Minister Simon Zajc za Dnevnik: Teš bi bilo smiselno zapreti okrog leta 2035 in takrat nehati s kopanjem premoga

Intervju je bil objavljen 7. 9. 2019 v časniku Dnevnik. Povezava

Foto: Matjaž Rušt, Dnevnik

Marjeta Kralj, Anja Hreščak

Minister za okolje Simon Zajc je v svoji karieri počel že marsikaj: skrbel za dobro stanje voznega parka farmacevtskega giganta, poskušal zabavati ljudi kot stand-up komik in delil nasvete razočaranim ženskam kot svetovalec v reviji Cosmopolitan.

Zatem je nekaj časa kot poslanec sedel v državnem zboru. V prostem času je biodinamični kmet in zdaj seveda tudi vodja enega najzahtevnejših in najobsežnejših resorjev državne uprave. Za nameček je stopil še v velike čevlje svojega predhodnika Jureta Lebna, ki se je urejanja resornih področij lotil velikopotezno. Vse talente, ki jih je Zajc pilil v svoji preteklosti, bo moral uporabiti pri obvladovanju desetletja nakopičenih težav, a za uspešno delo bo potreboval predvsem veliko znanja in spretnosti. Prvi preizkusni kamen so nevarni odpadki s Kemisom na čelu in še vedno akuten embalažni kaos.

Se nam pri nevarnih odpadkih obeta enaka težava, kot jo imamo že desetletje pri odpadni embalaži?
Če Kemis ostane zaprt, bomo imeli težavo. Del teh odpadkov bo šel v tujino, del pa bo vsaj začasno skladiščen pri proizvajalcih. To področje je za nas velik izziv. V Sloveniji sicer imamo družbe, ki imajo dovoljenje za ravnanje z nevarnimi odpadki, ampak za dodatne količine je treba prilagoditi dovoljenja in dogovore s sežigalnicami. Nedvomno potrebujemo družbe, kot sta Kemis in Saubermacher, moramo pa tudi poskrbeti, da bodo delovale v skladu z zakonodajo. Trudimo se, da podjetjem pomagamo in da se procesi, ki so v naši domeni, izpeljejo čim hitreje.

Rekli ste, da se nam obeta izziv. Embalažni izziv rešujemo deset let. Kdaj bomo dolgoročno rešili izziv v zvezi z nevarnimi odpadki?
Problema se bosta reševala na podoben način. Na področju ravnanja z odpadki moramo stremeti k samooskrbi in na eni strani zagotoviti zmanjšanje količin, na drugi pa termično obdelavo tistega dela odpadkov, ki se ga ne da reciklirati. Nesmiselno je, da zanj poskrbijo v tujini. S tem breme naših odpadkov prelagamo na druge, hkrati pa smo v primeru spremenjenih politik v tujini kot država zelo izpostavljeni.

Revizija inšpekcijskega nadzora v primeru družbe Kemis je že končana?
Kemis se je pritožil, tako na odločbo kot na zavrnitev odloga, in zadeva je zdaj v presoji na drugi stopnji, torej na ministrstvu.

Gradbena inšpektorica Dragica Hržica je tista, ki je zavrnila Kemisovo prošnjo, naj inšpektorat podjetju dovoli začasno nadaljnje obratovanje…
Hržičeva je vodja inšpekcije, ni pa ona zavrnila Kemisove prošnje, to so odredili inšpektorji.

Se Hržičeva prek Kemisa maščuje, ker jo želite zamenjati z Draganom Matićem? Je ta odločba posledica trenj med vami in njo?
Osebnih trenj med mano in glavno inšpektorico ni. Želim pa si, da so organi v sestavi ministrstva dobro vodeni in učinkoviti, da postopki tečejo hitreje. To je odvisno predvsem od vodstva.

Torej menite, da je gospa Hržica neučinkovita?
Inšpekcija bi lahko delala bolj učinkovito. Glede na postopke, ki so bili v zadnjem času izpostavljeni tudi v javnosti, menim, da delo inšpekcije ni najboljše. Izboljšave se morajo zgoditi od vrha navzdol.

