Ministrica Smerkolj za Sobotno prilogo: Finančno ministrstvo je stroj, ki pelje svojo pot. In to dobro.

Kako delujete kot finančna ministrica, kar ste postali brzinsko, potem ko ste za to izvedeli tako rekoč čez noč ali zgodaj zjutraj, ko seje minister Dušan Mramor nepričakovano odločil odstopiti? So priprave na spremembe proračuna za leti 2017 in 2018 v polnem teku?
Res sem izvedela čez noč, ampak ko te predsednik vlade prosi za pomoč, da začasno vodiš še en resor, čeprav je ta najtežji, mu ne moreš reči ne. Je pa je zelo adrenalinsko, saj seje že prvi dan začelo s proračunom, ki je bil seveda že v polnem teku. Konec julija smo imeli dodatno proračunsko sejo in do prejšnjega petka so morali vsi proračunski porabniki pripraviti predloge finančnih načrtov. Tako sem kot finančna ministrica dobila celovito informacijo, do 19. avgusta pa že moramo pripraviti obrazložitev vseh teh načrtov. Ena prvih sej vlade septembra, verjetno že druga, bo proračunska, saj bi hoteli imeti konec septembra obravnavo proračuna v parlamentu, kajti 15. oktobra moramo posredovati proračun evropski komisiji.
Čemu boste kot finančna ministrica pri spremembah proračuna dali največ poudarka, kakšne bodo prioritete, bo več posluha za zdravstvo, Nato, vojsko, policijo, izobraževanje, kulturo, učitelje, javni sektor?
To so magične besede. Zelo težko bo najti zares pravo ravnotežje, čeprav sem težkih usklajevanj, kdaj pa kdaj tudi s povišanimi toni, vajena že iz pogajanj s področja evropskih sredstev. Seveda pa gre pri proračunu za veliko večje številke in je tudi dogovarjanje veliko težje. Vlada bo predvidoma s predlogom sprememb proračuna za leto 2017 in predlogom proračuna za leto 2018 nadaljevala pot postopne javnofinančne konsolidacije, razpoložljiva sredstva bomo usmerjali v področja, pomembna za ohranitev trendov gospodarske rasti, a proračun bo dal večji poudarek tudi področjem, ki so bila v obdobju krize prikrajšana: varnosti, zdravju, infrastrukturi. Seveda, tudi Natu bomo plačali (nasmeh). Toda ko govorimo o varnosti, to ne pomeni le sredstev za obrambo, ampak bomo oblikovali poseben proračunski sklad, rezervni sklad za migracije. O višini sredstev še ne morem govoriti, ker je odvisna od vsega, kar bomo še polovili in izpogajali. Seveda pa ne govorimo o skladu, v katerega bi lahko Slovenija dala nekaj sto milijonov evrov, ker jih preprosto nima kje vzeti.
Kdo lahko v tej proračunski prerazdelitveni igri največ izgubi? Ali pa je že jasno, da nima tako visokih potreb?
Med takšnimi »z manj potrebami« smo mi na SVRK, nekaj rezerv je tudi na ministrstvu za finance. Seveda je pred nami še veliko dogovorov.
Kako je biti v vlogi finančne ministrice, ki mora krotiti želje drugih ministrov? Je težko?
V bistvu smo na SVRK v podobnem položaju kot na ministrstvu za finance, ker tudi od nas ministrstva želijo sredstva, zato sem dosedanjega finančnega ministra zelo dobro razumela. Seveda sem zdaj še v praksi dobila potrditev, da je delo ministrstva za finance res zahtevno, odgovornost pa velika, saj je treba iskati prave rešitve, pravo ravnotežje med različnimi željami in pričakovanji.
Kot finančna ministrica morate skrbeti, da ostaja naš primanjkljaj pod 3 odstotki BDP. Nam to uspeva in gremo v smeri pomikanja primanjkljaja do cilja – nič primanjkljaja?
