Poslanec Saša Tabaković govorec na proslavi v Velenju ob kulturnem dnevu: Ko govorimo o kulturi, govorimo o svojem življenju

V Domu kulture Velenje je potekala občinska slovesnost ob slovenskem kulturnem prazniku, kjer je bil slavnostni govornik poslanec Saša Tabaković. Njegov govor objavljamo v celoti.

“Spoštovani,

V posebno čast mi je, da lahko danes z govorniškega odra izrečem ob kulturnem prazniku nekaj besed, saj sem ravno tega odra vajen predvsem kot umetnik, ki je občestvo (tudi današnje) nagovarjal skozi svojo umetnost. Tisto umetnost, ki se večinoma izogiba direktnih naslavljanj. Zato mi še toliko bolj dovolite en kratek premislek.

Kadar danes govorimo o kulturi kot taki, bi rad poudaril, da v resnici govorimo o svojem življenju. Kako to življenje prepoznavamo, kako se do njega opredeljujemo, kako ga čutimo, kako ga analiziramo, kako ga vrednotimo in v kaj ga pretvarjamo. Zato tudi lahko govorimo, da je kultura del narodne identitete. Ker je naša identiteta enostavno skupek preteklih odločitev, ki smo jih kot narod sinhrono povlekli ob določenih prelomnih zgodovinskih vprašanjih in ker je narodna identiteta skupni vzorec našega temeljnega razumevanja sveta, ki nas obdaja. Kultura tako ni nič drugega kot samo artikulirana manifestacija vsega naštetega. Nas kot skupnosti in nas kot posameznikov.

Kultura je, kako se ljudje med seboj pogovarjamo ali kdaj molčimo. Kultura je, kako drug drugemu prisluhnemo ali pač ne želimo slišati. Kultura je, kako drug drugega razumemo ali ne razumemo. Kultura je, ali zmoremo neko osnovno življenjsko omiko ali je ne zmoremo. Kultura je, ali spoštujemo naše znanje in kdaj ga podcenjujemo. Kultura je ali smo pri svojih dejanjih pogumni ali preveč boječi. Kultura je tudi ali smo kot družba kritični ali »kritizerski«. Kultura je tudi, kako doživljamo družbeno skladje in kako neskladje. Kako doživljamo miselna gibala naših razmišljanj. Kako doživljamo začetke in kdaj na določene temo postavljamo piko. Kako doživljamo rojstva in kako smrti. Vse to je naša kultura.

Ko danes pogledamo statistiko funkcionalne pismenosti slovenskih šolarjev, ki je ugotavljala, kako šolarji prebrano vsebino doumejo in jo utemeljujejo, smo lahko še vedno zaskrbljeni. Ta statistika namreč kaže, da so naši šolarji po primerljivosti žal na repu EU. To pomeni, da šolarji znajo prebrati sosledje črk in jih povezati v besedo. Znajo tudi te besede povezati v stavek ali poved. A kaj, ko še vedno ob kompleksnejših besedilih težko razbirajo, kaj to sosledje dejansko vsebinsko pomeni in kaj naj s to vsebino pravzaprav v življenju počnejo, kako naj si z njo pomagajo.

To so vprašanja, ki bi jih veljalo na novo premisliti še posebej ob praznikih kot je današnji. Zato, ker vse nas sprašujem: Kaj nam bodo lepi Prešernovi verzi, če se ne znamo v njih poglobiti. Kaj nam bodo lepe slike, če nimamo volje in znanja, da bi jih zares zagledali. Kaj nam bo glasba, če je ne znamo doživeti, ko jo poslušamo. To je bistvo pismenosti, o kateri govorim. Biti pismen, ki pomeni sprejemati sebe, svoj materni jezik, svojo ukost in svoj pogled na krajino na koherenten in odziven način. In zato se moramo kot družba veliko bolj potruditi, da bomo temu primerno vzgajali naše otroke, ki bodo s svojim talentom lahko bili prihodnost in prosperiteta. Da bodo zmogli popravljati in odpravljati naše napake ali pa kvalitetno nadaljevati naše izzive ravno zato, ker bodo bolj pismeni kot smo mi sami. To mora postati duhovna norma naše družbe. To mora postati naša kultura.

Umetnost je nadgradnja vsega. Umetnosti ni utopija. Umetnost je odvod, ki posamezniku pomaga prepoznati različne ravnine njegovega vsakdana, ker na artikuliran, sofisticiran način preizprašuje njegova bistvena kulturna vprašanja. Umetnost gre z roko v roki z ozaveščeno pismenostjo. In Slovenci smo se kot eden redkih narodov ne samo v Evropi temveč v svetu odločili, da se umetnosti in umetnikom poklonimo z državnim praznikom. Da prepoznamo in prepoznamo njen pomen za družbo tudi tako, da podeljujemo najvišja državna umetniška priznanja. Celo za himno smo si izbrali poezijo, ki povezuje cel svet z napitnico. Kaj je lahko še bolj svetovljanskega, z očesom nekega naroda uprto navzven z iskreno dobronamernostjo? Je sploh možen lepši odraz veličine nekega naroda?

Pa smo vseeno z umetniki in umetnostjo v preteklosti včasih, ne samo na državni ravni, tudi na občinski, ravnali slabo. Še danes lahko slišimo v javnem diskurzu, kako bi bilo prav, da bi kulturo popolnoma osiromašili, saj poeti bojda ustvarjajo bolje, kadar so lačni. Takšne besede so v današnjih časih zelo nevarne, ker se javnost na njih premalo odziva. Zato še posebej pozdravljam svetle izjeme kot je občinska miselnost Velenja, da ste občani kot zavedni državljani prepoznali kulturo in umetnost kot osrednjo točko, ki ne deli vaše raznolikosti, temveč jo strpno povezuje. Da je vaša kulturna dlan široko odprta in pripravljena na sodelovanje z različnimi deležniki. V Velenju deluje več različnih društev, imate lepo urejeno mestno knjižnico, v prejšnjem letu ste obnovili dvorano Kulturnega doma in jo predali v upravljanje, obnovili so se prostori mestne galerije. Kakšno bogastvo, pravzaprav.

Spoštovani, ne samo kot poslanec – kot državljan se vam zahvaljujem, ker spoštujete in doumete pomen umetniškega celostnega udejstvovanja vaše skupnosti.

Končal ne bom z verzi Prešerna, saj jih bomo danes še lahko občudovali v umetniškem programu, ki so ga pripravili osnovnošolci, temveč z verzi meni zelo ljubega slovenskega pesnika Gregorja Strniše, ki je v enem od svojih dramskih tekstih zapisal:
»Med človeškimi zidovi stojimo, a nad nami modro nebo.« Želim si, da ko se bomo vsi skupaj upajoče zazrli v to modro nebo, da bomo to modrino vsi zagledali enako sinje.

Hvala za povabilo in srečno vsem ob prazniku!”