Po čem sklepate, da bo Dragan Matić bolj učinkovit?
Ima izkušnje z vodenjem tako inšpekcije kot drugih organov, bil je inšpektor in pozna tovrstno delo ter zakonodajo.

Njegovo področje je kultura, ne okolje.
Področje delovanja inšpekcije za okolje je zelo široko. Če bi recimo na vodilno mesto postavili strokovnjaka za gradbeništvo, bi mi morebiti prav tako očitali, da ne pozna težav z odpadki. Bolj pomembno je, da vodja dobro pozna delo inšpektorja kot tako. Prepričan sem, da je Matić dobra izbira, če se bo po šestih mesecih, kolikor bo funkcijo opravljal kot vršilec dolžnosti, izkazalo drugače, pa tega dolgoročno ne bo počel.

Ste predlog za Matića oblikovali sami ali so vam ga sugerirali?
Sam sem ga pripravil.

Menite, da je higienično, da kot član SMC na to mesto imenujete predsednika sveta svoje stranke?
Če gre strokovnjak v politiko, torej ne sme več zasesti pomembnih položajev na svojem strokovnem področju? Prepričan sem, da bi bilo narobe, če človeka s takimi izkušnjami in kompetencami ne bi izkoristili.

Tudi Lilijana Kozlovič pred imenovanjem za v. d. direktorice Agencije za okolje (Arso) s tem resorjem ni imela neposrednega opravka, je pa članica SMC. Zato se na vas lepijo očitki, da kadrujete po strankarski liniji.
Lilijana Kozlovič zelo dobro opravlja svoje delo. Po prevzemu funkcije sem si za prioriteto postavil izboljšanje učinkovitosti Arsa in inšpekcije, v naslednji fazi pa tudi direkcije za vode. Arso je že v postopku reorganizacije in optimizacije dela, ki poteka na treh ravneh: izboljšujejo se delovni procesi, določene oddelke bomo združili in tako bo na vodstvenih položajih manj ljudi, več pa na operativnih mestih. Hkrati preverjamo vso zakonodajo, ki zadeva Arso, da ugotovimo, kje bi jo bilo mogoče izboljšati tako, da bi postopki od vloge do končne odločitve tekli hitreje in se ne bi podvajali. Tretja raven je kadrovska okrepitev. Nekatere zaposlene smo že premestili z ministrstva na Arso, dogovoril pa sem se tudi z ministri gospodarskega, infrastrukturnega, pravosodnega in kmetijskega resorja, da bodo določene zaposlene za pol leta premestili na agencijo. Ti bodo pomagali reševati nakopičene predhodne postopke.

Koliko dodatnih zaposlenih bo na Arsu?
Trinajst začasnih, pravkar se dogovarjamo tudi za odobritev dodatnih delovnih mest v prihodnjih letih.

Ugotavljate, da se postopki rešujejo več let, da je Arso kadrovsko podhranjen, kljub temu pa ste najprej zamenjali direktorja in se šele nato lotili dodatnih zaposlitev.
Direktorja nisem zamenjal, pač pa dotedanjega vršilca dolžnosti nisem želel imenovati za poln mandat, ker nisem bil zadovoljen z njegovim delom. Sicer pa vse tri omenjene procese vodimo hkrati, torej izboljšujemo zakonodajo, delovne procese in kadrovsko strukturo.

Jeseni vas čaka še kup drugih odločitev, verjetno najbolj pereča bo nova odpadkovna zakonodaja. Kako boste rešili težave z nakopičeno odpadno embalažo?
Med javno obravnavo tako uredbe kot zakona o varstvu okolja smo zbrali pripombe, ki jih proučujemo.

