Ministrica Kozlovič: Z uresničitvijo naših ukrepov za boljše življenje bodo volivci lahko prepoznali težo, ki jo ima SMC

Foto: Robert Balen

Naša družba ima prihodnost prav zaradi tistih ljudi, ki ne delijo ljudstva. Intervju za prilogo Večera V soboto.

Epidemije koronavirusa je, vsaj za zdaj, konec, sodišča so v tem času delovala v omejenem obsegu. Nekatere ukrepe je sodstvo za normalizacijo stanja že sprejelo, na primer skrajšanje sodnih počitnic. Strah se pojavlja, da bo virus vplival tudi na povečanje sodnih zaostankov. »Ko govorimo o sodiščih, moramo ločiti nerešene zadeve in sodne zaostanke«, najprej razloži ministrica za pravosodje mag. Lilijana Kozlovič. To sta dva med seboj različna pojma, a se velikokrat število nerešenih zadev enači z zaostanki. Po podatkih vrhovnega sodišča je število nerešenih zadev v primerjavi z lanskim letom večje za pet odstotkov. Sodišča so jih v tem času intenzivno reševala in tudi uspešno znižala. Niso pa mogla tega storiti pri vsebinah, kjer je bilo treba izpeljati narok. Sodišča so pripravljena na takšne situacije, saj imajo izdelane načrte še iz časa Lukende. Dejstvo pa je, da pričakujejo ponekod večji pripad prav zaradi epidemije, in sicer večje število tožb na delovnopravnem področju. V primeru slabše gospodarske situacije pa tudi na gospodarskem področju, torej insolvenčne zadeve, in posledično izvršbe. »Zaradi epidemije se srečujejo z dodatno prostorsko stisko, ki smo jo nekoliko omilili z izvedbo avdio video konferenc. V času epidemije smo premagali strah pred tehnologijo in je v vsem tudi nekaj dobrega,« pove ministrica.

Če govorimo o nerešenih zadevah in zaostankih, je v zadnje času bolj kot prvostopenjska in višja sodišča v ospredju ustavno sodišče. Ustava narekuje, da je v vsaki obtožbi zoper posameznika z njo povezana tudi pravica, da se o njej odloča brez nekega nepotrebnega odlašanja. Ustavno sodišče presoja ustavnost zakonodaje. To so najzahtevnejši postopki. Pogosto gre za konflikte med pravicami ali za konflikte znotraj temeljnih ustavnih načel. Odločitve so vedno precedens, za kar je potreben posebej tehten premislek. Radi se primerjamo z drugimi državami, pa poglejmo primer Nemčije. Ustavna presoja pooblastil policije za odkrivanje terorizma je trajala sedem let. Ni pa zanemarljivo, v kakšnih pogojih dela ustavno sodišče. Iz letnih poročil izhaja povprečni pripad 2500 zadev, rešijo pa jih 1800. Dostopnost do ustavnega sodišča je glede na primerjalne ureditve relativno lahka. Številne ustavne pritožbe onemogočajo hitro odločanje o temeljnih ustavnih vprašanjih. Ustavo sodišče je tako praktično postalo že instančno sodišče in potreben bo razmislek o morebitni drugačni ureditvi.

Glede načina izbire ustavnih sodnikov pri nas je ta popolnoma primerljiva z izbiro drugje. Ustavnega sodnika izvoli politični organ. Tudi volitev vrhovnih sodnikov je v pristojnosti državnega zbora. Greco opozarja na neprimernost ureditve. Pristojnost državnega zbora, da izvoli le predsednika vrhovnega sodišča, ne pa tudi preostalih, bi pripomogla k večjemu videzu neodvisnosti. »Pravniki imajo lahko različna stališča. To je normalno in neizbežno. Temu se ne moremo izogniti in tudi prav je tako, če temelji na pravni argumentaciji. Vsak sodnik pa mora ohraniti integriteto sebe in institucije. Samo tako lahko gradimo zaupanje in verodostojnost,« je jasna ministrica Kozlovič. »Sicer pa rezultati ankete pri uporabnikih kažejo, da ima sodstvo dober ugled in da mu zaupajo. Težki in odmevni primeri, v katerih ni hitrega in učinkovitega postopanja, pa ta ugled zelo znižujejo. In tu je še veliko prostora za izboljšave,« še doda.

