Poslanec Branko Zorman: Ni legitimno, da se govori, da so ogroženi pacienti in da bodo ostali brez zdravstvene oskrbe

Spoštovani kolegi, predstavniki ministrstva, še enkrat lepo pozdravljeni,

odzvati se moram na določene trditve poslanca Jerneja Vrtovca iz NSi, ki nekoliko idealizira situacijo, ko primerja tuje in slovenski zdravstveni sistem. Pri tem večkrat omenja nizozemski sistem kot primer zelo uspešnega zdravstvenega sistema. Po določenih kriterijih to zagotovo drži. Je pa zamolčal dejstvo, da je ta sistem izredno drag. Izredno drag je tudi za zavarovance, torej za državljane, in je bistveno, bistveno dražji, kot je za slovenske državljane slovenski zdravstveni sistem. Zamolčal je tudi dejstvo, da vsakič, ko gre nizozemski državljan k zdravniku, plača ne majhno participacijo za ta obisk. V primeru nekaterih nujnih medicinskih storitev je ta participacija zelo velika, tudi po 200 evrov. Vprašanje je, kaj mi, ki zagovarjamo javno zdravstvo, in NSi na drugi strani ter SDS, ki na nek način zagovarjajo privatizacijo oziroma več od zavarovalnic, kaj želimo slovenskemu državljanu.

Menim, da je tako, kot je, za slovenskega državljana bistveno boljše. Res pa je tudi, da sistem potrebuje določene dopolnitve. Tudi zakon, o katerem danes delno teče beseda, je posledica urejanja teh potrebnih sprememb.

O današnji seji bi rad ponovil, kar sem povedal že na Odboru za zdravstvo, in sicer da smo priča zelo nenavadnemu postopku. Predlagatelj predlaga priporočila v zvezi z zakonom, ki ga uradno sploh še ni. Ministrstvo je v javno razpravo dalo osnutek, delovno gradivo zato, da vsi deležniki podajo svoje pripombe in svoja mnenja. Šele na podlagi tega bo ministrstvo pripravilo čistopis oziroma uradni predlog zakona, o katerem pa bomo lahko govorili šele takrat. Danes – in zadnjič na seji odbora – je o vsebini in rešitvah, ki jih bo ta zakon prinesel, seveda popolnoma nepredmetno govoriti.

Zato predlagateljem predlagam, da počakajo na uradni končni predlog in potem podajo svoje konstruktivne predloge ter kritike. To ni namen te seje. Kot že velikokrat je seja izkoriščena kot orodje, ne zgolj kot kritika prihajajočega zakona, ampak za to, da se vsepovprek kritizira vlado in Ministrstvo za zdravje. To je bilo jasno že iz uvodnih besed predlagateljice, ko je govorila o vsem drugem, ne pa o koncesijah oziroma zakonu o zdravstveni dejavnosti.

Znova moram ponoviti, kar je bilo danes že večkrat ponovljeno: vsakič, ko se začne govoriti o spremembah v zdravstvu, stanovske organizacije »ponorijo«. Med njimi seveda najbolj Zdravniška zbornica Slovenije. Zakaj? Zaradi tega, ker gre za poseg v njihove pridobljene statusne ugodnosti, ki so si jih sčasoma, tudi preko zakonodaje, tudi preko Državnega zbora, v preteklosti izborili. Ampak tudi to je še lahko legitimno. Ni pa legitimno in je izredno nevarno, da se pacienta postavi v vlogo ogrožene osebe in se govori o tem, da so ogroženi pacienti. Kar naenkrat bodo ostali brez zdravstvene oskrbe. To je čista demagogija. Na tem mestu bom še enkrat ponovil, da tudi ta osnutek zakona – ne bom govoril o vsebini tega zakona, ker uradnega predloga še nimamo – niti v enem členu ne predvideva ukinitve koncesij. To pa seveda želite prikazati vi in določene zdravniške organizacije.

