Poslanec Saša Tabaković: Splav je pravica

Iz četrte številke Naše sredine:

Pred časom je civilna iniciativa Zavod Živ!m v dogovoru s frančiškani na cerkveno pročelje v središču Ljubljane izobesila projekcijsko platno, na katerem so predvajali dokumentarni film z naslovom Čudež življenja.

Vsebina filma je posredno problematizirala ustavno določbo pravice do splava s tezo, da je življenje kot takšno nedotakljivo že ob spočetju. Velik del javnosti je omenjeno predvajanje razumel predvsem kot klerikalno provokacijo in pod vprašaj postavil tudi smiselnost povezanih civilnih iniciativ z določenimi političnimi opcijami ter organizatorjem namenil oster odziv s polemiko o upravičenosti razprave o tej temi. V vseh teh odzivih me je osebno presenetila želja, da se omenjeno temo kljub svetovnemu nazoru organizatorjev ozko ideološko obarva. Gre namreč za širše civilizacijsko vprašanje, sploh glede na tradicijo razumevanja bistva življenja in konsenzualni odnos do družinske politike naše skupnosti. A pojdimo po vrsti.

Za začetek bi rad poudaril, da kot liberalen človek ne bom nikoli privolil v to, da obstajajo teme, o katerih zaradi “samoumevnosti” ne razpravljamo in tako namenoma zaviramo javno razpravo. Takšno argumentacijo in poteze določenih posameznikov, ki zaradi različnih referenc povrh vsega zasedajo pozicijo mnenjskih voditeljev, razumem kot neodgovorno in nevarno. Predvsem zato, ker sta nepripravljenost na razpravo in poseganje po nejasnih stališčih direktna pot v tabuizacijo, ki je odličen poligon za zavajanje javnosti. Če si želimo družbenega napredka, se ne smemo miselno poleniti. Vsakokrat ko nekdo želi problematizirati določeno ustavno določbo, je naloga skupnosti, da se nanjo odzove in tudi razloži dvomljivcem, zakaj je takšna in nič drugačna, pa naj bo to še tako zamudno in na prvi pogled banalno opravilo. Zato se bomo skozi širši pogled nanjo odzvali tudi sami.

 

V preteklosti je naša družba v duhu emancipacije in razvoja človekovih pravic natančno določila, da je vsak posameznik enakopraven in je sam odgovoren za svoje življenje ter mora to dopuščati tudi sočloveku, če ne ogroža skupnosti. Pogovarjamo se torej o svobodi, kajne. Človek je v tem etičnem postulatu razumljen kot nekdo, ki je pridobil možnost, da s svojim duhom in telesom razpolaga na način dostojanstvenega opolnomočenja in izbire; da lahko kroji svojo usodo tako, kot želi sam in kot se njemu osebno zdi, da je najbolj prav. To možnost smo si v civilizacijskem smislu dali zato, ker je življenje v svojem bistvu kot posledica različnih okoliščin izjemno zapleteno in nepredvidljivo. Pravica do splava je tako del omenjenega koncepta naše družbe. Vseeno je, ali je povod za splav odvisen od intimnosti posameznika, socialnega položaja ali grozljivih dogodkov, ki jih obravnava kazensko pravo. Splav je ustavna kategorija in ena od možnih odločitev, s katero uravnavamo svoja življenja, zato pravica do splava naslavlja tudi širše razumevanja odnosa do družinske politike in odgovornega starševstva. Posameznik ima z njo enostavno pravico izraziti željo ne postati mati ali oče.

Pravica do splava naslavlja tudi širše razumevanja odnosa do družinske politike in odgovornega starševstva.

Verjamem, da marsikdo dvigne obrvi, ko se ženska odloči, da ne bo nikoli mati. To je za družbo, ki družinske vrednote občasno malikuje do skrajnega roba, in to tako, da predvsem ženske sili v iskanje lastnega smisla izključno skozi vlogo materinstva, danes nekaj splošno opaznega. Še posebno je to pokazala namera ZZZS, da bi kontracepcija postala plačljiva; kot nadstandard posameznikove odločitve. S tem je “stroka” pokazala popolno odsotnost zavedanja našega socialnega koncepta: s kontracepcijo namreč znižujemo število splavov, ki jih medicina praviloma razume kot grob poseg v telo, ki ga ni priporočljivo ponavljati v nedogled, če želimo ohraniti rodno dobo posameznice. Da je logika družinskega življenja politično preferirana, lahko vidimo tudi v socialni politiki od osamosvojitve dalje. Natančen pregled lepo pokaže, da so socialni transferji družinam korektno visoki glede na naš BDP, medtem ko se samske pušča ob strani ne samo pri transferjih, temveč tudi pri drugih socialnih ugodnosti: naj bodo to razpisi za subvencionirana stanovanja, pomoč pri iskanju zaposlitev in še in še. Ne razumem, zakaj takšna prikrita demonizacija samskega življenja? Sprašujem se, mar ni nekaj najbolj humanega, kadar človek zbere toliko poguma, da pri sebi spozna, da ne bo mogel izpolnjevati starševskih dolžnosti tako, da bi otroka osrečevale? Ker si ne želi, da družina ne bi bila tisto, kar je njen osnovni namen – vzgoja in ljubezen? Kaj ni to nekaj najbolj spoštljivega tudi do tistih, ki otrok ne morejo imeti, pa si jih neskončno želijo? Zakaj se takšno gesto avtomatično jemlje za narcisoidno in samovšečno? Osebno bi to patologijo prej pripisal človeku, ki se svojih pomanjkljivosti zaveda, pa se vseeno odloči za otroka.

Če se za konec dotaknemo vprašanja, ki je bilo v razpravi poudarjeno največkrat: kdaj se začne življenje? Tu lahko samo zatrdim, da nanj ne moremo dokončno odgovoriti izključno skozi teološko ravnino, saj je ta v našem prostoru preraznolika in jo različne verske skupine tolmačijo drugače. Nekatere to mejo razumejo ob spočetju, nekatere prej, nekatere kasneje. Kot družba, ki se je zavezala znanosti in napredku, se moramo zato nasloniti na laična dognanja in poenoten vrednostni sistem, ki je razumevanje življenja v luči medicinske etike postavil v 10. teden nosečnosti. Zato, ker se šele takrat biološko razvijejo vse predispozicije zarodka, da ta postane osebnost. Tu smo kot družba postavili normativno črto, ki jo lahko premikajo samo nova laična dognanja. Teološka ravnina jih v tem lahko kvečjemu dopolnjuje in ne nasprotno.

V času, ko nas nekateri nacionalistično bombardirajo, da bomo izumrli, če ne bomo dvignili rodnosti, je to v globalnem smislu gledano zelo pomenljivo – na svetu nas je namreč vse več in več. Roko na srce, predvsem več lačnih in nesrečnih. In če nam res gre za človekovo življenje in dostojanstvo, potem se moramo zavedati, da je splav v tem pogledu predvsem odgovornost in tudi nuja, s katero se posameznik sreča, ko se zave, da njemu samemu ali bodočemu otroku enostavno ne bi uspelo. Spoštujmo to.

 

Celoten članek lahko preberete tudi v četrti številki časopisa Naša sredina; celoten časopis je objavljen tudi na spletu TUKAJ