Pravo ne more nadomestiti morale

Prejšnji teden so bile sprejete spremembe kazenskega zakonika, ki zdaj določajo višje kazni za vodnike ilegalnih migrantov. »Če najprej pogledamo 308. člen, ki je bil spremenjen, spremembe ni predlagala vlada,« razloži ministrica in nadaljuje, »iz svoje dolgoletne prakse poznam delovanje vodnikov ilegalnih prebežnikov. To niso osebe, ki jim je mar za posameznike, ki prestopajo mejo, ampak izključno za zaslužek. Velikokrat izkoristijo tujo stisko, saj gre pogosto za ljudi, ki dajo celotno svoje premoženje v upanju, da bodo prišli v za njih boljši svet. Načelno ne nasprotujem dvigu kazni, saj je število obsojenih in število oseb v zaporu glede na lansko leto višje prav iz tega naslova. To je problematika, na katero družba želi in terja odziv. Vprašanje pa je, ali je samo dvig zaporne kazni rešitev.«

Pri poglavju o spolni nedotakljivosti se ministrica najprej dotakne koprskega primera: »primer, kot je odločitev sodišča v Kopru, o izjemno zavržnem dejanju, hitro mobilizira družbo in jo tudi polarizira. Sama sem v prvi vrsti naklonjena odpravljanju vzrokov takih dejanj. Seveda je potrebno tudi ustrezno kaznovanje, vendar ob zavedanju, da pravo ne more nadomestiti morale. Primerjalno-pravni trend nakazuje spremembe iz modela prisile v model soglasja ali privolitve. Predhodnica si je naročila empirično študijo, ki pa strokovno ni potrdila modela soglasja. Odprto ostaja vprašanje, kako naj bo to soglasje dano, njegovo dokazovanja v primeru obstoja le dveh nasprotujočih si izjav. Rekonstruiranju dogodka in reviktimizaciji žrtve se ne bi bilo mogoče izogniti. Ostaja pa tudi sivo polje zaščite obdolžene osebe. Razmišljamo v dve smeri. Kako pravno in pravično normirati taka dejanja, in sicer, da je temeljna pravna ureditev, v kateri bi bilo vsako spolno občevanje brez privolitve predeljeno kot posilstvo, iz njega pa izpeljane kvalificirane oblike. V pogovoru z nevladnimi organizacijami smo se zavezali k preveritvi primerjalne prakse dokazovanja, ne le normativne ureditve. Druga smer je odpravljanje vzrokov, kjer nameravam z ministrstvom za šolstvo preveriti, s katerimi institucionalnimi mehanizmi lahko spremenimo odnos do spolne nedotakljivosti v družbi in njeno pojmovanje.« Verjame, da bo razprava na to temo raznolika tudi zaradi zadržanosti stroke do sprememb. »Dopuščam možnost, da bo na koncu sprejeta politična odločitev,«, pove ministrica, »moja odgovornost pa je, da pripravimo strokovno pravilen predlog, ki bo dosegel namen, in priprava preventivnih mehanizmov. Eden od vzvodov, ki jih bomo sprejeli, je tudi hiša za otroke s ciljem zaščite najranljivejše skupine. Menim, da so tudi ta dejanja posledica zakoreninjenega razmišljanja v družbi, da je dovoljeno vse, kar ni izrecno prepovedano.« Pri tem je mnenja, da moramo imeti zelo zadržan odnos do kakršnegakoli spreminjanja kazenskega zakonika in se odzivati tam, kjer je to nujno potrebno. »Kazen ne rešuje tistega, česar v družbi ne rešimo že prej,« še pove.