Poglejmo, kako so se koncesije podeljevale do sedaj. Od takrat, ko se je odprla možnost podeljevanja koncesij, so se v določenem obdobju, predvsem okoli leta 2006, te koncesije zelo »divje« podeljevale. Naj spomnim, od leta 2004 do leta 2008 je bila na oblasti vlada Janeza Janše, v kateri so sedeli tudi predstavniki Nove Slovenije. Kaj se je takrat zgodilo? Minister Bručan je čez noč podelil 50 koncesij. Nihče me ne more prepričati, da je bilo teh 50 koncesij podeljenih transparentno. Te koncesije so se podeljevale mimo razpisov, podelil jih je minister po lastni presoji, morda tudi prijateljsko. Seveda je jasno, da gre za anomalijo, ki jo je potrebno urediti.

Koncesije so se ponekod podeljevale celo z razpisom, kar je bila dobra praksa v nekaterih občinah. Vendar so te občine bolj izjema. Večinoma jih je podeljeval župan, zopet lahko rečem morda prijateljsko, na primarnem nivoju, to se pravi npr. za družinske zdravnike. Na sekundarnem nivoju, tj. specialistični dejavnosti, pa jih je podeljeval minister, zopet brez razpisa. Še več, te koncesije so se včasih podeljevale za nedoločen čas, kar je v nasprotju z obstoječim Zakonom o javno-zasebnem partnerstvu, ki jasno nalaga, da se koncesije podeljujejo z javnim razpisom in za določen čas.

Koncesije niso pravica nekoga, ki jo dobi, ampak koncesijo izda koncendent tistemu, ki bo dopolnil mrežo oziroma da neko storitev zagotovitvijo v javnih zdravstvenih zavodih. Ko sem omenil, se je v vašem mandatu čez noč podelilo 50 koncesij. Očitno je šlo za napačno razumljen koncept javno-zasebnega. To je bil na nek način dejansko prvi poskus privatizacije slovenskega zdravstva. Apetiti po privatizaciji so bili celo tako veliki, da je vaš predsednik omenjenega ministra zamenjal, ker je šel predaleč.

Še enkrat razčistimo, kdo je koncesionar. Koncesionar je zasebnik, ki deluje v pravni obliki s.p. ali d.o.o. in je del javne zdravstvene mreže. Je v enakem položaju kot javni zdravstveni zavod, se pravi kot zdravstveni dom na primarnem ali neka bolnišnica na sekundarnem nivoju, in dobi za enake storitve enako plačilo. Koncesionar je zato, da dopolni to mrežo, da so zdravstvene storitve teritorialno povsod razporejene po potrebah. Če javni zdravstveni zavod zaradi kadrovskih, geografskih, prostorskih ali kakršnih koli drugih razlogov ne more zagotoviti te storitve, se razpiše koncesija in se koncesija podeli koncesionarju za opravljanje te javne službe.

Družinski zdravnik koncesionar najverjetneje opravlja samo koncesijsko dejavnost in nima samoplačniške dejavnosti oziroma v primarnem zdravstvu pri družinski medicini ni čakalnih vrst in tudi ni te potrebe. Koncesionarji na sekundarnem nivoju, ki ponujajo specialistične storitve, pa so lahko bodisi čisti koncesionarji bodisi poleg te koncesijske dejavnosti ponujajo tudi samoplačniške storitve. Tudi koncesionarji imajo čakalne vrste, ker so del javnega sistema. Če pa popoldan ali zvečer ponudijo neko storitev, za katero je čakalna doba, kot samoplačniško in jo 100 % plača pacient sam, potem je to nekaj drugega. Tega ne smemo enačiti z javno zdravstveno mrežo.

