Poslanka dr. Jasna Murgel v intervjuju za Tax-Fin-Lex: “Ponosna sem, da znam pogledati, kaj je bistvo stvari, kaj je pomembno in kako pomagati ljudem.”

Poslanka Stranke modernega centra v Državnem zboru dr. Jasna Murgel je v intervjuju za Glasnik TFL med drugim dejala: »Najbolj sem ponosna na sebe takšno, kakršna sem. Zadovoljna sem, da sem imela priložnost priti do vsega tega znanja, ponosna sem na družino, na svoja otroka, ki sta zelo posebna in sta mi v veliki meri začrtala pot, po kateri hodim. Ponosna sem, da znam pogledati, kaj je bistvo stvari, kaj je pomembno in kako pomagati ljudem.« Celoten intervju s poslanko lahko preberete v nadaljevanju ali pa na POVEZAVI.

 

Ga. Murgel, ste doktorica pravnih znanosti, sodnica v Mariboru, ob tako obsežni strokovni karieri pa vas zaznamuje, da ste mama dveh otrok s posebnimi potrebami in zdaj tudi poslanka. Moje prvo vprašanje je običajno: na kaj ste najbolj ponosni?
Najbolj sem ponosna na sebe takšno, kakršna sem. Zadovoljna sem, da sem imela priložnost priti do vsega tega znanja, ponosna sem na družino, na svoja otroka, ki sta zelo posebna in sta mi v veliki meri začrtala pot, po kateri hodim. Ponosna sem, da znam pogledati, kaj je bistvo stvari, kaj je pomembno in kako pomagati ljudem.

V vaši zgodbi je svojevrstno to, da ste pravnica, kakršno bi si človek želel. Na stvari gledate praktično in s srcem. Za vas pravo niso samo zakoni. Z doktoratom znanosti ste vstopili v politiko, kar je za parlamentarno demokracijo v Sloveniji nekaj neverjetnega. Zdaj imate natančno določen cilj: ukvarjate se s problematiko, ki vas je pripeljala v parlament.
Zame pravo ni skupek nekih nesmiselnih predpisov, ki samo obremenjujejo ljudi, ampak je smisel prava že iz pradavnine v tem, da nastane iz življenja za življenje. Da ljudem koristi in jim olajša življenje. To sem v rosnih letih gledala pri očetu, ki je bil pravnik in je ljudem pomagal tako, da jim je predpise razlagal na preprost način.

Življenje me je ob tem, da sem docentka na področju mednarodnega prava in prava človekovih pravic, ob rojstvu dveh otrok s posebnimi potrebami pripeljalo do iskanja predpisov s tega področja. Kje so pravice in kje dolžnosti? Na slednje zelo pogosto pozabljamo. Zamislila sem se nad tem, da če sem jaz potrebovala toliko časa in energije, da sem se znašla v množici predpisov s tega področja, kako je šele nekomu, ki tega znanja nima.

Prišla sem na idejo, da to izkušnjo in znanje posredujem drugim, in sem že leta 2006 izdala knjigo Vodnik po pravicah otrok s posebnimi potrebami zgolj z enim namenom, da na preprost način razložim te stvari tistim, ki niso pravniki. Že to, da imaš otroka s posebnimi potrebami, je hendikep, zato je dobrodošla sleherna pomoč. Ob tem sem na sodišču pridobila znanje o tem, kako to pravo deluje v praksi, kaj vse je treba upoštevati, tako da me je položaj otrok s posebnimi potrebami spremljal skozi prakso, zato sem pisala strokovne članke v Pravni praksi, odgovarjala staršem na njihova vprašanja, nato pa je prišlo povabilo, da bi kandidirala za poslanko v državnem zboru. To sem vzela kot nekakšen klic, poslanstvo, da lahko vse to znanje in tudi osebno motiviranost izrazim v parlamentu, da tu, kjer imaš moč vplivati in predlagati zakonodajo, izkoristim to možnost za sprejetje predpisa s tega področja.

Pa je to res moč? Zame je ključno vprašanje, ali lahko kot poslanka sicer največje stranke vplivate na kaj, da bodo vaše sanje izpolnjene. Ali lahko pride človek z ulice in vam reče, kaj on zastopa oziroma vi zastopate v njegovem imenu.

Menim, da je moč. Treba pa je imeti znanje, izkušnje in politično moč. Pomembno je, da veš, kako se stvari lotiti, šele potem pride tisto pravniško znanje, ko je treba pognati vse kolesje. Ključna so seveda ministrstva. V mojem primeru, to je zgodnja obravnava otrok s posebnimi potrebami, gre za tri ministrstva. Da bo zakon sprejet, je treba pripraviti celotno podlago in utemeljitev, zakaj je neka stvar potrebna, zakaj področje doslej ni zadovoljivo urejeno. V državnem zboru pa obstajajo instrumenti, ki so na voljo – raziskovalni oddelek državnega zbora je zelo dobra institucija, ki opravi raziskave, ki jih poslanci naročijo. Poslanec ima veliko možnosti izkoristiti vso to mašinerijo v državnem zboru ob sodelovanju z ministrstvi, in če gre za temo, ki je bistvena za širšo populacijo, obstajajo realne možnosti za uresničitev.