Res je, Slovenija je lani znižala javnofinančni primanjkljaj pod 3 odstotke BDP in v bistvu je to razlog, da smo se letos, po sedmih letih, izvili iz postopka čezmernega finančnega primanjkljaja in znova pridobili ekonomsko suverenost. To je prav gotovo uspeh. Po drugi strani moramo vedeti, da bomo še dve leti v prehodnem obdobju in bomo morali še dve leti izvajati priporočila evropske komisije, ki bo septembra ponovno prišla v Slovenijo. Pregledala bo, ali gremo v pravi smeri. Verjamem, da bomo letos izpolnili zahtevo po 2,2-odstotnem primanjkljaju, zato je potrebno vse to varčevanje, ki seveda po eni strani duši, a ga bo enkrat tudi konec. Za naslednja leta smo začrtali pot spomladi z odlokom v okviru proračunov sektorja država za obdobje od leta 2017 do 2019, ki ga je na predlog vlade potrdil državni zbor. Skladno s tem okvirom sme leta 2017 javnofinančni primanjkljaj znašati največ 1,6 odstotka BDP, leta 2018 pa največ 1 odstotek BDP. Zelo me veseli, da trenutne številke za letošnje leto potrjujejo, da se poti, ki smo jo začrtali, držimo tudi v praksi.
Sliši se optimistično, a jeseni se bodo vrnili s počitnic sindikati in vsi drugi, ki želijo višje plače. S temi zahtevami se je vlada že srečevala in seveda minister Mramor. Sindikati opozarjajo, daje krize konec in naj bo konec tudi zategovalnega Zujfa, zato je realno pričakovati pritiske.
Ti pritiski so pričakovani, je pa dejstvo, da je bila sprostitev plač v javnem sektorju že letos čisti bum. Na tem področju imamo 6-odsotno rast, ki presega pričakovanja. Nominalno je rast plač v javnem sektorju letos zaradi sprostitev nekaterih ukrepov, s katerimi je bila doslej masa sredstev za stroške dela omejena, močno presegla pričakovano nominalno rast BDP. Takšno povečevanje stroškov dela v javnem sektorju ni skladno z javnofinančnitai zmožnostmi, zato bo nujen dogovor o prihodnji plačni politiki. Razumeti je treba, da je bil sistem plač v javnem sektorju, kot je bil usklajen leta 2008, dogovorjen ob drugačnih ekonomskih predpostavkah in v sedanjih makroekonomskih okoliščinah ni javnofinančno vzdržen. Samo za »avtomatična« napredovanja v celotnem javnem sektorju je treba vsako leto nameniti več kot 70 milijonov evrov dodatnih sredstev! Morda povem še to, da se bodo s 1. septembrom po dogovoru s sindikati povečale vrednosti plačnih razredov oz. t. i. plačne lestvice, kar bo veljalo za vse javne uslužbence in funkcionarje, za katere se uporablja zakon o sistemu plač. Dvig bo v povprečju znašal 13 odstotka plače (med javnimi uslužbenci se bo dvig razlikoval), letni učinek tega pa je ocenjen na 53 milijonov evrov. Procesa postopnega sproščanja omejevalnih ukrepov in dogovarjanje nujnih sprememb v sistemu plač morata potekati vzporedno, če želimo zagotoviti vzdržnost tudi na tem področju. Enkrat bomo morali reči bobu bob in si pogledati v oči, si povedati resnico in oboji razumeti, do kod sežemo.
Ta naloga vas že kmalu čaka? 
Upam, da bomo do takrat že imeli finančnega ministra, sicer bom ugriznila še v ta trd oreh.
Projekt ministra Mramorja je tudi mini davčna reforma, na katero se je precej stavilo, a prav tako ni bila sprejeta ne pri delodajalcih ne pri sindikatih, čeprav naj bi šla nasproti manj obdavčenim plačam visoko plačanih strokovnjakov, srednjemu sloju… 
Ko imaš obe strani nezadovoljni, si približno prišel do nekega ravnotežja. Če bi bila ena stran zadovoljna in druga ne, bi me bolj skrbelo. Sicer pa se je julija iztekla javna obravnava predlogov novele zakona o dohodnini in novele zakona o davku od dohodkov pravnih oseb. Na ministrstvu zdaj temeljito proučujemo prispele pripombe, ki jih je veliko, z njihovimi predlagatelji usklajujemo posamezne nejasnosti, izračunali bomo tudi finančne učinke različnih predlogov. Na pripombe se bomo odzvali v drugi polovici avgusta, predlogi zakonov pa bodo do konca meseca pripravljeni za nadaljnjo obravnavo. Pri tem ostajamo na začrtani poti, zavedati pa se moramo, da popolnega soglasja ne bo mogoče doseči. Višine dohodninskih razredov, na primer, ostajajo, ker moraš imeti neko začrtano pot. So pa razni detajli, ki jih še lahko uskladimo. Če ti predlogi ne bodo sprejeti, prihodnje leto ne bo davčnih sprememb, prav tako ne bo mogoče uveljaviti nekaterih drugih reči, na primer poenostavitve na področju obdavčitve kmetov.
