Minister Zdravko Počivalšek: Tudi meni se je žica zarezala v dušo, a verjamem, da se bodo te odločitve čez čas izkazale za pravilne.

Nagovor ministra Zdravka Počivalška ob Dnevu Rudolfa Maistra, Celjski dom, Celje 

Spoštovani predsednik Zveze društev Generala Maistra, župan Mestne občine Celje, članice in člani društev Generala Maistra, spoštovani vsi prisotni. V veliko čast mi je, da vas lahko danes nagovorim ob državnem prazniku – Dnevu Rudolfa Maistra. Vesel sem, da smo se zbrali v Celju, ki je ne samo pomembno gospodarsko in družbeno središče Savinjske regije, temveč tudi mesto z bogato, lahko rečem, veličastno zgodovino.

Skoraj sto let je minilo, odkar je general Maister z zgodovinsko in usodno odločitvijo prevzel v Mariboru vojaško oblast in s svojimi somišljeniki ohranil velik in pomemben del slovenskega ozemlja. Čudi me, da ta mejnik pogosto omenjamo tako lahkotno – kot da je nekaj povsem samoumevnega in vsem nam dodeljenega. General Maister pa je svoje odločitve vendarle sprejemal v časih velikih geopolitičnih sprememb v Evropi in svetu, ko posledice njegovih dejanj niso bile gotove! Te čase zlahka primerjamo z današnjimi, saj se ob soočanju z družbeno izredno kompleksnimi dogodki upravičeno sprašujemo, kaj ti tektonski premiki pomenijo ne samo za Slovence, temveč tudi za preostanek Evrope in sveta.

Po bitki je lahko biti general, nas uči znani slovenski pregovor. In danes smo si zagotovo enotni, da je bila Maistrova odločitev tedaj prava. Vendar pa je bila leta 1918 slika povsem drugačna. Ne samo, da mnogi Maistrove vizije in njegovih potez niso razumeli in so vanj dvomili, številni so mu tudi odkrito nasprotovali in ga pri njegovih dejanjih ovirali.

Brez tako močnega duha, široko razgledanega in zavednega patriota, ki je postavil tudi svoje življenje na oltar bodoče domovine ter zmagal (!), pa se bi naša zgodovina pisala povsem drugače. Se bi Slovenci brez generala Maistra uspeli obdržati kot narod? Se bi uprli okupatorju v začetku druge svetovne vojne? Bi dočakali čas in priložnost, da živimo v samostojni državi Sloveniji? Bi danes jaz kot minister govoril v slovenskem jeziku in uporabljal dvojino?

Heroj brez primere je tedaj udaril po mizi, naredil za mnoge neljubi korak ter tako postavil interes naroda na višje mesto in pred vse ostale posamične in parcialne interese.

Tudi slabo stoletje zatem se najprej vsak zase, potem pa skupaj kot družba soočamo z globalnim izzivom, ki že mesece glasno trka na vrata Evrope, nam nastavlja ogledalo ter ponuja napol izrisan zemljevid z velikim vprašanjem – kako naprej. V tem trenutku Vlada RS in posledično tudi posamezna ministrstva sprejemamo ključne, a hkrati nepriljubljene odločitve o zavarovanju interesov in ozemlja Slovenije. Te v ospredje postavljajo korist celotnega slovenskega naroda in razumljivo je, da se ukrepi, ki jih vlada sprejema, življenj nekaterih ljudi dotikajo močneje, kot drugih.

Tudi sam živim ob meji in tudi meni se je žica zarezala v dušo, a verjamem, da se bodo te odločitve čez čas izkazale za pravilne. Trenutno pa delijo slovensko javnost, saj se je opredeliti za to – kaj je prav in kaj ne – resnično izjemno težko. Težko, ker sosed razmišlja drugače. Težko, ker naslovnice časopisov nenehno opozarjajo na »kaj pa če«? In nenazadnje, težko, ker nas povezuje tudi skupen zgodovinski spomin.

A vendarle je delovanje vlade v teh časih lahko usodnega pomena za Slovenca in Slovenko ter za nadaljnji razvoj Slovenije kot samostojne države. Verjamem, da bo biti general bistveno lažje po zaključeni bitki.

Odločnosti generala Maistra ni omajalo razmišljanje o tem, kako bodo njegove poteze vplivale na njegovo lastno usodo. Spomnimo se – prva svetovna vojna se je končala šele 10 dni zatem, ko je 1. novembra 1918 stopil pred vojake in mestnega poveljnika ter izjavil svoje znamenite patriotske besede. Mirno bi se takrat našla kakšna razgreta glava in ga dala aretirati ter postaviti pred hitro in učinkovito vojaško sodišče. Maister je tvegal več, kot je v življenju tvegal marsikdo med nami. K temu sta ga gnala iskreno domoljubje in odgovornost do države.

Tudi od vas se – danes bolj kot kadarkoli prej – pričakuje pogumna in kritična drža. Slišati želimo vaš glas, a preden ga povzdignete, resnično pretehtajte, kaj boste z njim sporočili. Kaj je tisto, kar  bo na dolgi rok koristilo vsem državljanom in državljankam.

Seveda pa naj bo današnji praznik poleg premisleka posvečen tudi spominu na zmagoslavje, zato lepo praznujte in iskrene čestitke! Hvala.