Res je, da je prednost v znanju, kar pogrešamo v parlamentu, saj bi, če govoriva o vašem primeru, poslanec z ustreznim znanjem mnogo hitreje dosegel prave cilje.
Prednost je v znanju, ampak je pomembno tudi to, da k sodelovanju povabiš vse, ki lahko na nekem področju prispevajo svoj delež. Sam seveda ne moreš imeti dovolj vsega znanja. Na sodišču sem pridobila izkušnjo, da moraš vedeti, kako se bo zadeva izvajala v praksi. Mi lahko sprejmemo neki zakon, a lahko z enim stavkom zakompliciramo življenje za dalj časa.

Za vami sta dve leti mandata. Zanima me, ali že imate povratne informacije o sprejetih zakonih, kako delujejo v praksi. Ste katerega po izkušnjah iz prakse že spreminjali?
Recimo pri zagovorniku načela enakosti je bilo potrebnega kar nekaj vztrajanja, sama sem v praksi delovala na področju človekovih pravic, da je bil zakon sprejet na tak način, da je zagovornik res neodvisno telo, saj je to zahtevala tudi evropska komisija. Osebno sem imela možnost vplivati na to odločitev. Ali če govoriva o spremembi zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih. Končalo se je, kot se je (z referendumom, op. p.) – na marsikaj lahko vplivaš.

Kaj pa preostanek mandata?
Predvsem sem osredotočena na zakon o zgodnji obravnavi otrok s posebnimi potrebami, pri katerem se sodelovala od začetka mandata. Tri ministrstva so sprejela moj predlog, da skupaj izvedejo pilotski projekt, ki se bo izvajal prihodnje leto, in to bo dodatna strokovna utemeljitev za ministrstva, da je to področje treba urediti. V državnem zboru sem naročila raziskavo o primerjalni ureditvi v državah EU, ministrstva so pripravila pregled obstoječega stanja in to je potem podlaga za vložitev zakona.

Vse to seveda traja, vendar v življenju jemljem stvari v zakup na tak način, da jih je treba pripraviti in da je za to potrebnega nekaj časa. Stvar mora biti resno pripravljena, sicer ne moreš računati na uspeh.

Imate res zanimivo življenjsko pot. V Maribor ste prišli iz Bosne, verjetno vas je tja pripeljala ljubezen, poročeni ste, rodila sta se dvojčka s posebnimi potrebami in za njiju skrbi mož, vi pa z vso vašo voljo in vztrajnostjo vso karierno pot bijete bitko, zdaj še za slovenski narod. Vprašanje je res neogibno: kako vam vse to uspe?
Tudi sama sem plod ljubezni iz mešanega zakona – mama je Slovenka, oče je iz Bosne, v Slovenijo pa sem prišla študirat k babici ob razpadu Jugoslavije. Kar počnem, se mi ne zdi nič kaj posebnega – skušamo kombinirati družinske obveznosti, mož pa je zaradi nadomestila za izgubljeni dohodek doma, več skrbi za otroka kot jaz, vendar je družina celota, brez katere vsega tega ne bi bilo.

Kar počnem, me kot poslanstvo izpolnjuje, tudi kot sodnica bi lahko prispevala zelo veliko, a se mi zdi, da je moj prispevek v parlamentu tisti prispevek, ki ga pravnik, pa še s takšno osebo izkušnjo, mora dati. Če bi ravnala drugače, bi bila nesrečna in nezadovoljna. Nazaj dobivam energijo, in če bo ta zakon sprejet, bo to pomemben prispevek k ureditvi in bo to bistveno vplivalo prav na začetno obdobje staršev in otrok s posebnimi potrebami.

Koliko pa je takšnih otrok?
V Sloveniji se rodi od 10 do 15 odstotkov otrok z rizičnimi dejavniki. Ti so različni, različne so tudi stopnje, zakaj ima otrok posebne potrebe. Takih otrok je od 40.000 do 60.000. Če prištejemo še sorojence in vso družino ter strokovnjake, ki se z njimi ukvarjajo, potem je to zelo širok spekter ljudi, ki dejansko pridejo v stik s tem.

V državnem zboru smo uporabili zakonodajni postopek predhodne obravnave, saj ta postopek omogoča obravnavo tez za rešitev, vendar lahko v obravnavi sodelujejo nevladne organizacije, predvsem invalidske, ki so tudi resnične pobudnice. Pobuda oziroma osnutek zakona ni moj, saj sem ga dobila od zvez Sonček in Sožitje, ki sta pobudo ustvarili že pred 20 leti, ni pa bilo nikogar, ki bi se za zakon zavzel v parlamentu.

Prek predhodne obravnave sem skušala dobiti že ob nastanku zasnove za isto mizo nevladnike, strokovnjake, skratka vsakega, ki kar koli ve in ima praktične izkušnje, da lahko zasnovo vnesemo v zakon. Da ne bi bilo pozneje očitkov, da nisem upoštevala vseh relevantnih rešitev. Tako računamo, da bo formalni predlog zakona nared v začetku prihodnjega leta.

Za konec: kakšno je vaše sporočilo Slovencem?
Treba je vztrajati vedno, ko misliš nekaj narediti, in dati od sebe maksimum tistega, kar lahko daš. Z dajanjem dobimo nazaj. Ob čakanju in kritiziranju se lahko samo čudim, zakaj stvari ne gredo nikamor.

Pogovarjala se je: Zlata Tavčar
Foto: Katja Kodba