot slavnostna govornica je spregovorila poslanka SMC, predsednica Zveze kulturnih društev MOK, mag. Lilijana Kozlovič. Prisoten je bil tudi poslanec Marko Ferluga, večer pa je popestril KD Lovski pevski zbor Dekani, MePZ Obalca, Pihalni orkester Mareziga in ostali nastopajoči.

GOVOR NA PRIREDITVI V SPOMIN VRNITVE PRIMORSKE K MATIČNI DOMOVINI
Koper, 15.9. 2015
Mag. Lilijana Kozlovič

Spoštovani gostje (podžupan MOK g. Bolčič, župan Občine Ankaran g. Strmčnik, veleposlanica ga. Jadranka Šturm-Kocjan, občinski svetniki), dragi Istrani, dragi Primorci. Vsi! Žene in možje, mladi rod in posebno tisti, ki oživljate spomine na dni in dogodke, ki ste jim bili priča v najhujših dneh preizkušenj!

Na današnji dan je leta 1947 Primorska spet postala slovenska, slovenski je postal tudi del Istre. Tedanji Jugoslaviji je bila vrnjena celotna Istra, Reka, ozemlje do Zadra in vsi dalmatinski otoki.
Nevrnjeni pa sta ostali Benečija in Rezija,Trst z zaledjem oz. cona A Svobodnega tržaškega ozemlja, ki so po pariški mirovni pogodbi pripadli Italiji.

Slovenci smo v zgodovini za mir in človeške odnose med sosedi žrtvovali zelo veliko. Tudi ob vračanju ozemelj po 2. svetovni vojni ni bilo drugače, bodisi na tej ali drugi strani, kjer so dolgo bili boj za priznanje enakopravnosti, priznanje jezika in narodne skupnosti. Po skoraj 70.tih letih še vedno ne moremo trditi, da je vse urejeno, kot zahtevajo mednarodne pogodbe. A vendar mnogi rojaki radi živijo in delajo, kjer jim je zrasel novi dom in obenem ohranjajo svoj ponos, da so Slovenci.

Ozemlja, ki so bila ponovno naša, niso bila podarjena, bila so vrnjena! V tu živeče ljudi je dolga doba potujčevanja vnesla žalost in obup. Sledil je upor in zavedanje, da jih nihče ne more vzeti njihovega jezika; krajev, grap in ravnin, rek in hribov, ki so nosili naša imena in so jih nasilno preimenovali; ne morejo zatreti slovenskih učiteljev, ki so jih razgnali in razselili; ne slovenskih duhovnikov, ki niso smeli maševati v slovenskem jeziku. Gnala sta jih zavest o pripadnosti narodu, ki so jo spodbujali primorski domoljubi.

Ko je Bevkov kaplan Martin Čedermac romal kot Cankarjev hlapec Jernej za svojo, narodovo pravico. Prosil je, rotil, naj pustijo ljudem njihove pesmi, njihove molitve in govorico. A jim je žal ostala zasmehovanost, brez svobode, brez pravic in kar je najhuje, brez lastnega jezika – brez svoje identitete.

Čedermac je vzklikal ljudem:«
– Glejte, kaj boste izgubili!
– Kaj boste storili zdaj, ko vam hočejo vzeti jezik?
– Ali boste znali braniti dediščino svojih očetov?
– Prosim vas, rotim vas – oklepajte se svojega jezika s prav tako ljubeznijo kot svoje zemlje!«

In Primorci so se oklenili jezika in zemlje in enotni zatrli svoje ponižanje in gorje. Branili so in priborili, kar je bilo naše. In zato pravim – ta zemlja ni bila darovana ali le vrnjena – bila je priborjena.

A današnjega praznovanja ne smemo razumeti le kot praznik spomina. Razumeti moramo, da je to praznik naše posebnosti, našega karakterja in našega ponosa. Ne le med vojno ali po njej, ko je za nas Primorce nastopila kasneje kot za ostalo Slovenijo – tudi prvi upor v boju za osamosvojitev Slovenije se je začel prav tu. Dan preden se je v Ljubljani položilo rdečo preprogo za razglasitev samostojnosti, smo Primorci postavljali barikade in ustavljali vojake ki so še dan prej trdili, da branijo nas. Primorcem ni bilo nikoli potrebno povedati na kateri strani je resnica, to imamo v sebi, to čutimo in se zanjo borimo, pa čeprav nismo vedno razumljeni prav.

In kaj naša iskrena srca čutijo danes? Zavedamo se, da kdo smo, vemo, damo drugačni, uporni a zvesti svojemu rodu, jeziku in vedno pripravljeni čuvati samostojnost. A današnji čas ni prijazen. Priča smo zapuščanju domov ljudi, zaradi grozot v njihovih domovinah. Ne morejo se boriti, bežijo, nemočni puščajo vse, le življenje nesejo s seboj. Ni preprosto ostati brez domovine.

Kaos, ki smo mu priča, ko eni bežijo, drugi z zidovi omejujejo svoja ozemlja, postaja skoraj nedoumljiv. Žal se zgodovine ne zavedamo. Znova in znova se moramo učiti kaj pomeni sobivanje, spoštovanje in strpnost. Je nas Slovence, Primorce izkušnja borbe za obstanek kaj naučila? Da. Smo ljudje, ki zmoremo razumeti žalost pregnanih mater z otroki. Nam, Istranom in Primorcem od Kaninskih sten in sedel preko Krasa do obale dajejo širino duha: naše malo a veliko morje, naši pašniki in bele, v zgodovini tisočkrat prehojene ceste. Prepričana sem, da razumemo ta razmetani čas, zato naj bo v vseh srcih sreča: imamo dom, svojo domovino in svoj jezik. In ko se odločamo kaj je prav in kaj ne, spoštujmo rek naših dedov: Con grano di sale. Z nami naj bo zdrava pamet.

Zato, srečno Primorska, srečno Slovenija!