Ministrica Maja Makovec Brenčič za Večer: Ni mi žal, da sem v teh čevljih

“Naša šola je dobra šola,” se je glasila mantra enega vaših predhodnikov. Imate tudi vi svojo?

“Imamo dobro, kakovostno javno šolstvo, ki ga je treba ohranjati in razvijati. Na tem temelji naša prihodnost. Znanje je vrednota in nas povezuje.”

Dobro leto ste šolska ministrica. Tretja v mandatu te vlade, šesta v zadnjih petih letih. S tako pogostim menjavanjem ministrov je najbrž težko ohranjati in razvijati izobraževalni sistem?

“Zagotovo. Zato je bila moja prva naloga, da umirimo šolsko polje. Da stabiliziramo delovanje na področjih izobraževanja, znanosti in športa. Pa tudi, da začrtamo smernice, ki jim sledimo. To so predvsem kakovost, iskanje in razvoj odličnosti, znotraj tega nadarjenih in talentov, povezovanje izobraževanja in gospodarstva, odprtost šolskega prostora. A ne le povezljivost po vertikali z znanostjo in okoljem, ampak tudi mednarodno.”

A tudi vam bi skoraj spodmaknilo stolček. Tresli so ga dodatki za stalno pripravljenost, ki so vaše kolege, med drugim tudi nekdanjega ministra Mramorja, s kazenskimi ovadbami veliko bolj opekli.

“Takoj ko je bila inšpekcijska sodba objavljena, sem povedala, da bom vrnila denar in sem tudi ga. V celoti. Kot ministrica pa sem imela v zvezi s tem tudi nekaj novih nalog; univerzo smo pozvali, da je posredovala vse podatke o tem, koliko je bilo izplačanega dodatka za stalno pripravljenost. Na osnovi tega smo poslali zahtevek za vračilo tega denarja, na kar se je univerza pritožila. V tem trenutku je zadeva na pravobranilstvu.”

Kazenske ovadbe torej niso edine, kjer bo odločilo pravo. V imenu države boste morali denar od univerze izterjati. “Tako je. Tudi nekaj podobnih tožb nenamenske rabe denarja imamo še odprtih, denimo Univerzo na Primorskem. Običajno se institucije pritožijo, tožbe pa se vlečejo.”

Vi pa zaradi dodatkov zdaj mirno spite? Bi danes ravnali drugače?

“Ko je bilo plačevanje stalne pripravljenosti vzpostavljeno, smo verjeli, da so pravne podlage ustrezne. Izkazalo se je, da niso. Na to sem se morala odzvati in sem se. Zagotovo pa v celotno urejanje področja sodi več resorjev. Ministrstvo za javno upravo že pripravlja širšo analizo porabe na drugih področjih. Iz tega bodo sledili popravki, adaptacije pravil, kolektivnih pogodb, zakonodaje, kjer se bo to izkazalo potrebno. Torej ne le v izobraževanju. Odkrilo se je področje, ki očitno potrebuje bolj sistematičen pregled.”

Zdaj bolj natančno pogledate, kaj je na vaši plačilni listi?

“Zdaj za to sploh ni več časa. V pretežni meri sem zaposlena na ministrstvu, le petinsko sem še na fakulteti. Tam skušam biti aktivna, kolikor je le mogoče, še posebno zdaj, ko študentje zaključujejo svoja dela.”

Do konca meseca morajo zaključiti študij vsi predbolonjski študenti. Nekatere fakultete so pred časom zelo podražile zagovor diplom in magisterijev za študente, ki so več kot dve leti brez statusa. Podobno kot pri dodatkih se tudi tu obračajo velike številke, čeprav so fakultete to delo že dobile plačano.

