Premier dr. Cerar na 20. posvetu slovenske diplomacije : Smo trdno odločeni, da Slovenijo peljemo naprej po poti uspešnega trajnostnega razvoja

Predsednik Vlade Republike Slovenije dr. Miro Cerar je na 20. posvetu slovenske diplomacije na Brdu pri Kranju, 4. januarja, nagovoril veleposlanice in veleposlanike ter ostale zbrane. Uvodoma je dejal, da to leto ni bilo lahko, ne za mednarodno skupnost, ne za Evropsko unijo in tudi ne za Slovenijo. “Če spomnim na svoj nagovor pred letom dni, ugotavljam, da mnogi tedanji izzivi ostajajo. Pridružili pa so se jim še novi, nič manj zahtevni,” je dejal. V nadaljevanju si lahko preberete celoten nagovor.

“Evropo je v letu 2015, morda bolj kot karkoli drugega, zaznamoval rekorden migracijski val, največji po drugi svetovni vojni. Pojav migracij seveda ni nekaj novega; je pa sedanji val priseljencev presegel vse doslej predstavljive razsežnosti in se, poleg tega, usmeril tudi čez Slovenijo. Z velikimi napori policije, civilne zaščite, vojske, zdravstvenih delavcev, nevladnih in humanitarnih organizacij ter prostovoljcev še vedno obvladujemo migracijski tok. Zagotavljamo humanitarno obravnavo beguncev in migrantov, prav tako pa tudi varnost naših prebivalcev. A do trajnejše rešitve še nismo prišli in zgolj ti naši napori dolgoročno ne bodo dovolj. Pri vsem tem je pomembno, da smo s strani EU ter njenih članic deležni odobravanja in podpore pri našem pristopu k temu izjemnemu izzivu. Toda še vedno sem trdno prepričan, da prevelik in nenadzorovan tok neregularnih migrantov v države EU neizogibno vodi v dezintegracijo držav članic EU ter posledično institucij EU, zato je vprašanje reševanja migracijske krize hkrati tudi vprašanje obstoja EU, kot jo poznamo danes.

Že od samega začetka migracijske krize smo se zavzemali za evropsko rešitev. Bistveni elementi takšne evropske rešitve bi morali biti:
1) stopnjevanje omejevanja in nato zaustavitev neregularnega dotoka migrantov;
2) bistveno izboljšanje oziroma poostritev nadzora nad zunanjimi mejami EU;
3) solidarnost držav članic pri razporeditvi bremena;
4) sistematično in hitro vračanje tistih, ki niso upravičeni do mednarodne zaščite.

Kot običajno, pogovori v formatu 28-terice terjajo svoj čas, zato danes celovite in učinkovite evropske rešitve na tem področju še vedno nimamo. Vendar je EU v zadnjih mesecih le dosegla precejšen napredek na omenjenih področjih: sklenila je akcijski načrt s Turčijo, s katerim želimo bistveno omejiti oziroma zaustaviti neregularne migracije iz te države in pomagati tistim beguncem, ki pomoč dejansko nujno potrebujejo. Na zadnjem Evropskem svetu smo začrtali ukrepe za okrepitev agencije Frontex in za vzpostavitev nove evropske mejne in obalne straže. To naj bi vodilo do večje učinkovitosti predvsem na področjih nadzora zunanjih meja EU in vračanja migrantov.

Sam sem se tik pred zasedanjem decembrskega Evropskega sveta udeležil tudi srečanja ožje skupine držav članic EU, ki so pripravljene sodelovati pri zakonitem preseljevanju beguncev iz Turčije v Evropo ter pri sprejemanju ukrepov za čim učinkovitejše sodelovanje s Turčijo za zajezitev toka neregularnih migrantov.