Uredba je bila v javni obravnavi že junija, zakaj še ni spremenjena?
Pripomb je ogromno, treba jih je obdelati in utemeljiti, zakaj jih bomo upoštevali ali ne. Na ministrstvu bo postopek zaključen v tem mesecu, uredba pa bo sprejeta in obvezujoča do konca leta. Z njo želimo ukiniti mejo 15 ton in obveznost plačevanja embalažnine za ravnanje z odpadno embalažo uvesti za vse proizvajalce. Obstoječa meja je problematična, saj večina proizvajalcev na trg daje manj kot 15 ton embalaže. Dilema, ki se pojavlja, pa je, kako vendarle vzpostaviti pravičen sistem tudi za tiste, ki dajejo na trg minimalne količine embalaže, da jih administrativno ne obremenimo preveč.

Boste vztrajali pri neprofitnih družbah, ki bodo skrbele za odpadno embalažo?
Vztrajal bom, da proizvajalci ne le finančno, ampak tudi organizacijsko prevzamejo breme embalaže, ki jo dajo na trg, zato neprofitnost ne bo ključna. Kajti če proizvajalec prevzame organizacijo ravnanja s temi odpadki, pričakuje, da ne bo nekdo drug profitiral na njegov račun.

V nasprotju z evropskim načelom »onesnaževalec plača« velik del stroška ravnanja z odpadno embalažo krijemo občani, ki plačujemo za njeno zbiranje. Kdaj bo proizvajalec dejansko plačeval vse stroške zaradi obremenjevanja okolja?
Načeloma se bo to zgodilo z uveljavitvijo predlaganih sprememb zakonodaje, nato moramo še natančneje določiti, do katere mere in kaj proizvajalec plača neposredno, kaj pa prek komunalne službe. Naš namen je, da proizvajalec plača tudi organizacijo storitve, četudi za zbiranje odpadne embalaže verjetno ne bo smotrno vzpostavljati vzporednega sistema. To rešitev bomo še dorekli.

Vas strici iz ozadja kaj nadlegujejo? Vaš predhodnik Jure Leben je dejal, da je pravi razlog, zaradi katerega je moral oditi, v njegovih prizadevanjih za ureditev sistema ravnanja z odpadno embalažo. On je nastavil te temelje.
Nihče me ne nadleguje. Je pa v času sprejemanja uredbe in zakona marsikdo podal svoje pripombe, ampak to je normalen in transparenten proces.

Kdaj bo sprejeta odločitev o sežigalnici?
Želim si, da v roku enega leta. Zdaj preverjamo, katere občine bi bile pripravljene sprejeti tak objekt, in prejemamo njihove odzive. Ljubljana je recimo izkazala interes. Jeseni se bomo sestali z občinami, ki so pokazale interes, proučili možnosti in dorekli lokacijo, tehnologijo ter podobno. Glede na analizo iz leta 2016 pa ni smiselno, da zgradimo nov objekt, temveč je bolje prilagoditi obstoječega. V pogovore je seveda treba vključiti tudi lokalno skupnost, prebivalci morajo biti dobro informirani.

V javni obravnavi je tudi podnebni zakon. S kakšnimi ukrepi se bo Slovenija lotila podnebne krize?
Ta zakon je zame zelo pomemben, ker v njem predlagamo cilj, da bo leta 2050 Slovenija ogljično nevtralna. Politika se bo morala glede tega cilja opredeliti in če ga bo potrdila, bomo na podlagi zakona določili ukrepe, ki nas bodo pripeljali do njegove uresničitve in se jih bo treba držati. Strokovnjaki bodo spremljali doseganje ciljev in svetovali vladi.

Ampak v naši državi imamo cilje, le dosegamo jih ne. Recimo do leta 2020 ne bomo pridobili 25 odstotkov energije iz obnovljivih virov, kot smo obljubili Bruslju, pa za to nihče ne odgovarja. Kdo bo odgovarjal, če se tudi ukrepov v podnebnem zakonu ne bomo držali?
Naše želje so visok delež obnovljivih virov energije, biotska raznovrstnost in ohranjanje narave. Pri doseganju ciljev na področju obnovljivih virov energije je velik problem umeščanje v prostor. Naša naloga je, da optimiziramo postopke za umeščanje – denimo – hidroelektrarn in drugih objektov.

