Poslanka Ban za Novi medij: zame je nesprejemljivo, da v davčnih oazah poslujejo politiki

Predsednica Odbora za finance in monetarno politiko Urška Ban je za časnik Novi medij zapisala svoje razmišljanje o davčnih oazah, ki ga v nadaljevanju objavljamo v celoti. Poslanka Ban ob tem pozdravlja dejanje Fursa, ki je včeraj javno objavil 100 odločb, s katerimi je odmeril najvišje dodatne davčne obveznosti pri zavezancih, ki so poslovali s subjekti, povezanimi z davčno ugodnejšimi območji.

»Eksotičen otok z idiličnimi plažami, sijoče sonce, razkošne vile, hitri avtomobili, srečni ljudje. Življenje, ki ne pozna revščine, nezadovoljnih sindikatov, lačnih otrok in podjetij v stečaju. To je tista stereotipna podoba davčne oaze, ki so lahko sicer raznolike, vsem pa sta skupni dve karakteristiki: nizki davki in diskretnost, ki lahko vključuje tudi popolno tajnost vseh podatkov. Netransparentna zakonodaja in tajnost podatkov vlagateljev sta odlični osnovi za kriminalna dejanja, ki sežejo vse od trgovanj z drogami, notranjimi podatki organizacij, poneverbami, utajami davkov do pranja denarja. Seznam je zelo dolg. Nič novega, pravite. Dejstvo, da je v davčnih oazah skritih kar nekaj tisoč milijard dolarjev, namreč ni nobena skrivnost. A v teh dneh se nam vsem zastavlja podobno vprašanje: je vladam razvitih držav sploh v interesu, da se tako delujoči sistem porušijo? Več ali manj je namreč znano, da gre za dobičkonosne posle, ki imajo vpliv tudi na politiko velikih držav.

Svetovno javnost je nedavno pretreslo globalno razkritje mehanizmov skrivanja denarja v davčnih oazah, imenovano »Panama papers«. Gre za 11,5 milijona dokumentov panamske odvetniške družbe, ki dajejo vpogled v svet davčnih oazah in v načine, kako najbogatejši državljani skrivajo svoje premoženje s pomočjo davčnih utaj, pranjem denarja in izogibanjem sankcijam. Razkriti dokumenti vsebujejo ogromno informacij o poslovnih subjektih s sedežem v tujini, ki so povezani z ljudmi v več kot 200 državah, skozi katere se je v davčne oaze nateklo na tisoče milijard dolarjev. Dokumenti razkrivajo tudi skrite posle 128 politikov in javnih uradnikov po svetu ter kažejo, kako globalna industrija odvetniških družb in velikih bank prodaja finančno tajnost politikom, goljufom in trgovcem z mamili, pa tudi milijarderjem, znanim osebnostim in športnim zvezdnikom.

Zame je nesprejemljivo, da so se na takšnem seznamu znašli tudi politiki. Na argumente kot so, da je takšen posel legalen, da je investiranje denarja v tuja podjetja stvar lastne izbire, da gre za davčno konkurenčnost…preprosto ne pristajam. V okoliščinah, ko se Evropa in svet soočata z vrsto tako finančnih, socialnih in humanitarnih problemov in ko se v Sloveniji med drugim pogovarjamo tudi o tem, ali lahko v okviru javnofinančne vzdržnosti upokojencem uskladimo pokojnine (2 eura višjo mesečno pokojnino!), so takšni argumenti neprimerni. In ti ljudje so si premoženje ustvarili v matični državi, kjer uporabljajo vse javne, pogosto brezplačne storitve od infrastrukture do zdravstvenih, izobraževalnih in drugih storitev. S tem ko denar prenesejo v davčne oaze, prelagajo breme javnih stroškov na ostale, povečini manj premožne prebivalce, ki plačujejo davke po nacionalni zakonodaji. Temu načinu delovanja vpletenih se je treba po mojem mnenju jasno upreti.

Na ravni EU se na srečo oblikujejo nove iniciative, ki bodo državam nudile dodatna orodja v boju proti davčnim goljufijam. Slovenija na tem področju vseskozi zavzema zelo aktivno vlogo in izmenjuje informacije o davčnih zadevah na podlagi že veljavnih in v nacionalno zakonodajo implementiranih EU instrumentov ter sklenjenih mednarodnih pogodb.

Vendar pa je tu ključno in najpomembnejše, sodelovanje med državami. Dokler bo obstajala ena sama država na svetu, ki bo omogočala davčno oazo in jo ne bo EU kot celota ali OECD kot celota dala na črni seznam, toliko časa bo tak način poslovanja mogoč. In kaj lahko Slovenija naredi, da bi se denar, ki je stekal v davčne oaze, in tega denarja ni bilo malo, vrnil nazaj in da se to ne bi več dogajalo? Slovenija lahko in mora dodati svoj kamenček v mozaiku, a je to približno tako, kot da bi Slovenija sama reševala problem globalnega segrevanja. Ujeti smo v globalni svet, ki pa zaradi takšnih in drugačnih interesov, ne deluje v smer prepovedovanja takega poslovanja. Upam, da bo tokratno razkritje prineslo vse kaj več, kot odstop islandskega premierja. In da se ne bomo sprijaznili s tem, da na žalost ta svet pač deluje tako. Na koncu naj dodam še, da pozdravljam take usklajene mednarodne novinarske akcije, ki razkrivajo nepravilnosti tovrstnih razsežnosti, ki jih en sam (nacionalni) organ nikoli ne bi mogel.«