Ena od nalog, ki ministru Mramorju niso uspele, je sestava fiskalnega sveta. Fiskalno pravilo imamo v ustavi, zakon smo dobili lani, fiskalnega sveta pa se kar ne da sestaviti. Je vlada obupala nad njim ali ga morda ne potrebujemo?
Fiskalni svet absolutno potrebujemo. Prispelih prijav ministru žal ni uspelo predstaviti, zato načrtujemo, da bomo prihodnji teden oziroma do konca meseca prijavljene kandidate za predsednika in člane fiskalnega sveta predstavili parlamentarnim strankam. Tudi zato, da bomo ugotovili, ali lahko zanje dobimo dvotretjinsko večino v parlamentu.
Imena?
O tem še ne morem govoriti.
Govori se, da ste »huda« finančna svetovalka premiera Mira Cerarja, ker izhajate iz NLB. Kako poteka ta pomembni veliki projekt privatizacije NLB? Vemo, daje bila predstavitev NLB investitorjem v Londonu prestavljena zaradi brexita.
Takoj ko sem prevzela začasno vodenje finančnega ministrstva, smo začeli pripravljati posnetek stanja. Moja ocena je, daSDH in finančni svetovalec Deutsche Bank korektno opravljata svoje delo. V torek smo se srečali z Deutsche Bank, predstavili so mi svoje poglede na trenutno stanje na trgih, do konca prihodnjega tedna pa pričakujem še pisno oceno. Vedeti je treba, da so trgi letos problematični, ne le zaradi brexita. Brexit bo tudi v prihodnje krojil volatilnost teh trgov in tukaj bodo daleč najbolj na udaru banke in seveda cene delnic bank, evropskih in svetovnih. Še kar nekaj drugih vprašajev je, na primer razmere v Italiji burijo duhove, in kam so odletele cene italijanskih bank, ki bodo prav gotovo deloma determinirale cene morebitnih prodaj. S svetovalci, ki svetujejo SDH pri prodaji, bomo relativno kmalu sprejeli odločitev, kako naprej. Torej, ali glede na razmere upočasniti prodajo NLB in počakati na boljši trenutek ali kljub temu poskusiti. Te odločitve je treba sprejeti relativno hitro. Sicer pa postopek poteka korektno. Seveda je treba upoštevati tudi zaveze. Ena izmed njih, ki jih je Slovenija na primer sprejela, je, da mora biti privatizacija NLB zaključena do konca leta 2017. Takoj ko imaš na finančnih trgih kakršnokoli zavezo, na primer datum, si bližje datumu, večji so pritiski na ceno. Jaz imam tu le en interes – privatizacijo z največjim možnim izplenom za davkoplačevalce in v najboljšem možnem trenutku.
Trenutno ste najpomembnejša ministrica v vladi, kohezijsko-razvojna in še finančna, ki pa je ravno te dni prejela svarilno pismo iz Bruslja, v katerem trije evropski komisarji opozarjajo Slovenijo, da naša država še nima vzpostavljenega sistema za črpanje evropskih sredstev. Ali to pomeni, da ze spet zaostajamo in nam Bruselj znova žuga?
To pismo je brez osnove naletelo na takšen odziv, saj je komunikacija s komisarji in evropsko komisijo dnevna in tovrstna pisma niso nič neobičajnega. Naj vam najprej povem, zakaj so ga podpisali trije komisarji. Zato, ker gre za različna vsebinska področja v Sloveniji – za izvajanje Evropskega sklada za regionalni razvoj, Socialnega sklada, Kohezijskega sklada, Pobude za zaposlovanje mladih, Evropskega sklada za pomorstvo in ribištvo ter Sklada za evropsko pomoč najbolj ogroženim. V »moji« vladni službi za razvoj in evropsko kohezijsko politiko smo odgovorni za izvajanje evropske kohezijske politike, za drugi dve področji pa skrbita kolega ministra Anja Kopač Mrak in Dejan Zidan. Zato so pismo podpisali trije evropski komisarji, Corina Cretu, Marianne Thvssen in Karmenu Vella, in ga poslali trem naslovnikom v Sloveniji, ki smo poleg drugega zadolženi tudi za to, da vzpostavimo celoten sistem črpanja in ga tudi akreditiramo.
Ali s črpanjem zaostajamo?