Kakšno kazen evropske komisije pričakujete zaradi nedoseganja ciljev glede pridobivanja energije iz obnovljivih virov?
Ali kazen bo in kakšna bo, bo znano leta 2021. Tega nočem napovedovati. A kolikor mi je znano, si ministrstvo za infrastrukturo zelo prizadeva za dosego ciljev.

Tudi priprava energetsko-podnebnega načrta zamuja. Po uradnih pojasnilih je krivec vaš resor, saj okoljska presoja ne bo zaključena pravočasno. Kako to pojasnjujete?
Dokler nam infrastrukturno ministrstvo ne pošlje okoljskega poročila, na našem ministrstvu ne moremo nadaljevati postopkov.

Polna usta so nas ambicioznih ciljev, dejanja pa niso tako ambiciozna.
Kritika je upravičena, lahko je biti glasen in ambiciozen, večji izziv je ambicije udejanjati. Slovenija mora biti ambiciozna, je pa pomembno, da vemo, na kakšen način bomo ambicije dosegli, s kakšnimi stroški, s kakšnimi viri in s kakšno časovnico.

Kakšna je pri tem vaša vloga? Vaše ministrstvo je tisto, ki se v prvi vrsti zavzema za ambiciozno podnebno politiko, potem pa v pogovorih z drugimi ministrstvi pogosto privoli v slab kompromis.
Naše ministrstvo posega v politike mnogih drugih področij: infrastrukture, kmetijstva, gospodarstva… V pogovorih s preostalimi ministrstvi je treba sklepati kompromise; včasih nas sogovorniki upoštevajo, včasih pa malo manj. Ni vsak kompromis slab. Treba je biti tudi realen.

Javnost ima tudi pri zvereh občutek, da ste v pogajanjih sindikatu kmetov popustili na račun živali. Ta sindikat že ima svojega advokata, ministrico Aleksandro Pivec.
Pri zvereh in njihovem primernem številu je zelo pomembna toleranca lokalnega prebivalstva in to, da si želijo zveri v svoji bližini. Pomembno je tudi, da se izvajajo zaščitni ukrepi in da se pokriva škoda, ki jo zveri povzročajo. Eden od ukrepov, ki se prav tako mora izvajati, pa je poseg v populacijo. Vsega tega se nekaj časa ni izvajalo optimalno, zato je število zveri toliko naraslo, da lokalno prebivalstvo do njih nima več zdrave mere tolerance, to pa lahko vodi v neracionalna dejanja. Zato nikakor ne gre za popuščanje, temveč za zagotavljanje pogojev za sobivanje človeka z volkom in medvedom.

Zakaj kot minister za naravo zastopate stališče, da je minimalno še sprejemljivo število medvedov – to je 450 – v prihodnje zadovoljivo in je torej sedanjo populacijo okoli 1000 medvedov treba zmanjšati za več kot polovico?
Ta številka je zapisana v predlogu strategije in definirana kot ugodna. To se mi zdi primeren temelj za pogovore o tem, kakšne ukrepe bi potrebovali. Lahko jo tudi višamo, ampak na strokovnih podlagah, na podlagi stanja na terenu in ob sodelovanju lokalnega prebivalstva.

Pol manj volkov, kot jih imamo danes – približno 75 v 14 tropih – je leta 2010 povzročilo dvakrat toliko škod kot letos. Številka ni edino merilo. Zakaj se z ministrico pogajata samo o številki?
Številk ne določava z ministrico, to je in bo naloga stroke. Stremimo h kombinaciji ukrepov. Mislim, da bi bilo treba dvigniti subvencije pri postavitvi ograj, ker bi to bistveno zmanjšalo strošek škode, ter preveriti, ali je cena, določena za posamezno škodo, še primerna. Toda na nekaterih območjih ograje, ki bi drobnico ščitila pred volkovi, ne moremo postaviti. Odločitev o tem, kateri ukrep je v določeni situaciji smiseln, prepuščam strokovnjakom.