Naj na kratko pojasnim, zakaj vidim mesto Slovenije v tej skupini:
– ker sodimo med najbolj obremenjene države članice EU in zato želimo, da se sedanji neregularni migracijski tok čim prej zaustavi;
– ker želimo, da se končno vzpostavi nadzor nad priseljevanjem beguncev, ki so pomoči dejansko potrebni in za katere obstaja realna možnost njihove zadostne integracije v državah EU;
– zaradi temeljne humanosti; prav je namreč, da je Slovenija med državami, ki so po svojih močeh pripravljene nuditi zatočišče tistim, ki ga nujno potrebujejo;
– zaradi solidarnosti; jasno je, da bomo prej ali slej morali vsi prevzeti del bremena, ki ga zdaj nesorazmerno nosijo poglavitne ciljne države v Evropi in države v neposredni soseščini Sirije in drugih kriznih žarišč – seveda pa naj ob tem poudarim, da je Slovenija pripravljena prevzeti le tolikšen del tega bremena, kot ga dopuščajo naše realne kapacitete oziroma zmožnosti;
– zaradi integracije; le z nadzorovanim in ustrezno številčno omejenim priseljevanjem lahko zagotovimo pogoje za integracijo teh ljudi v našo družbo;
– na ta način želimo tudi omejiti neregularne migracije; z odprtjem zakonitih in nadzorovanih poti za preselitev beguncev v EU se bo zmanjšalo tveganje, ki so mu izpostavljeni migranti pri neregularni migraciji. Hkrati se bo zožil prostor za delovanje kriminalnih omrežij, ki služijo s tihotapljenjem ljudi;
– končno naj rečem še, da želimo še nadalje aktivno sodelovati pri snovanju skupne evropske rešitve, za katero menimo, da mora v duhu sodelovanja in solidarnosti okrepiti EU in med drugim zagotoviti obstoj in učinkovitost Schengenskega območja ter njegovih načel in pravil.

Naj ponovim, da lahko Slovenija v omenjeni shemi preselitve sodeluje zgolj v omejenem okviru, v skladu s svojimi zmožnostmi. Dodatni predpogoj za to pa je, da se najprej ustavi neregularni tok migrantov, zaradi katerega so naše kapacitete zdaj že polno zasedene. Neregularni migracijski tok se je v decembru nekoliko zmanjšal, a še zdaleč ne dovolj. Predvsem nas skrbi, kaj bo prinesla pomlad, ko se bo vreme izboljšalo. Prav lahko se tedaj število prihodov bistveno poveča. Poleg tega je težko napovedati, ali bodo skupni evropski ukrepi učinkoviti. To preprosto ni odvisno samo od nas. Če pride do t.i. črnega scenarija, bomo soočeni z dejanskim zapiranjem meja in spori med državami, saj bo migrantov enostavno preveč. Zato smo prisiljeni že zdaj uvajati tudi lastne ukrepe za učinkovitejši nadzor naše meje s Hrvaško. Naj spomnim, da je ta meja obenem tudi zunanja meja schengenskega prostora in da imamo na njeni drugi strani sosedo, s katero je sodelovanje pri obvladovanju migracij težavno. Če bi bilo drugače, ne bi bilo potrebe za takšno ukrepanje, vključno s postavljanjem začasnih tehničnih, tudi žičnih ovir. Poudarjam: naša absolutna prednostna naloga je ohranitev schengenskega prostora in Slovenije v njem. Zato smo in bomo še naprej ustrezno ukrepali.

Spoštovani,

dejstvo je, da se bo EU in z njo Slovenija morala soočati z migracijskimi pritiski na dolgi rok. Vir teh pritiskov so predvsem krizna žarišča na Bližnjem vzhodu, v Severni Afriki in v Afganistanu. Prav tako so njihov vir slabe gospodarske in življenjske razmere v različnih državah, predvsem v velikem delu Afrike, kjer lahko pride v prihodnje tudi do izjemno številčnih migracij. Zato je nujno, da, poleg ukrepov za zaščito svojih zunanjih meja, EU okrepi tudi svoj angažma pri obvladovanju kriz in spodbujanju trajnostnega razvoja. Glede slednjega je leto 2015 vendarle prineslo preboj: sprejem Agende 2030 za trajnostni razvoj na septembrskem razvojnem vrhu v New Yorku in uspeh podnebne konference prejšnji mesec v Parizu sta dokaz, da se mednarodna skupnost vsaj načelno zna in zmore poenotiti, ko gre za temeljne izzive našega časa. Obenem je to odraz spoznanja, da moramo k obvladovanju in premagovanju globalnih izzivov prispevati vsi.