Nedopustno je, da smo v primeru TEŠ 6 štiri leta čakali na uvedbo preiskave

Pri tematiki morebitne ukinitve sodne preiskave ministrica pove, da je kazenski proces lahko največja grožnja temeljnim človekovim pravicam tako za obdolženca kot za žrtev. Dolgotrajnost postopka je za obe strani, pa tudi za javni interes, izjemno neugodna. »Nedopustno je, kot v primeru TEŠ 6, ko smo štiri leta čakali na uvedbo preiskave,« pove in nadaljuje, »zato razmišljam o tem, ali je preiskovanje kaznivega dejanja možno prenesti v fazo obtoževanja kot v večini držav EU, ob predpostavki, da so zagotovljene vse procesne garancije. Ideja o ukinitvi sodne preiskave je že dolga, a dlje od tod ne pridemo tudi zaradi že simptomatičnega strahu družbe pred spremembami. Če se ta strah naveže na politiko, ki ga izkoristi v svoje interese, so spremembe še težje izvedljive. Sprememb samo zaradi spremembe ne podpiram. Uporabili bomo mehanizme, ki bodo zagotavljali učinkovitost sojenja. Ne bomo se torej lotevali spremembe sodne preiskave. Zametek k tej spremembi bo ustanovitev evropskega državnega tožilca. V večini evropskih držav, mi smo ena redkih, ki takšne ureditve še nimajo, je lastnik procesa državni tožilec. To bo dober pokazatelj, kaj je lahko prava pot,« meni ministrica Kozlovič.

Treba je spremeniti razmišljanje v korist alternativnih kazni

Dotakne se tudi teme alternativne oblike prestajanja kazni. »Osebno sem naklonjena alternativnim oblikam prestajanja kazni in zdaj, ko to pobliže spoznavam, vidim, da je to prava pot. Prestajanje kazni v skupnosti ima več pozitivnih vidikov. Oseba se bistveno lažje resocializira, ni stigmatizirana, ker pogosto ljudje niti ne vedo, da prestaja kazen. Drugi vidik je družbeno koristno delo, ki ga opravljajo in je tudi stroškovno učinkovito, če primerjamo s ceno enega dne prestajanja zaporne kazni. Uprava za probacijo je od ustanovitve dalje zgodba o uspehu, tudi na ravni Evropske unije. Prejeli smo priznanje evropskega združenja za najboljše dosežke, in sicer drugo mesto med državami. Naša vizija je priprava novih pravnih podlag, ki bi nam omogočale več alternativnih kazni, in sočasno pogovori s sodniki, lokalno skupnostjo in izvajalci storitev s ciljem spremeniti razmišljanje na tem področju v korist alternativnih kazni,« predstavi svoje načrte ministrica.

V javnosti je v minulih dneh odmeval primer odvzema otroka. Zato bodo ustanovili medresorsko skupino, ki bo presojala, kako je z odvzemi otrok. »Otrok ima pravico do stikov z obema staršema. Za spore o stikih ali odvzemu otrok sta absolutno odgovorna starša,« je jasna Kozlovičeva. »Sprememba družinskega zakonika je imela dober namen, žal pa je sporov in odvzemov veliko več. V juniju sva se z ministrom za delo srečala na mojo pobudo. Ključna tema so bili prav stiki staršev z otroki in odvzemi otrok, ki so v času epidemije dosegli kritično raven. Pokazalo se je, da starši niso sposobni komunikacije, da vidijo sebe, ne vidijo pa otroka. Zato je nujno preveriti, kako deluje ključni ukrep, ki ga določa družinski zakonik, to je zagotavljanje svetovanja družini. Starše je treba pripravljati veliko prej, preden pride do spora. Nepredstavljivo je, kaj doživlja otrok in kakšne pogoje ima, da se lahko razvije v normalnega, družbeno sprejemljivega človeka s takšnim otroštvom,« pove ministrica.