“O tem odločajo upravni odbori univerz in nato fakultete v skladu s pravili. Ta so jasna in jih je treba spoštovati. Univerze smo prosili, da poskrbijo za to, da bodo lahko študenti pravočasno zaključili vse stare študijske programe, saj imamo eno daljših povprečnih dob študija Evropi. Univerze pa smo pozvali tudi, naj presodijo, kateri stroški in katere vrste plačil so ob zaključevanju resnično potrebni. Ponekod gre za več kot deset let stare programe, zato smo univerzam svetovali, da pogledajo, katera plačila so nujna.”

Razlika med cenami zagovorov je namreč očitna. V Ljubljani študenti za zagovor diplome plačajo 621 in magisterija 932 evrov, v Mariboru le 78.

“Zelo različno je to urejeno, gre tudi za različne programe. Nekateri so dražji, denimo zaradi materialnih in drugih sredstev, drugi v finančnem smislu manj zahtevni, zato tudi različnost postavk. Kot rečeno, univerze smo pozvali, naj pogledajo, katera plačila so potrebna.”

Bi lahko rekli tudi kaj tem, kako kakovostne so letošnje zaključne naloge?

“Glede poteka zaključevanja smo z univerzami v stalnem stiku. Tako do nas prihaja informacija, da so dela kakovostna. Da popuščanj ne sme biti, smo prav tako govorili rektorji in dekani in tem smo se vsi celoti strinjali. Če pa študent obveznosti ne opravi dovolj kakovostno, pa je tudi prav, da se mu to pove. Ni cilj samo zaključevanje študija, ampak da je znanje enakovredno tistemu, kar je opredeljeno ciljih.”

Od fakultet spet na začetek. Prvega septembra je šolske klopi napolnila največja generacija prvošolčkov po 19 letih. Po vašem mnenju torej stopajo v dober izobraževalni sistem?

“Vsak šolski sistem ima svoj kontekst, vendarle pa po mednarodnih primerjavah lahko rečemo, da imamo dober, kakovosten šolski sistem. Prejšnje leto se je z nami na prvi šolski dan mudil evropski komisar za izobraževanje Tibor Navracsics in je to potrdil kar z nekaj dejstvi. Prav tako še vedno sodimo med 20 do 25 tistih držav, kijih vabijo na svetovna srečanja o različnih temah področja izobraževanja. Priložnost imam sedeti tudi ob ameriškem, finskem, singapurskem šolskem ministru. To pomeni, da je naš sistem dober in primerljiv. Moje sporočilo letošnjim prvošolčkom je tako bilo, naj pogumno stopijo v šolski svet, naj jih ne bo prav nič strah, naj v njem uživajo, kolikor je le mogoče, sklepajo prijateljstva in ohranijo svojo otroško radovednost.”

Vendarle pa učitelji opozarjajo, da se vse bolj ukvarjajo birokracijo, izpolnjevanjem obrazcev, tekmujejo, katera šola bo sodelovala pri več projektih, odgovarjajo na izzive digitalizacije … Za vzgojo, ukvarjanje otroki pa da ni časa.

“Drži, zato odpiramo in urejamo več področij. Veliko je novih izzivov, tudi zato, ker se je družbeno okolje spremenilo, spreminja se vloga staršev, kaj vse se prinaša v šole … Temu se ne moremo izogniti in učitelj je tem izzivom še toliko bolj izpostavljen. Tudi pritiskom. Zato ga želimo opolnomočiti za sodobni svet. Razvijamo vrsto projektov, financiranih iz kohezijskih virov. Poleg opolnomočenja še projekte odprtih šolskih in inovativnih učnih okolij, vezane na različne tehnologije, metodike, ki jim lahko pomagajo. Želimo, da ob otroku stojijo učitelji, ki razumejo nove tokove, trende, tudi sodobne poglede družin in okolja na to, kaj pomeni vzgoja in kaj izobraževanje. S sistemom Keks (Krepitev in evalvacija kakovosti sistemu) želimo pridobiti samopoglede šol, kakšno je stanje. Del stabilnosti šolskega okolja je, da ima učitelj možnost, da se lahko razvija, napreduje. Kar se tiče regulativ, pa vrsta predpisov sploh ne sodi na področje izobraževanja, ampak so povezani z upravljanjem in vodenjem šole, in na tem področju smo želeli stvari sprostiti, kar je le mogoče. Tehnični standardi in tehnološki normativi, od kuhinj do opremljenosti prostora, procesov, številnih pravilnikov, ki jih mora poznati ravnatelj … to želimo debirokratizirati in jim olajšati delo. Zato veliko razpravljamo o vodenju, upravljanju ter informatizaciji procesov. Tu ravnatelji potrebujejo veliko podpore, novih znanj, kako bolje voditi procese, da čim bolj skrčijo vse tisto, kar se včasih zdi izjemno pomembno, pa vendar ni bistveno za šolski proces.”

