Poslanec Saša Tabaković v Naši sredini: V politiko nisem šel lačen

»Zakaj vstopati v svet politike, če pa človek na koncu vedno poišče zatočišče v duhovnem udejstvovanju?« je bilo vprašanje, ki je bilo večkrat kot puščica izstreljeno vame. Res je, zakaj bi pravzaprav človek, ki se karierno nikoli ni počutil popolnoma zapostavljenega, ki je bil eksistencialno preskrbljen, ki ni bil lačen različnosti, sploh rinil v nori svet, ki ga javnost tradicionalno ne odobrava in ima zaradi slabih preteklih praks na splošno zelo odklonilno mnenje? Razlog je preprost – ravno zato. Svet politike ne bi smel imeti omalovažujočega prizvoka, ker je to tisto telo, ki predstavlja posameznega državljana, njegova družbena videnja in njegovo narodno-državotvorno identiteto. Politično integriteto bi ljudstvo moralo spoštovati. Predvsem pa bi jo morali spoštovati tisti, ki jim je ljudstvo to poslanstvo zaupalo na volitvah. Zato je bilo v preteklosti razočaranje javnosti do politike toliko večje. Priznam, tudi moje. Razlike med pričakovanjem in sposobnostjo so bile očitno prevelike glede na razplet po petindvajsetih letih samostojne države. Razpasel se je cinični nihilizem, misel »tako pač je« pa se je zažrla v vsakodnevno javno odzvanjanje ljudi kot uplahnjen odgovor utrujenih, neverujočih v boljši jutri. Predvsem zaradi prepričanja, da so naša življenja samo del neobčutljivega sistema, na katerega ne moremo vplivati. Ker na svetu enostavno obstajajo predvsem nespremenljivke, ki so, kot bi rekel Danilo Kiš, v družbeni sistem in mentalni kod ljudi »zasidrane z absolutno zanesljivostjo«. In ko naletiš nanje kot kamen, kost ob zid, si prisiljen zamahniti z roko in zavzdihniti: »Tako pač je.«

Škoda. Popolnoma jasno bi moralo biti dejstvo, da so nespremenljivke v resnici spremenljive. Na svetu so stvari takšne, kot so, z razlogom. In ne naključno. In takšne, kot so, niso same po sebi. Za takšne smo jih naredili. Ljudje. Družba. Kompromisno. Vse, kar nam je všeč, kar razumemo kot prav, kar občudujemo, je takšno, ker smo to kot takšno prepoznali. In vse, kar nas moti, kar nam je tuje, kar razumemo kot nepravično, kar čutimo kot laž, obstaja zato, ker smo kot družba privolili v to, da obstaja. In to daleč od začrtane poti. Ni enostavno redno ocenjevati samega sebe in svojih dejanj. Lahko govorim iz prve roke. Še težje pa to verjetno počne družba kolektivno. A če smo se kot narod odločili, da bomo uživali sadove civilizacije, se bo treba še naprej truditi, da pravila igre, ki smo si jih določili ob začetku državne samostojnosti, nadgrajujemo in razvijamo. Bistveno za dvig civilizacijske ravni je, da se s svetom in težavami spopadamo redno, brez premora. Recimo tako, da se o svetu in svoji vlogi v njem preizprašujemo v skupnem, javnem dialogu, sploh političnem, s ciljem, da ta dialog oblikujemo v družbeno vrednoto. Samo s prevrednotenjem lahko spreminjamo svet, ki nas obdaja. Če globoko verjamem, da lahko z umetnostjo spreminjamo svet tako, da ljudi, ki jo uživajo, senzibiliziramo do te mere, da postanejo družbenokritični, kaj ni naloga politike, da počne enako, le z drugimi sredstvi? Končati moramo s ponavljanjem misli »tako pač je« in se usmeriti k drugačni politiki, politiki sprememb in novih priložnosti. Politiki z imenom in priimkom. A če nam v političnem smislu uspe vzpostaviti in utiriti družbo nazaj v prave tirnice, tako da bodo na vrhu družbene lestvice končno kraljevale javno prepoznane vrednote, ali bo takšen sistem lahko že sam po sebi najoptimalnejši za širok krog državljanov? Je možno družbeni razvoj utiriti tako, da deluje sam od sebe? Mislim, da ne. Napredek posameznika in družbe je treba vedno vzpodbujati, spremljati in ga proučevati. Gre namreč za kontinuiran proces, v katerem cilje lahko uresničujemo samo s sprotno analizo. Mimogrede, zavedam se, da poudarjanje družbenih vrednot, ki slikajo krasni novi svet, sodi predvsem v tisti pol človeka, ki svojo retoriko črpa iz besednjaka konservativizma. Zato sta torej na mestu vprašanji, ali želimo kot mlada stranka politično stopiti korak dlje in kje je znotraj omenjenih vrednot in utirjenega družbenega sistema v političnem smislu sredina?