Absolutno ne. Evropska komisija je od vseh nekaj več kot 300 operativnih programov doslej akreditirala le 25 odstotkov. Po podatkih, ki smo jih dobili iz evropske komisije v četrtek, je takšnih le nekaj več kot 80. Nekatere države imajo veliko operativnih programov, Španija na primer 50, v Sloveniji pa smo se odločili za en sam operativni program (OP), ki je v primerjavi s programskim obdobjem 2007-2013, ko smo imeli tri, zelo kompleksen. V njem se prepletajo in vzpostavljajo odnosi med organom upravljanja evropskih sredstev (SVRK) in posredniškimi organi (ministrstva) ter finančnim ministrstvom, ki prek urada za nadzor proračuna izvaja kontrolo. Potrebnih je okrog 50 dokumentov, razna navodila, informacijski sistem, s katerim smo imeli doslej nemalo težav. Z vsakim posredniškim organom je tako rekoč treba podpisati poseben sporazum, se z njim prej pogajati in vse dogovoriti.
Z vsakim ministrstvom?
Z vsemi, ki so vključena v izvajanje evropske kohezijske politike, moramo doreči vse korake. Jaz temu rečem kdo, komu, kaj.
Je ta opozorila dobila samo Slovenija ali še katera država?
Da, vsem državam članicam, ki še niso akreditirale sistema, je bilo poslano. Veste, Junckerjeva komisija se trudi delovati bolj partnersko kot prejšnja. Komisarji morajo pomagati državam, da bi bile čim hitrejše in čim bolj učinkovite pri sprejemanju postopkov, tudi zato, ker se že za trenutek začenja boj za naslednjo finančno perspektivo po letu 2020 oz. 2023. Tudi zato je naš skupni cilj pokazati, da kohezijska politika daje rezultate in da je ciljno usmerjena.
Črpanje evropskih sredstev, potem ko imamo potrjenih že za okrog 6oo milijonov evrov vrednih projektov iz nove perspektive, ni ogroženo?
Nikakor! Ne zaostajamo, še več, pravzaprav je črpanje v polnem teku. Sredstva za nekaj več kot 80 projektov v skupni vrednosti 620 milijonov evrov, ki so bili odobreni do danes, za zdaj zalaga slovenski proračun, a vedeti moramo tudi, da je Slovenija – tako kot vsaka druga članica – ob odobritvi operativnega programa za obdobje 2014-2020 dobila predplačilo s strani evropske komisije; okrog 90 milijonov evrov in zahtevke za odobrene projekte zdaj izplačujemo iz tega avansa. Ko bomo končali sistem akreditacije, ko nam ga bodo potrdili v Bruslju, bomo lahko te zahtevke za povračilo poslali v Bruselj in zahtevali povračilo v naš proračun.
Še vedno ocenjujete, da se bo to zgodilo še letos proti koncu leta?
Tako je. Sami zelo dobro veste, da izvajanje v preteklem obdobju ni bilo optimalno, da nam je, ko smo prevzeli vodenje te vlade, pri koriščenju evropskih sredstev v obdobju 2007-2013 tekla voda v grlo in da je bila zelo velika verjetnost, da konec leta 2015 ne bomo uspešni. Da dobrih 4 milijard razpoložljivih evropskih sredstev ne bi v celoti počrpali, zame ni bila opcija. Marsikdo ni verjel, da nam bo uspelo, pa vendar smo dokazali nasprotno. Skupaj z resorji, ki so vključeni v izvajanje, smo morali trdo delati, da smo jih do danes pripeljali v Slovenijo 95 odstotkov, kar je v skladu z EU-pravili do sprejetja zaključnih poročil leta 2018 – maksimalno možno. Torej, ostalo je še 5 odstotkov, ki pa ravno tako ne bodo sami od sebe prišli v Slovenijo. Tudi zato je potreben določen napor, ki mu rečemo zaključevanje. Zaključevanje obdobja, operativnih programov, projektov, prednostih osi. Vse to dela ista ekipa ljudi – zaključuje 2007-2013, izvaja obdobje 2014-2020 in dela na akreditaciji. Skupaj smo že marsikaj dosegli – slovenski razvojni voz smo pognali v pozitivne številke, zato sem prepričana, da bomo uspešno in pravočasno izpolnili tudi to nalogo.
V sredo ste bili v Bruslju kot finančna ministrica?
Tako je. Pogovarjali smo se predvsem o novih finančnih mehanizmih, to je delček, v katerem Slovenija ni najbolj uspešna, in menim, tudi v funkciji finančne ministrice, daje treba narediti korak naprej. Imeli smo odlične razgovore, tudi pri komisarki. Tukaj bo treba še naprej premikati stvari.