Migracije so nedvomno eden takšnih izzivov, zato upam, da bo vsaj na evropski ravni prevladalo enako spoznanje: da moramo k uspešnemu reševanju tega vprašanja prispevati vsi. Podobno velja za krizna žarišča, predvsem za vojno v Siriji, ki je eden poglavitnih dejavnikov sedanje migracijske krize. Ta vojna je omogočila razrast takoimenovane »Islamske države« in dramatično okrepitev teroristične grožnje v svetu, še posebej v Evropi. To je najbolj izkusila Francija, naša strateška partnerica, ki je bila v lanskem letu kar dvakrat žrtev njenih terorističnih napadov.

Obstoj takoimenovane »Islamske države« je grožnja našim temeljnim vrednotam in univerzalnim vrednotam človeštva. Nevtralizacija oziroma odprava te grožnje je zato prednostna naloga za mednarodno skupnost. Tega pa ne bo mogoče doseči brez pomiritve v Siriji. V svojem nastopu pred Generalno skupščino OZN lani jeseni sem opozoril na primarno odgovornost Varnostnega sveta OZN, predvsem njegovih stalnih članic, za mednarodni mir in varnost. Torej tudi za vzpostavitev miru v Siriji. Pomembno je, da so članice Varnostnega sveta naposled, po več kot štirih letih morije in uničevanja v Siriji, prejšnji mesec le dosegle soglasje in sprejele resolucijo 2254. Z njo so končno postavljeni temelji za politični proces, ki bi lahko vodil do pomiritve in obnove. Seveda pa lahko zdaj le upamo, da bodo vojskujoče se strani v Siriji izkoristile to priložnost in da jih bo pri tem mednarodna skupnost odločno spodbujala in jim pomagala. Slovenija je pri tem pripravljena sodelovati in prispevati po svojih močeh. Zato se bom tudi udeležil konference o Siriji, ki jo 4. februarja v Londonu gosti moj britanski kolega Cameron.

Med varnostnimi grožnjami ne smemo pozabiti na položaj v Ukrajini, ki ostaja resna grožnja stabilnosti na evropski celini. Ugotavljamo, da zaveze po sporazumih iz Minska še vedno niso izpolnjene. Tako tudi niso izpolnjeni pogoji za vsaj delno odpravo sankcij proti Ruski federaciji. Zato EU ni imela druge možnosti, kot da veljavnost svojih sankcij podaljša. Naj ponovno poudarim, da nismo pristaši sankcij kar tako. Toda, ko pride do kršitev temeljnih norm mednarodnega prava in načel Helsinške sklepne listine, je treba ukrepati. Sam bom med prvimi, ki bodo pozdravili omilitev ali odpravo sankcij, ko bodo za to izpolnjeni pogoji. Želel bi si, da bi do tega prišlo čim prej – že letos, ko praznujemo 100. obletnico Ruske kapelice pod Vršičem. Napredek pri stabilizaciji Ukrajine in utrditvi njene suverenosti in ozemeljske celovitosti bi nedvomno pripomogel k še bolj prazničnemu vzdušju ob tej častitljivi obletnici.

Če obrnemu pogled še k Zahodnem Balkanu, vidimo, da tam položaj marsikje še vedno predstavlja latentno grožnjo stabilnosti v tem delu Evrope. Zato pozdravljamo vse korake, ki vodijo k večji stabilnosti in boljši integriranosti držav Zahodnega Balkana v evropske in evroatlantske povezave. Na tem področju smo nedavno zabeležili nekaj pomembnih pozitivnih premikov: Črna gora je dobila vabilo za članstvo v zvezi NATO, Srbija je odprla prva pogajalska poglavja za članstvo v EU. Prizadevali si bomo za nadaljnji napredek v teh smereh tudi za preostale države te regije.

Evropa – in z njo Slovenija – si še vedno ni povsem opomogla od posledic dolgotrajne gospodarske in finančne krize. Gospodarsko okrevanje je krhko in evro območje je še vedno ranljivo. V Sloveniji imamo v tem času obetavne kazalce: rast izvoza, stabilna rast oziroma povečanje BDP, porast bonitetnih ocen, dvig na lestvici konkurenčnosti, rast zaposlenosti in zmanjševanje nezaposlenosti. Obeti za naprej so pozitivni, kar potrjujejo številne mednarodne ustanove, nazadnje napoved bonitetne agencije Standard & Poor’s. Lani smo med drugim končno sprejeli strategijo upravljanja z državnimi naložbami, uspelo pa nam je sprejeti tudi zakon o fiskalnem pravilu, kar glede na zahtevano dvotretjinsko ustavno večino ni majhen dosežek.