Končati moramo s ponavljanjem misli »tako pač je« in se usmeriti k drugačni politiki, politiki sprememb in novih priložnosti. Politiki z imenom in priimkom.

Mislim, da je sodobno politično sredinskost treba iskati predvsem v primerno občutljivem obravnavanju realnosti državljanov, brez ideologij ali prepričanj. To pomeni, da je pri obravnavanju raznorodnih tem treba poskusiti vzpostaviti distanco in se do njih čim bolj objektivno opredeliti. Naredimo preskok in se vrnimo na ponarodelo frazo »tako pač je«. Kot že zapisano, se je ta razvila iz apatije ljudi, ki jim karierno ali osebnostno ni uspelo, saj imajo občutek, da se borijo s sistemskimi mlini na veter. Postala je izgovor za prelaganje odgovornosti, nereagiranje in sprijaznjenje s stisko. Res je. A če pogledamo statistiko klientelizma in sistemske korupcije, ki je v Sloveniji še vedno visoka, bi lahko rekli, da imajo prav. Vseeno pa so ti ljudje v javnosti ponavadi razumljeni kot razvajeni nergači, ki so si sami krivi za neuspeh. Če bi se bolj potrudili, konkretneje zavihali rokave, bi jim zagotovo uspelo. Vsaj tako verjame velika večina. Ker velika večina namreč verjame, da živimo v času zagotovljene optimalne sreče, saj ljudje vsak dan poslušajo mantro, da je osebni uspeh izključno v domeni posameznika. Vsak je svoje sreče kovač, bi rekli. Ta miselnost je še posebno uničujoča za tiste mlade, ki pri svojih tridesetih, po končanem študiju, živijo pri starših in se bojda nesposobni držijo maminih kril. Za svoj neuspeh lahko krivijo predvsem same sebe, ker, tako javnost, niso znali izkoristi priložnosti, ki jim jih sistem ponuja pod nos na vsakem koraku. Njihovo življenje za družbo torej ne predstavlja nobene dodane vrednosti. Nihče pa se noče zares vprašati, kaj je v preteklosti naredila politika, da bi prihodnost teh mladih spremenila v prijazno perspektivo? Kaj je naredila, da ti pri tridesetih ne bi cele dneve depresivno ležali doma na kavču? Ko pride do resne, žgoče razprave na temo razvajenih, se javnost redko obregne ob prave razvajence. Tiste razvajence, katerih starši namesto na socialne in zaposlitvene posvetovalnice po telefonu raje kličejo na druge naslove ter zahtevajo nadstandardne usluge in nezaslužene privilegije za svoje potomstvo. O njih pa niti beseda? Pa bi bila nujna, če želimo razumeti vse ravni in ozadja opevanega osebnega uspeha!

Iz trenutnega ustroja sveta, ki govori o tem, da je uspeh vedno odvisen od osebnega vložka, se napajata tako desna kot leva ideologija, obe z interesom politične prevlade. Ena govori o vrednosti posamičnega uspeha, druga o uspehu kolektiva, posledica katerega je uravnilovka, saj je osebni uspeh kolektivu do neke mere vedno v breme. Nesporno dejstvo pa je, da je osebni uspeh vedno sestavljen ne samo iz lastne zavzetosti, temveč tudi iz srečnih okoliščin! In uspeh kolektiva prav tako. Bistvo sredinske politike je torej v tem, da se ne spreneveda in da takšen življenjski potek tudi prepozna. Tako lahko ustvarja razmere, v katerih bo kariera posameznika in kolektiva vrednota, razcvet obeh pa čim manj podrejen srečnim okoliščinam. Le tako se lahko udejanja objektivizem sredinske politike. Šele ko nam bo kot narodu uspelo ozavestiti (ne)smiselnost osebnih okoliščin, bomo med seboj lahko popolnoma enakopravni. Tako razumem današnji izziv sodobne politike, kjer se trud vnovičnega vrednotenja in razvoja družbe šele začne.

NS01_24