Kaj pa vsebinsko? Učni načrti so prenatrpani, preobsežni, poslušamo. Otroci pa ne zmorejo več.

“O učnih načrtih razpravlja strokovni svet. Kar nekaj učnih načrtov so že pregledali in jih tudi popravljajo. Pri pripravi novega modela za učbeniško politiko pa želimo povezati učne načrte, spreminjanje le- teh in vsa gradiva, ki sodijo zraven. Model bomo pripravili do konca leta. Predlogov je več, zavodom za šolstvo in strokovnim svetom bomo odprli tudi debato tem, v kakšnih obdobjih in kako sistematično je treba učne načrte spreminjati. Zgledi iz tujine so zelo različni. Nekateri so zelo fleksibilni in se v drobnih delih spreminjajo vsako leto, nekateri to počnejo bolj sistematično na pet, sedem, tudi deset let. Odločili smo se tudi za postopno zamenjavo učbenikov učbeniških skladih, v letu 2017 je pred nami še zadnji del obnove.”

Že nekaj poletij zapored je zaradi učbenikov po šolah vroče. So bile potrebne letošnje vsakotedenske nove in nove nasprotujoče si okrožnice tem, katere učbenike naj menjajo na šolah?

“Niso si bile nasprotujoče. Šole so bile v zelo nehvaležnem položaju. Ker učbeniški skladi že vrsto let niso bili obnovljeni, so se pogosto morale znajti po svoje. Šole so najavile zelo različne potrebe po učbenikih, ki niso bili omejeni le na drugo triado, kot smo predvidevali, zato je prišlo do razlik, kljub zastavljenim načrtom. Do konca septembra bomo ugotovili stanje po posameznih šolah in dokončno dopolnili učbeniške sklade v letu 2017. Razumem različnost potreb in situacij med šolami, morda pa jih res nismo predvideli do te mere in izkazalo se je, da je to nekaj, kar je treba čim hitreje urediti.”

Boste dokončno dorekli tudi model oskrbe učbeniki? Založniki že dolgo pritiskajo, radi bi urejen sistem, po drugi strani jim nekateri očitajo, da se skušajo zgolj okoristiti.

“Potrebujemo dialog med vsemi, da se proces lahko učinkovito izvede. Dialog je nujen, ker si želimo kakovosti in ker v učbenike vlagamo javna sredstva. Zato tudi želimo, da je učbeniška politika urejena. Delovna skupina je podala nekaj predlogov, mi bomo pa morali zaokrožiti pogled tudi glede na javnofinančne okvire. V letu 2017 moramo imeti skupno videnje, kako z učbeniško politiko dalje. Imeti moramo predvidljiv model.”

Zelo radi in zelo dobro govorite tuje jezike. Katere še poleg angleščine?

“Zdaj že malo manj dobro glede na to, da jih ni več časa obnavljati. Španščino, nemščino, delno tudi italijanščino.”

In kako se vam zdi, da lahko pri neobveznem izbirnem predmetu tujega jezika skupaj v razredu sedijo četrto-, peto- in šestošolec, različnim predznanjem, veliki skupini, obvladati pa jih mora ena učiteljica?