Odvzem otroka je mogoč iz dveh razlogov, zaradi vzgoje in varstva in stikov s starši. Ko je otrok ogrožen, je ta ukrep nujen. V primeru odvzema zaradi stikov – takšen je bil tudi zadnji medijsko odmevni primer – sodna stroka predlaga ureditev, po kateri bi bilo možno začasno zadržanje izvršbe, tudi po uradni dolžnosti, ne samo na predlog katere od strank. »Z ministrom za delo sva se dogovorila o preveritvi še drugih ukrepov. Naša pobuda gre v smeri uzakonitve sostarševstva na prvem mestu, šele nato dodelitev varstva in vzgoje enemu od staršev. V času epidemije so se težave pojavite tudi v čezmejnih stikih staršev in otrok. Vse teme lahko učinkovito obravnavamo v vladnem svetu za družino in otroke, v kratkem bova to problematiko naslovila tudi z varuhom človekovih pravic.«

Eno od vprašanj znotraj sporov staršev zaradi otrok in tudi sicer je etično uporabljanje procesnih garancij obrambe. Osvetlitev tega problema je nujna za učinkovito varstvo človekovih pravic.

Pred kratkim je sodišče EU obravnavalo tožbo Evropske komisije proti Sloveniji zaradi kršenja nedotakljivosti arhivov ECB med kriminalistično preiskavo v Banki Slovenije. »To je zelo pomembna odločitev o vprašanju, kaj se šteje za arhive EU. Odločitev bo precedens, pa ne le za Slovenijo. Slovensko sodišče je ugotovilo pravilnost ravnanja naših preiskovalnih organov in izjemnega pomena bo, če bo to potrjeno tudi na evropskem sodišču. Ministrstvo za pravosodje, predvsem pa državno odvetništvo, se je skrbno pripravljalo in verjamem, da je tudi zelo kvalitetno zastopalo naše stališče,« pojasni ministrica.

Digitalizacija pravosodja je prioriteta

Ministrica Kozlovič je tudi velika zagovornica digitalizacije sodišč. “To je v ospredju. Ne le zaradi koronavirusa, tudi sicer se zavedam prispevka k učinkovitosti, transparentnosti in dostopnosti sodstva oziroma celotnega pravosodja. Toliko bolj, ker imamo v okviru projekta Učinkovito pravosodje iz kohezije zagotovljenih 33 milijonov in črpanje ni bilo najboljše. Vsi udeleženci, ki smo vključeni, ministrstvo za pravosodje, uprava za probacijo, ustavno in vrhovno sodišče, moramo intenzivirati aktivnosti. Takih priložnosti ne smemo zamuditi. Poleg akcijskega načrta izvajamo anketo med samimi sodišči s ciljem pridobitve jasnih potreb. Naj omenim le nekaj storitev, ki bodo neposredno koristne za ljudi: elektronska pridobitev potrdila iz kazenske evidence, e-overitve potrdil za uporabo v tujini, e-dražbe s ciljem uvedbe do konca leta. Zagotovljeni bosta transparentnost in odprava nepravilnosti, zaznane s strani dražiteljev. Nadalje e-vlaganja vlog na sodišče tudi v kazenskih zadevah, kakor tudi e-vročanje v teh zadevah. Z julijem začne delovati e-register neposestnih zastavnih pravic in zarubljenih premičnih. Velik del drugih operacij bo prispeval k večji učinkovitosti in transparentnosti postopkov,« našteje nekaj konkretnih ukrepov s področja digitalizacije pravosodja.