Toda čaka nas še veliko izzivov. Še vedno nosimo breme številnih napak in stranpoti iz preteklosti. Tako, denimo, kljub ustavitvi trenda naraščanja našega zunanjega dolga, breme tega dolga ostaja veliko. Mnoga državna in družbena področja si še niso dovolj opomogla od finančne in gospodarske krize, od nesorazmenih varčevalnih ukrepov ter od finančno, ekonomsko in socialno škodljivih ukrepov in praks iz preteklih let. Posledica takšnih ravnanj so tudi različne večstomilijonske pravne terjatve, ki so uperjene zoper državo Slovenijo, med katerimi nas bodo mnoge verjetno posebej obremenile prav v letu 2016. Vse to narekuje nadaljevanje strukturnega prilagajanja ter krepitev konkurenčnosti in ukrepov za zagotavljanje fiskalne vzdržnosti. Hkrati s tem nameravamo tudi vnaprej ohranjati temelje socialne države.

Toda v vladi smo trdno odločeni, da z uresničevanjem zastavljenih ciljev in z ustreznim posluhom za sproti spreminjajoče se okoliščine doma in v svetu Slovenijo peljemo naprej po poti uspešnega trajnostnega razvoja. Eno od področij, kjer bi Slovenija lahko dobila dodaten zagon, je digitalna prihodnost. Skupaj z našimi gospodarstveniki sem zato prejšnji mesec obiskal ZDA, kjer smo se z nekaterimi največjimi podjetji na področju informacijsko komunikacijskih tehnologij dogovorili za sodelovanje, ki vodi v uresničenje vizije o Sloveniji kot zeleni referenčni državi v digitalni Evropi.

Spoštovani,

naša država bo letos praznovala 25. obletnico svojega nastanka. To je pomemben jubilej tudi za vas, za slovensko diplomacijo. Diplomacija je namreč eden ključnih atributov države. Njena vloga je še zlasti pomembna za manjše države, ki svoje zunanje politike ne morejo opreti na vojaško ali gospodarsko moč v takšni meri, kot to lahko počnejo veliki.
Zato je kakovostna in profesionalna diplomacija za nas strateškega pomena. Potrebuje tudi ustrezne podlage in usmeritve za svoje delo. V tej zvezi smo lani uspeli zapolniti pomembno vrzel: Slovenija je naposled dobila novo Deklaracijo o zunanji politiki in na njeni osnovi še podrobnejši strateški dokument.

Ta dokumenta gradita na umeščenosti Slovenije v srednje-evropskem in sredozemskem prostoru, na njeni zasidranosti v Evropski uniji in zvezi NATO. Te reči niso niti samoumevne niti nepomembne. Definirajo namreč naš dnevni pristop do aktualnih in strateških izzivov. Naj to ponazorim s primerom, s katerim se v EU že intenzivno ukvarjamo, še bolj pa se bomo v naslednjih mesecih: z napovedanim britanskim referendumom o članstvu v EU. Dosje »Brexit« prihaja na dnevni red v težkem obdobju, ko se zdi, da so evrska kriza, migracije in drugi izzivi hudo načeli evropsko enotnost in solidarnost. V času, ko se marsikje po Evropi krepijo nacionalizem, populizem in evroskepticizem. Prav v takšnem času moramo storiti vse, da se projekt evropske integracije ne oslabi ali sprevrže v t.i. Evropo ŕ la carte . Namreč, kot je zapisano v Deklaraciji o zunanji politiki Republike Slovenije: »članstvo v Evropski uniji… za Republiko Slovenijo predstavlja temeljni vrednostni in politični okvir za zagotavljanje blaginje in temeljnih pravic«. Iz tega preprosto sledi, da moramo storiti vse, da se omenjeni okvir ne oslabi ali celo razgradi.