“Prav zato že javni poziv in prošnja zainteresiranim deležnikom, da podajo svoje mnenje o nadaljnji ureditvi. Zakon o osnovni šoli in zakon o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja smo pretekla leta dopolnjevali in zdaj smo prišli do stanja, ko je jezik mogoče poučevati v interesni obliki, razširjenem programu kot obvezni ali neobvezni predmet, nekatere občine poučevanje jezikov organizirajo še same …”

Jezikov se je osnovni šoli mogoče učiti na pet različnih načinov.

“Zgodilo se je to, da imamo pet različnih načinov, kar je zapisano tudi v dokumentu, ki smo ga dali v javno razpravo. Treba je narediti pregleden sistem, ki bo učinkovit in uspešen za otroka po celotni vertikali izobraževanja. Iztočnice dokumenta so dobra podlaga, da najdemo smiseln način poučevanja tujega jezika in da se ne znajdemo več v situaciji, v kakršni smo se zaradi dopolnjevanja interesnih dejavnosti in razširjenega programa zadnjih letih. Čas je, da razširjeni program uredimo. Poleg jezikov v ta sklop sodi tudi podaljšano bivanje, ki je v zadnjih tednih morda sprožilo nekaj negotovosti.”

Ja, ravnatelji so potožili, da imajo za podaljšano bivanje vsako leto manj ur, kar vpliva na kvaliteto dela razredu in tudi na varnost otrok.

“Ure se ne zmanjšujejo vsako leto, prej gre za način, kako se izvajajo. Prav zaradi razširjenega programa, interesnih dejavnosti in še podaljšanega bivanja marsikatera šola izjemno težko organizira vse te aktivnosti v istem časovnem bloku. Zato skušamo pripraviti učinkovit predlog za organizacijo vseh aktivnosti, še posebno v popoldanskem času. Dopoldanski čas je v šolah že zastavljen, popoldanski čas pa je velika paleta različnosti in te je treba poenotiti.”

To boste naredili v sklopu zakona o osnovni šoli. Sicer pa devetletka pod vašim vodstvom ne bo doživela revolucije ali pač?

“Doživela bo evolucijo. Devetletka kot koncept deluje, preverili smo jo. Zdaj, ko se je tudi zakonodajno nabralo toliko obveznosti in zavez, moramo pogledati vse elemente, še posebej tiste, ki v zadnjem času šolam povzročajo veliko težav v organizacijskem, upravljavskem smislu. Preverjamo in rešujemo. Vem, da je marsikdo kdaj tudi nestrpen in da zaradi dogovarjanj kdaj kaj kak mesec traja dlje, sistema izobraževanja ne moremo in ne smemo spreminjati na način, da o njem nimamo skupnih videnj in mnenj.”

Kakšna bo časovnica sprejemanja zakona?

“V jesenskem času bomo pripravili predloge, potem sledijo vladne in parlamentarne procedure. Enako je z zakonom o financiranju vzgoje in izobraževanja, urejanje javnih in zasebnih šol.”

O financiranju zasebnih šol je ustavno sodišče povedalo svoje. Kakšno pa je vaše osebno stališče do sofinanciranja zasebnih programov, ob tem, ko imamo močno javno šolstvo in ne prav veliko denarja zanj?

“Javno šolstvo je seveda ključni steber razvoja te družbe. Je pa prav, da šolski prostor bogatimo z drugimi zasebnimi oblikami, ki prinašajo nove kakovosti, nove metodološke in pedagoške pristope. Prav je, da jih pripuščamo, moramo pa gledati na potrebe, na to, kaj je že v javni mreži. Sem torej za sobivanje in ustrezno urejeno financiranje glede na ustavno odločbo. Spoštovanje odločbe ustavnega sodišča smo dolžni zagotoviti.”

Se ne bojite, da bomo dobivali nove in nove zasebne šole, saj bo njihov obstoj ob popolnem javnem financiranju lažji?