Boste kmetom ustregli in volkove zdesetkali na tri volčje trope?
Stroka, skupaj z lokalnimi skupnostmi, bo povedala, katera je prava rešitev, ki bo zagotavljala ugodno stanje populacije, in ali je pri volkovih bolj smiselno določiti številko ali lovno območje. Ne želim odločati na podlagi občutkov.

Kateri obnovljivi viri energije bodo v prihodnosti po vašem mnenju najpomembnejši?
Izkoristiti moramo rečni potencial, ki je še na voljo, za hidroenergijo, z izjemo Mure. Povečati moramo rabo sončne energije. Vetra ne vidim kot najboljšo možnost za Slovenijo, ker so za to v Sloveniji smiselna samo štiri območja.

Bisol je na Dars naslovil pobudo, da bi na protihrupne ograje ob avtocesti postavili fotovoltaične panele, vendar je Dars odgovoril, da jim zakonodaja tega ne dopušča. Spodbujali bi obnovljive vire energije, hkrati pa zakonodaja konkretne projekte onemogoča. Ni to shizofreno?
Te pobude ne poznam dovolj dobro, da bi lahko zadevo komentiral, vendar zakonodaja ni ovira pri tem, da sončnih elektrarn ne bi postavljali drugje. Pomembno pa je, da panele postavljamo na objekte, ne na rodovitna zemljišča.

Zakaj vlada Dravskim elektrarnam (DEM) ni odvzela koncesije za gradnjo osmih hidroelektrarn na Muri?
Brez državnega prostorskega načrta (DPN) ni mogoče zgraditi hidroelektrarne in pripravo tega dokumenta smo ustavili. Odvzem koncesije je zato nepotreben.

Kaj pa nove hidroelektrarne na reki Soči?
Pred gradnjo vsake hidroelektrarne bo treba sprejeti DPN, ki bo pokazal, ali je tak objekt mogoče umestiti v prostor, ne da bi pri tem poslabšali stanje voda. Realno so tako aktualne samo nove hidroelektrarne na Savi.

Tam pa je Društvo za zaščito rib preprečilo gradnjo zadnje v vrsti hidroelektrarn na spodnji Savi, hidroelektrarne Mokrice.
Gre za legitimna dejanja. Okoljevarstveniki so bili uspešni, ker postopki očitno niso potekali skladno z zakonodajo. Postopke je treba izvajati pravilno. Če je poleg tega gradnja hidroelektrarne smiselna in ne poslabšuje stanja voda do te mere, da negativnih učinkov ne bi bilo mogoče odpraviti z omilitvenimi ukrepi, je takšne objekte treba umestiti v prostor, če z obnovljivimi viri energije mislimo resno. Vedno pa se bo našel kdo, ki bo proti. Ljudje so tudi proti otroškim igriščem in domovom za ostarele.

Kdaj bi se lahko nadaljeval postopek sprejemanja DPN za hidroelektrarne na srednji Savi?
Intenzivnost sprejemanja DPN je odvisna od investitorja. Ko on pripravi dokumentacijo, lahko mi postopek vodimo dalje. V DPN bo jasno določeno, katere objekte je mogoče umestiti v prostor in pod kakšnimi pogoji.

Zavzeli ste se za to, da naj se Termoelektrarna Šoštanj (Teš) zapre okoli leta 2035. S katerimi viri bi jo nadomestili?
Leto 2035 bi bilo smiselno. Približno takrat bodo zapirali tudi termoelektrarne v Nemčiji. Zaradi negativnih vplivov velenjskega rudnika na okolje bi morali vsaj takrat nehati s kopanjem premoga. Zdaj Teš daje v omrežje okoli 30 odstotkov električne energije in zagotavlja stabilnost omrežja. Teš bi lahko nadomestile hidroelektrarne, jedrska energija.