Življenje ni črnobelo

Kot pravosodna ministrica ima glede pravosodja imam v vladi svojo držo. »Največja politična stranka ima svoj pogled, včasih se sprašujem, zakaj. Dojela sem, da njihovega pogleda ne bom spremenila, lahko pa delujem s pravosodjem konstruktivno, sem tudi kritična, kjer je kritika upravičena, predvsem pa odločna pri zahtevi za še boljše delovanje,« jasno pove Kozlovičeva.

Sicer ne more povedati, katera vlada od treh v katerih je doslej sodelovala, je boljša, ker življenje ni črnobelo. »Vsako vlado determinira, pa če si priznamo ali ne, največja tradicionalna stranka,« pove, »nove stranke nimajo dovolj političnih izkušenj, dovolj politične moči, da bi lahko politični prostor zavzele na enak način. Še posebej težko to storijo sredinske stranke. Vsaka vlada ima v mislih ljudi in naredi veliko dobrega, žal pa vsi sprememb ne občutijo enako.«

Na temo protestov pove, »da nikomur ne bi smelo biti prijetno ob pogledu na dogajanje. Protesti so v demokratični družbi legitimni. Tisto, kar pa ocenjujem kot neprimerno, je pozivanje k ubijanju ali k smrti. Ne glede na to, če je v ozadju legitimen cilj. Ubiješ lahko samo nekaj, kar je živo. Tudi za ideologijo, za politično stranko so ljudje. Preseneča me, da se nekdo zavzema za demokracijo, sočasno pa poziva k ubijanju. Z legitimnimi cilji želijo legitimizirati sredstva za njihovo dosego, ki pa niso primerna,« še doda.

Velik problem v naši družbi je tudi, da nepristojne institucije velikokrat obsodijo človeka in ga tudi uničijo, lahko se pa kasneje izkaže, da ni tako. Nihče pa za to ne odgovarja. »Samo neposredno udeleženi poznajo resnična dejstva. Neprimerno je, da ne dopustimo domneve nedolžnosti nekomu, dokler mu krivda ni dokazana v uradnih postopkih. In tukaj naša družba zataji,« je kritična ministrica.

Predsednik Stranke modernega centra Zdravko Počivalšek je odločen, da je bila odločitev za vstop v to vlado prava, napoveduje prenovo stranke, menjavo imena. »Tako ministri kot poslanci delujemo na način, da sledimo lastnim usmeritvam in izpolnjujemo koalicijsko pogodbo. V njej vidimo veliko dobrih ukrepov, ki lahko pripomorejo k boljšemu življenju- res so nekateri tudi neprijetni -, in menim, da bi z uresničitvijo tega z volivci lahko prepoznali težo, ki jo ima SMC. Ne samo v tej vladi, ampak tudi v prejšnjih, kajti v vsaki vladi vsaka stranka s svojimi dejanji nekaj prispeva,« razloži Kozlovičeva. »Stranka je enako liberalna kot je bila na začetku. In ni odgovorna za dejanja drugih,« je jasna ministrica. »Na glas govorimo, da ne želimo delitve družbe, v resnici je lahko slediti levi ali desni usmerjenosti. Bistveno težje je biti liberalec in se zavedati, da meja tvoje pravice seže samo do meje pravice drugega. Pogosto moraš iti preko sebe zato, da prepustiš drugemu njegovo svobodo. Tudi sicer sredinske stranke niso uspešne. Na volitvah zmagaš z volivci.«

Devetindvajset let je pred dnevi praznovala Slovenija. Ministrico Kozlovič danes skrbi predvsem razdvojenost. Polarizacija. »A ko govorimo o dveh polih, sta oba enakovredno kriva za njen obstoj. Optimizem me navdaja zaradi zavedanja, da je velik del ljudi, ki temu ne podleže. Ki živi svoje življenje, ki dnevno ustvarja, in v bistvu ustvarja tudi za tiste, ki skušajo dokazati, da v naši državi ni v redu. Naša družba ima prihodnost prav zaradi tistih ljudi, ki ne delijo ljudstva,« optimistično zaključi ministrica za pravosodje.