“Predlagali bomo tudi standarde kakovosti, neke vrste kriterijev, tudi povezovanju s projektom Keks. Upoštevali bomo širšo, celovito sliko. Veliko smo se naučili iz primerov v tujini in doma, da znamo primerjati in predvideti, kaj lahko na koncu pričakujemo od nekega programa.”

Čaka vas tudi temeljit razmislek o delovnem času učiteljev, kjer je računsko sodišče ugotovilo nemalo nepravilnosti. “Aktivnosti tečejo. Zastavili smo si pet korakov, računsko sodišče jih je potrdilo. Zdaj smo v fazi usklajevanja definicij posameznih kategorij, ta dialog teče, tudi socialnimi partnerji.”

Ste lahko konkretnejši?

“Ne moremo še za vsako posamezno kategorijo povedati, kakšna bo rešitev, ker se teksti usklajujejo. Jesenski čas bo ne samo pomemben, ampak tudi naporen, da pridemo do končnih rešitev. To je tudi podlaga za pogajanje.”

Menite, da učitelji delajo enako veliko kot drugi zaposleni, opravijo osemurni delavnik?

“Učitelji dobro delajo. Pred nami in nami so drugačne generacije otrok, kot so bile nekoč. Mladi imajo drugačne zahteve, treba jim je prisluhniti. Učitelji so postavljeni položaj, ko se morajo ne le veliko sami učiti, nadgrajevati, razvojno delovati, ampak tudi znati obvladovati vse procese, na nov, sodobnejši način. Tudi v primerjavi z drugimi šolskimi sistemi so naši učitelji dobri. Vem, da se velikokrat vzpostavlja mnenje, da česa ne oddelajo, pogosto jih vidimo takrat, ko gredo domov. A veliko dela nesejo s seboj. Pomembno je tudi, da pogledamo vlogo, ki jo imajo učitelji ob novih pristopih vzgoje, starši so v šole tudi prinesli nov moment. Vse to učitelji danes obvladujejo. Verjamem v slovenske učitelje. Letos smo zagotovili njihovo napredovanje, kar je prav. Zaupajmo učiteljem, velika večina mladih in otrok jim, dajmo jim še starši in družba. Seveda se dogajajo primeri, ko ne moremo biti zadovoljni, v enaki meri kot na drugih področjih.”

Učiteljem se torej ni treba nadejati, da jih boste silili v osemurno obvezno prisotnost šolah, čeprav na nekaterih šolah to že poznajo?

“Šole prisotnost beležijo na različne načine, glede na vzpostavljen pristop k delu. Vsekakor bomo skupaj s socialnimi partnerji usklajevali obseg kategorij, ki vplivajo na delovnik in prisotnost šoli. Področje desetletja ni bilo urejeno, predvidevamo pa, da bomo novo ureditev lahko pilotno preizkusili drugo leto. Gremo postopno.”

Dlje ste prišli pri zakonu o vajeništvu. Javna razprava je zaključena, zakonu ne kaže najbolje. Tako delodajalci kot predstavniki zaposlenih, študenti, dijaki nihče zakona ni vzel za svojega.

“Ta odziv smo sicer pričakovali. Vsi so bili vključeni, dialog bomo odprli še z dijaki. Pričakovali smo taka stališča tudi zato, ker vsak gleda s svojega zornega kota. Poiskati moramo skupno točko. Si pa ne želimo zakona, ki mora biti tudi sistematično vgrajen v naš prostor. Da ne bomo čez pet ali deset let ugotovili, da ureditev ni smotrna in jo bomo ovrgli kot leta 2006.”

Tudi tak vtis je mogoče dobiti, da skuša država z zakonom le porabiti evropski denar, vzpostavljanje dolgoročnega sistema pa je v nekem drugem planu.