Neizkoriščenega potenciala rek ni več zadosti, da bi samo z novimi hidroelektrarnami nadomestili izpad ob predčasnem zaprtju Teš. Se strinjate s premierjem Šarcem, da bi morali zgraditi drugi blok krške nuklearke (Nek 2)?
Zdi se mi zelo dobro, da je premier to izjavil, kajti če želimo Teš nadomestiti z jedrsko energijo, se moramo o tem začeti pogovarjati zdaj, saj je treba objekt umestiti v prostor in izvesti vse presoje, vključno s presojo čezmejnih vplivov, kar je dolgotrajen proces. Jedrska energija je brezogljična alternativa. Finska, ki je na podnebnem področju zelo ambiciozna, saj se želi razogljičiti do leta 2036, gradi jedrske elektrarne. Tudi Francija ima veliko jedrskih elektrarn.

Za kakšne alternative se zavzemate vi?
Sem za prenehanje kurjenja premoga, načeloma za jedrsko energijo, še boljša alternativa pa sta vodna in sončna energija. V nacionalnem energetskem in podnebnem načrtu (NEPN) ter energetskem konceptu Slovenije bo tudi s številkami opredeljeno, kakšne možnosti ima naša država.

Naj o gradnji Nek 2 odloči vlada oziroma stroka ali ljudstvo na referendumu?
Naloga vlade je, da se na podlagi strokovnih smernic odloči, lahko pa to odločitev preveri na referendumu.

Kakšne ukrepe pa bi morali sprejeti za zmanjšanje porabe energije, denimo v prometu, ki je najbolj akuten problem?
Promet bo za Slovenijo velik problem. Tudi zato, ker smo tranzitna država in na ta tranzit lahko vplivamo le v omejenem obsegu. Promet bo treba umakniti s cest na železnice in izboljšati javni potniški promet. Na mobilnost bomo morali nehati gledati kot na lastništvo avtomobila in jo začeti razumeti kot način premikanja od točke A do točke B. To ne pomeni več novih cest, ampak izboljšave javnega potniškega prometa.

Hkrati država povečuje okolju škodljive subvencije za vračilo trošarin pri uporabi dizelskega goriva.
Po drugi strani pa smo na našem ministrstvu že pred letom dni prenehali subvencionirati fosilna goriva iz naših skladov.

Si bo politika upala denimo ukiniti povračilo za prevoz na delo in z njega, ki v sedanji obliki spodbuja čim daljšo vožnjo, a je hkrati socialni korektiv za nizke plače?
Potrebne bodo težke in na kratek rok vsaj za določene skupine, če ne za vse, boleče odločitve. Že spremembe življenjskega stila, kot je vožnja v službo z vlakom namesto z avtom ali zmanjšanje uživanja mesa, so velik problem. O ukinitvi povračila za prevoz na delo in z njega se do zdaj na vladi nismo pogovarjali.

So okoljski davki, ki bi ljudi prisilili v spremembe življenjskih navad, realni?
Če bomo uzakonili optimistične podnebne cilje, ker si želimo ohraniti okolje, se prilagoditi podnebnim spremembam in zmanjšati svoj vpliv na podnebne spremembe, bodo taki davki potrebni.

Zaradi železniške nesreče pri Hrastovljah se je spet odprla tema ranljivosti vodne preskrbe v slovenski Istri. Možnosti so že dolgo znane. Kdaj bo Obala končno dobila dodaten vodni vir?
Potreba po novem vodnem viru izvira še iz leta 1965. Delovna skupina, ki sem jo ustanovil, zdaj zaključuje s preverjanjem možnosti. Predvideli smo devet scenarijev, a eden od teh predvideva ohranjanje obstoječega stanja brez sprememb in torej odpade. Tudi razsoljevanje morja je za Slovenijo nesprejemljivo. Pri preostalih sedmih scenarijih delovna skupina preverja, koliko dokumentacije je že pripravljene, ali so potrebne spremembe DPN, kako sestaviti finančno konstrukcijo investicije, koliko dodatne vode bi vir prinesel. V septembru bosta izbrani dve ali tri najprimernejše rešitve. Zatem bomo določili časovnico, vire financiranja…