Kako napredujeta priprava vizije Slovenije 2050 in strategije 2030, ki ju koordinira SVRK?
V začetku septembra bomo izvedli delavnico s strokovnjaki iz posameznih resorjev in OECD, na kateri bomo poskusili obrisom vizije Slovenije 2050, pri kateri so ključni elementi učenje za življenje, inovativna družba, zaupanje, kakovostno življenje, identiteta, dodati kazalnike in cilje ter narediti stvar bolj konkretno. Potem, verjetno oktobra, si želimo vizijo 2050 tudi javno predstavili. Na drugi strani predstavlja strategija prve korake, kako dosegati to vizijo. V njej si želim postaviti približno sedem strateških prioritet. Ključen bo okvir prioritet, ciljev, kazalnikov, meritev in na tej osnovi se bomo lahko pogovarjali prihodnje leto; zdaj dela na tem osnovnem modelu finančno ministrstvo z OECD. Potem se bomo lahko pogovarjali tudi o tem, kako bomo proračune za leti 2018 in 2019 morda res delali bolj usmerjeno, s ciljem usmeriti del sredstev, na začetku najbrž ne ravno veliko, v ključne prioritete, ki si jih bomo zastavili skupaj.
Za vami je uspešen nastop na forumu OZN v New Yorku julija letos.
Odzivi so bili res pozitivni. Je pa dejstvo, da vsaj tam nismo zaznali nobene države, ki bi ta dva procesa – strategijo razvoja in cilje za trajnostni razvoj – združila v enega. Večina držav se lovi s tem, kako prilagoditi svoje strategije in kam vtakniti cilje trajnostnega razvoja. Nekateri jih spremljajo po različnih resorjih in ugotavljajo, da je to popolnoma napačno. Mi smo imeli tudi malo sreče, ker smo ravno začeli ta proces in je bilo nekako naravno, da smo vključili tudi cilje trajnostnega razvoja. Zdaj nas je kar nekaj držav pozvalo, da jim pridemo predstavit naš pristop, ampak mislim, da moramo najprej opraviti domačo nalogo in potem lahko gremo naprej.
Kako kot finančna ministrica ocenjujete stanje – so se v Luki Koper strasti umirile?
To je ena izmed vsebin, ki v tem približno enem mesecu ni prišla na moj dnevni red; nihče me ni nič vprašal.
S SDH in drugimi institucijami dobro sodelujete?
Dobro sodelujem z njimi. Imamo zelo odprte kanale in kar moram vedeti, izvem. Imam zaupanje v vodstvo SDH.
Vtis je, da vam gre delo finančne ministrice kar dobro od rok?
V bistvu nočem nobene stvari delati polovičarsko. Je pa dejstvo, da sva s predsednikom dogovorjena, da bom to delala začasno.
Pred prevzemom te finančne funkcije ste dejali, da boste nadaljevali usmeritev, ki jo je vodil minister Mramor.
Katerikoli finančni minister mora iti in bo moral iti v smeri postopne javnofinančne konsolidacije, ker je to edina pravilna pot za Slovenijo. Drugih zgodb, če se le da, nočem načenjati. Je pa zelo veliko tekočega dela.
Kako si lahko predstavljamo vaše delo – ste četrt tedna ministrica na SVRK, preostalega tričetrt pa na finančnem ministrstvu? V kakšnem stanju je zdaj finančno ministrstvo? V dobrem ali miške plešejo?
Na začetku sem poskušala biti ob torkih in petkih na SVRK, preostale tri dni pa na finančnem ministrstvu. Se je pa večkrat pokazalo, da je tudi ob torkih in petkih, ko tu končam, tam treba še kaj postoriti. Zato je urnik zelo dinamičen in se morajo sodelavci na obeh straneh precej prilagajati. V bistvu sem presenečena, saj veliko ljudi reče, da je finančno ministrstvo v slabem stanju. To res ne drži. To je stroj, ki pelje svojo pot. In to dobro. Za tisto, kar je odločeno, gre kot tank; za razvojno zgodbo. Vse tri državne sekretarke – Mateja Vraničar Erman, Irena Sodin in Miranda Groff Ferjančič – dobro delujejo in odlično sodelujemo. Tudi zato sem prepričana, da bomo skupaj, tudi v teh nekoliko bolj dinamičnih razmerah, dosledno in pravočasno opravili vse začrtane naloge.