“V začetni fazi bomo namenili evropska sredstva tudi za pilotske preverbe vajeništva na različnih področjih, enajst smo jih izbrali, tudi v dogovoru z gospodarstvom. Z denarjem bomo pognali mehanizem vajeništva v šolah in pri delodajalcih. Pred tem se moramo dogovoriti za nekaj ključnih kategorij. Rešitve v svetu so različne, spet zaradi konteksta delovne zakonodaje, načina izvajanja izobraževalnih programov. To bodo ključne točke, ki jih moramo doreči. Medresorsko bomo pregledali vsa mnenja, ki so bila podana v javni razpravi, ta proces že poteka, nato bomo predlog predstavili delovni skupini. Do konca leta moramo imeti ta zakon v parlamentarni proceduri.”

Novela visokošolskega zakona (ZViS) je že v njej. Pisatelj Boris Pahor je ob svojem 103. rojstnem dnevu pred dnevi dejal, da naša država, če jo bomo tako vodili naprej, ne bo več obstajala. Kot prvi primer slabe odločitve je navedel dopuščanje rabe angleščine na univerzah, čemur ostro nasprotujejo tudi v Društvu slovenskih pisateljev.

“Najbolj odprto in javnosti vidno je pri ZViS področje rabe jezika. Nikakor in nikoli ni bilo ne zapisano ne mišljeno, da slovenski jezik ni ključni jezik na univerzi. Je in tako bo tudi ostalo. Novo je le to, da pod določenimi pogoji dopuščamo tudi uporabo nekaterih drugih jezikov. Zavedamo se, da slovenski jezik predstavlja našo identiteto in da je ena ključnih nalog univerz, da ga ustrezno razvijajo. S členom v zakonu smo se zavezali pripravi pravilnika za rabo slovenskega jezika v visokošolski dejavnosti, s katerim bomo natančneje določili pogoje za uporabo tujih jezikov in ukrepe za zagotavljanje ustreznega mesta slovenščine. Osnutek že pripravljamo in ga bomo uskladili z ministrstvom za kulturo. O tem smo razpravljali jezikoslovci, akademiki. Mladim moramo dati priložnost odprtosti v domačem okolju in zato je prav, da pod ustreznimi pogoji dopustimo poučevanje tudi tujih jezikih. Veliko je tudi povpraševanj iz tujine za vstop v naše institucije. V večini najuspešnejših držav poučevanje tujih jezikih teče samoumevno, ob hkratnem zavedanju pomena razvijanja domačega jezika pa se skrb zanj celo krepi. Prav to želimo s pravilnikom poudariti in na ta način pravzaprav prvič urejamo rabo slovenskega jezika v visokem šolstvu.”

Po kom pa ste se zgledovali?

“Primerjave so bile narejene s skandinavskimi, germanskimi in anglosaksonskimi državami. Tudi zaradi pomena posamičnega jezika francoskega, angleškega, nemškega so odpiranja teh institucij navzven zelo različno urejali. Večina držav v evropskem visokošolskem prostoru, približno dve tretjini, to izbiro prepušča kar institucijam, torej univerzam in drugim zavodom, ki pa so odgovorne za kakovostno rabo domačega jezika in njegov razvoj.”

Če novela zakona ne bo sprejeta, bodo fakultete, podobno kot letos, tudi prihodnje leto financirane po glavarinskem sistemu, torej po načinu, ki smo ga zaradi “škodljivosti” leta 2011 opustili.

“No, jaz se nadejam, da bomo tako v akademskem kot političnem svetu razumeli, da novelacija prinaša tisto, kar je nujno za razvoj visokega šolstva. Financiranje, stabilno financiranje. Vrsto let je bila to odprta tema, tudi ustavna odločba iz leta 2011 nas k temu napotuje.”

Kaj pa dinamika doseganja ciljnega obsega financiranja, enega odstotka BDP na leto?

“Ta je prilagojena javnofinančnim okvirom in je usklajena z ministrstvom za finance. Seveda smo si želeli še hitreje večji obseg sredstev, podobno kot želi vsak resor, vendar je treba slediti makroekonomskim okvirom, napovedim, javnofinančnim zavezam in te so tudi opredelile predlagano dinamiko.”

Se vam zdi dovolj zavezujoča?