Kaj to pomeni v konkretni zadevi britanskega referenduma? Najprej to pomeni, da si na primeren način prizadevamo za obstanek Velike Britanije v EU. Nobenega dvoma ni, da je EU z Veliko Britanijo močnejša, vplivnejša, bogatejša in celovitejša. Po drugi strani pa v teh prizadevanjih ne smemo ogroziti temeljev EU; želimo pomagati britanskemu vodstvu, da prepriča svoje državljane v smiselnost članstva v EU. A ne za ceno nadaljnjega obstoja EU, kot je bila ta zasnovana in kakršne si želimo. Britansko vodstvo je oblikovalo štiri skupine predlogov. Pri treh, to je tistih, ki se nanašajo na konkurenčnost, ekonomsko upravljanje in suverenost, je po moji oceni s potrpežljivo razpravo in sporazumevanjem možno doseči kompromis, ki bi zadovoljil obe strani in ki ne bi ogrozil temeljnih pravil, na katerih sloni evropska integracija. Pri četrti skupini predlogov, tj. pri problematiki pretoka delovne sile, pa bo to mnogo težje. Za nas so namreč sprejemljive le takšne rešitve, ki ne spodkopavajo prostega pretoka oseb (tj. ene izmed štirih temeljnih svoboščin EU) in ki ne vnašajo diskriminacije med državljani članic EU.

Spoštovane dame in gospodje,

Prepričan sem, da nam lani sprejeti strateški dokumenti slovenske zunanje politike dajejo dobro podlago za oblikovanje naših stališč in pristopa na celotnem spektru vašega delovanja. Sam v tem nagovoru nimam ambicije nasloviti prav vseh vprašanj in področij iz tega širokega spektra. Dovolite pa mi, da na kratko izpostavim še nekatera od njih. Človekove pravice: to je področje, na katerem si je Slovenija s konsistentnim in verodostojnim delovanjem uspela pridobiti spoštovanje in ugled na mednarodnem prizorišču. Na to kaže tudi nedavna izvolitev Slovenije, s prepričljivo večino 179 glasov, v Svet za človekove pravice. Naslednja tri leta bo Slovenija s svojim delovanjem v tem pomembnem telesu lahko dejavno prispevala k varstvu in uveljavljanju človekovih pravic po svetu in še okrepila svojo prepoznavnost v mednarodnem okolju.

Multilateralna diplomacija: ta je nasploh je za državo, kot je naša, pomemben okvir delovanja. Z dobro in angažirano multilateralno diplomacijo lahko v precejšnji meri nadoknadimo naše sicer omejene kadrovske, finančne in organizacijske vire. Mislim, da nam to dokaj dobro uspeva v mednarodnih organizacijah, kot so OZN, NATO, OECD, OVSE, Svet Evrope in nekatere druge. Želimo pa doseči še več. Naj v tej zvezi opozorim na kandidaturo našega bivšega predsednika dr. Danila Türka za generalnega sekretarja Združenih narodov. Naj ponovno izpostavim, da je dr. Türk močan in verodostojen kandidat – najboljši, ki ga imamo. Njegovo kandidaturo je nedavno uradno podprla tudi naša vlada. Obdobje do letošnje jeseni bo za to kandidaturo ključno in vse vas pozivam in prosim, da k njenemu uspehu pripomorete po svojih najboljših močeh.

Seveda ni nič manj od multilateralne diplomacije pomembna naša bilateralna diplomacija, zlasti v odnosih s sosednjimi državami, državami srednje in jugovzhodne Evrope, velikimi silami in pomembnimi gospodarskimi partnerji. Najtrši orehi so običajno odnosi s sosednjimi državami. To je povsem razumljivo. A vendarle se zdi, da je težav v naših odnosih s Hrvaško nekoliko več, kot bi bilo normalno. Sam trdno verjamem, da objektivno ni razlogov, da ne bi tudi s Hrvaško imeli vsaj tako dobrih odnosov, kot jih imamo z drugimi sosedami. Bo pa zato potrebna politična volja na obeh straneh.

Letos pričakujemo daljnosežne odločitve Arbitražnega sodišča. Naše stališče je znano: to sodišče ostaja edina pot, da končno pridemo do rešitve mejnega vprašanja, ki obremenjuje odnose med Slovenijo in Hrvašlo že 25 let. Zaupamo sodišču, da bo svoje delo nadaljevalo objektivno in nepristransko ter izdalo razsodbo, zavezujočo za obe strani. Upam, da bo tudi na hrvaški strani prej ko slej prevladalo spoznanje, da je to najučinkovitejši način za začetek novega, boljšega poglavja v naših medsebojnih odnosih.”