Ker so koncesionarji del javnega sistema, morajo zanje seveda veljati ista pravila kot za vse ostale, glede na to, da so financirani z javnimi sredstvi. In kdo, če ne vlada oziroma v tem primeru Ministrstvo za zdravje, je torej odgovoren za ureditev tega področja? Vemo, da so se koncesije podeljevale tudi na nedovoljen in netransparenten način. Zato je Ministrstvo za zdravje pripravilo osnutek, o katerem danes obrobno teče beseda. O končni vsebini ne moremo govoriti, ker tega predloga nimamo.

Obenem izpostavljate nesodelovanje z zdravstvenimi organizacijami. Ministrstvo je že večkrat povedalo, da sodelovanje z zdravniško zbornico poteka na mesečni bazi, dokumentirano in z zapisniki, sestajata se seveda tudi ministrica in predsednik zdravniške zbornice. Poleg tega se v imenu zdravniške zbornice sestajajo tudi člani, ki sestavljajo posamezne delovne skupine, ki pripravljajo določene zakonske predloge oziroma se ukvarjajo z neko problematiko s področja zdravstva. Vaši argumenti oziroma argumenti zdravniške zbornice torej absolutno ne držijo. Če pa si kdo sodelovanje predstavlja kot uspešno le takrat, uveljavi svoje interese in uresniči svoje cilje, potem verjamem, da so v tem mandatu nezadovoljni, saj ministrice ne zanimajo posamezni interesi, ampak interesi vseh državljanov.

Po novem osnutku zakona se bodo koncesije podeljevale izključno na podlagi javnih razpisov, tako na primarnem nivoju, kjer občine razpisujejo koncesije za družinske zdravnike za dejavnosti, ki se opravljajo v zdravstvenem domu, ali pa jih razpisuje ministrstvo za specialistične dejavnosti, ki se drugače izvajajo v bolnišnici. Drugič, koncesije se bodo podeljevale za določen čas. Spet prejudicirate, ali je petnajst let dovolj ali ne, kakšna bo garancija po petnajstih letih, če nekdo kupi drago opremo. Tisti, ki gre v privatni posel in ima d.o.o., je v osnovi zasebnik. Ko pa postane koncesionar, postane del javne mreže. Ampak to ne pomeni, da je – po domače rečeno – »na dudi« do konca svojega življenja. Če bo svoje storitve dobro opravljal, nimam nobenega pomisleka. Verjetno ta koncesionar svoje dejavnosti ne bi opravljal dosmrtno. Jasni morajo biti pogoji, kriteriji in seveda nadzor, ki ga morata vršiti tako Ministrstvo za zdravje kot Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije. ZZZS določenih nadzorov ni oziroma ne opravlja v zadostni meri.

Govorite, da petnajst let ni dovolj. Kdo pa lahko zagotovi, kaj bo po petnajstih letih? Vsak, ki se poda v podjetništvo, se v to poda s svojimi sredstvi in z vsem tveganjem. V primeru koncesionarstva je to seveda bistveno lažje, za dobo koncesijske pogodbe je koncesionar popolnoma miren, saj ima zagotovljen posel. Poleg tega je koncesionar plačan popolnoma enako, kot je plačan npr. javni zdravstveni zavod. Se pravi, družinski zdravnik, ki ima koncesijo, dobi storitve enako plačane kot zdravstveni dom. V tem plačilu je poleg plačila za zdravstveno osebje, za samo zdravstveno storitev, tudi plačilo dela amortizacije in preko tega plačila je vsak koncesionar sposoben vrniti svoj vložek v dobi, ki bo predpisana.

Zakaj je potrebna sprememba tega zakona? Ali bi vi kot pacient z nekim resnim zdravstvenim stanjem šli h koncesionarju, ki je star 80 let in več, ki zaradi zdravstvenega stanja ni več sposoben opravljati svojega dela in mu je celo določen mentor, da sploh lahko opravlja svoje delo, ima pa še vedno koncesijo, ker je po sedanji zakonodaji to mogoče? To je treba odpraviti.