“Prvič je jasno zapisana zaveza, da sredstva v naslednjem letu ne morejo pasti pod preteklo obdobje, zato je ta dikcija varovalo za stabilnost. Zakon določa zgolj najnižjo dopustno financiranje. Prizadevali si bomo, da bomo skladno z javnofinančnimi zmožnostmi zastavljene cilje dosegli hitreje.”

Ko smo že pri denarju, agencija za raziskovalno dejavnost, ARRS, se ne bo prijavila na razpis Evropske komisije v okviru Obzorja 2020 MSCA Cofund, kjer je v igri do 20 milijonov evrov. Premalo imajo zaposlenih in premalo denarja, da bi lahko pripravili kakovostno prijavo.

“To so razpisi, na katere se je treba sistematično pripraviti. V tem trenutku pa se v ARRS-u osredotočajo na pripravo instrumenta, ki bo omogočil uspešnejše prijave na razpise Evropskega znanstvenega sveta (ERC) in bo ciljno podpiral večmesečna gostovanja raziskovalcev z namenom priprave odlične prijave. Tu si obetamo več aktiviranja posameznih vrhunskih raziskovalcev ter učenja, kako pridobiti čim več projektov, še posebej, kako mlade navdušiti, opogumiti, da se prijavljajo na razpise. Za MSCA Cofund je treba pripraviti temeljito prijavo in v prihodnjem letu ta mora biti. Je pa v ta namen treba zagotoviti tudi nacionalna sredstva.”

V enakem znesku, kot je tisti, za katerega bi zaprosili.

“Tako je. Zato je načrtovanje tako pomembno. V letih 2015 in 2016 smo se osredotočili na pridobivanje in povečevanje sredstev za izobraževanje in znanost celoti, zdaj je naš cilj, da sistematično pomagamo posameznikom in institucijam, da se prijavljajo na projekte. Že konec letošnjega leta pripravljamo srečanje o tem, kako uspešneje pridobivati evropski denar, vključno s projekti ERC. Teh virov je kar nekaj, vendar je konkurenca na tem področju izjemno velika.”

Trenutno torej ne znamo in ne zmoremo črpati vsega evropskega denarja?

“Drži, vendar za razliko od kohezijskih sredstev pri centralnih programih EU neposredno tekmujemo s celim svetom, zaradi česar je konkurenca še mnogo večja. To dokazuje tudi statistika preteklih let, čeprav se slovenski raziskovalci praviloma kljub vsemu uvrščajo relativno visoko. Mislim pa, da bomo s pristopom učenja drug drugega in na primeru dobrih praks iz tujine spodbudili srenjo, da je potrebna za te razpise sistematična priprava. Tu našim raziskovalcem manjka podpora in to bi želeli vzpostaviti primeri ERC, kot to zdaj počnemo.”

Potem se ne strinjate z nekaterimi kritiki, ki pravijo, da se ARRS ne prijavi, ker je lažje razdeliti dva milijona evrov “po domače”, kot štiri po evropskih standardih?

“Težko to rečemo na pamet. Prioritete so jasne. Vzpostavljati odličnost na posameznih področjih, tam, kjer že vidimo, da se sinergije vzpostavljajo, na ta način smo pristopili tudi k pametni specializaciji, katera so področja, ki imajo dobro znanstveno raziskovalno podlago, in so hkrati lahko potencial prenosa znanj in dobrih dosežkov prakso. Na drugi strani je treba slediti prioriteti področij, ki so nacionalno izjemno pomembna. Nekaj jih je že svetovno prepoznanih. Vedno moramo tehtati, kaj in kako, na kak način deliti sredstva, zato tudi sprememba meril in prioritet, ki smo jih uskladili prejšnje leto.”

Kaj boste naredili za to, da bo znanost dobila več denarja? Od leta 2011 so znanstveniki dobili za 25 odstotkov manj, opozarjajo.

“Znanost je že dobila več denarja. Že lani je indeks znašal 105,6. Prvič po dolgem obdobju smo za to področje namenili več sredstev. Ta trend nadaljujemo, vključujemo vsa napredovanja in sproščanja plač, za katera smo se dogovorili. Visoko šolstvo in znanost sta se okrepila, v letu 2015 z dodatnimi 14 milijoni za prvo in petimi za drugo področje, letošnji proračun znaša 155 milijonov evrov. Trend smo obrnili navzgor, saj smo v vladi izobraževanje in znanost vendarle postavili za eno od prioritet.”

To so majhni dodatni soldi za finančno tako podhranjeno področje.

“Res so navidezno majhni, je pa rast večja od rasti BDP. Zato smo morali letos spremeniti način financiranja univerz.”

Zdi se, da se vašem resorju vse vrti okoli denarja.

“Nedolgo tega smo imeli srečanje o strategijah spretnosti, kjer sem imela zanimiv pogovor norveško premierko. Večina vsega napredka, ki ga ona vidi, temelji v ljudeh in na ljudeh, mi je dejala, pa tudi, da ni vse samo v denarju, da pa ga je treba razumno razporejati za prave cilje.”

Njej je glede na finančne okoliščine njeni državi najbrž vendarle lažje?

“Da, ampak zelo razumno gleda na to, kaj se da narediti. To morda tem hipu ni pravo sporočilo za nas, ampak gre za kontekst povezovanja dobro začrtanih ciljev, kdo so nosilci doseganja ciljev, kako jih motivirati. Seveda je treba zagotoviti dovolj denarja, ampak denar sam po sebi ne bo pomenil veliko. Najti moramo razumno ravnotežje med vsem, kar želimo, kar zmoremo, in še ustrezne denarne vire.”

Z novo finančno ministrico se dobro razumete?

“Zelo v redu, ker smo že ves čas sodelovali. Državna sekretarka Mateja Vraničar Erman je bila ves čas vpeta, njena domena je bil proračun, imeli smo konstruktivne pogovore in smo skupaj iskali rešitve.”

Vseeno pa to ne bo več prijateljsko zavezništvo kot z ministrom Mramorjem, s katerim ste sodelovali tako na fakulteti kot na univerzi? ”

Ne gre govoriti o prijateljskih ali zavezniških odnosih. Ko smo ministri, smo ministri, upravljamo svoj resor in odnos je in mora biti vedno profesionalen.”

Čaka vas vroča jesen. Vrsto zakonodaje boste spreminjali, pomočnice vzgojiteljic so za konec meseca napovedale shod …

“Z njimi smo že razpravljali, pripravili bomo predlog in ga uskladili z vsemi socialnimi partnerji, tudi z občinami. Tu so namreč tudi one izjemno pomembne. O položaju pomočnic vzgojiteljic bomo morali razpravljati tudi na vladi.”

Vam je že kaj žal, da ste privolili v ministrovanje oziroma da niste že kdaj prej sprejeli ponudbe, ko so vas leta 2011 že videli kot predsednico vlade, kasneje pa tudi kot gospodarsko ministrico?

“Nič mi ni žal, da sem v teh čevljih. Odločila sem se iz odgovornosti do področja in verjetja to, da je znanje ena naših največjih vrednot in tudi naša priložnost. Mislim, da je prav, da delamo na področjih, za katera vemo, kaj je treba narediti. Če je bila kaj moja ljubezen, je bila ta vedno izobraževanje, znanost in šport. Slednje zdaj še toliko bolj, ko ga vidim malo širše.”

Se še sproščate z boksom?

“Včasih tudi boksam, ja, ampak to ni take vrste boks kot v ringu. To je boks, kjer krepiš motorične spretnosti. Boksam čedalje manj. Želela bi si več, ni časa. Res pa je, da vsako prosto minuto izkoristim za šport.”

Si kdaj namesto boksarske vreče predstavljate finančnega ministra, morda predsednika vlade?

“Tistih nekaj prostih minut se je treba samo sprostiti in nič misliti.”