Bo projekt še naprej vodilo okoljsko ministrstvo? V preteklosti so premike ovirali tudi prepiri med občinami.
Pomembno je, da prebivalci Obale ne bodo vsako poletje živeli v strahu pred redukcijami vode oziroma pred morebitnimi nesrečami, ki bi ogrozile njihovo vodooskrbo. Ministrstvo usklajuje občine in upravljalce vodovodov med seboj, toda investicijo bodo morale izvesti lokalne skupnosti, ki so zadolžene za vodooskrbo prebivalstva. Ministrstvo pa bo sofinanciralo povezovalne vodovode.

Nemotena vodooskrba prebivalstva bi morala biti tudi v interesu države, sploh zdaj, ko imamo pravico do pitne vode zapisano v ustavi.
Na ta zapis smo res lahko ponosni, tudi v tujini ga jemljejo za vzor, še posebej ker smo v njem določili, da vodnega vira v Sloveniji ni mogoče kupiti.

Obenem pa že več kot leto dni zamujamo s prilagoditvijo zakonodaje tej novi ustavni pravici.
Očitno bom sam moral biti tisti, ki bo zaključil postopke. Zakon o vodah gre v parlament že ta mesec. Zdaj občine vodovode sofinancirajo z evropskim denarjem, ki pa ga ni mogoče pridobiti za gradnjo manjših vodovodov. S spremembo zakona bo lahko država z denarjem iz vodnega sklada sofinancirala te manjše vodovode. Do konca meseca bomo pripravili še preostale spremembe zakona, ki bodo v parlamentarno proceduro romale v letu 2020.

Že vsaj od leta 2015 pričakujemo tudi prenovo stanovanjske zakonodaje. Kdaj bo končana?
Zakon bo za javno obravnavo pripravljen novembra. Zame je pomembno predvsem to, da povečamo fond javnih najemnih stanovanj. Stanovanjskim skladom je treba zagotoviti denar za vzdrževanje obstoječih stanovanj in gradnjo novih. To bomo dosegli z uvedbo stroškovne najemnine, ki bo zamenjala neprofitno. Razliko bo socialno ogroženim pokrila država. S tem bomo uvedli tudi transparentnost pri izplačevanju socialnih transferjev, saj bodo ti prejemki po novem ločeni od najemnine in jih bodo tako dobivali le tisti, ki so do njih dejansko upravičeni. Preostali bodo plačevali polno stroškovno najemnino, kar je edino pošteno. Sprememb bo še več. Za tiste, ki si želijo kupiti lastno stanovanje, a zaradi prekarne zaposlitve težko pridejo do kredita, bo jamčila država. Pri bankah želimo doseči, da se bodo lažje odločale za podeljevanje takšnih kreditov. V skrajnih primerih, če kreditojemalec res ne bo zmogel plačevanja obrokov, mu ne bo treba iz stanovanja, temveč bo odplačevanje posojila prevzela država. Gospodinjstvo bo lahko naprej najemalo stanovanje, ki ga bomo priključili k javnemu stanovanjskemu fondu. Novost se obeta tudi na področju praznih stanovanj. Teh je ogromno tudi zato, ker se ljudje iz različnih razlogov nočejo ukvarjati z njihovim oddajanjem. Zato bomo ustanovili javno najemno službo, ki bo namesto lastnikov skrbela za ta stanovanja in najemnike.

Zakaj praznih državnih stanovanj, ki jih funkcionarji in javni uslužbenci ne potrebujejo, ne namenite za reševanje stanovanjske problematike?
Z ministrstvom za obrambo se že pogovarjamo, kako bi lahko uporabili njihova prazna stanovanja in njihova zemljišča za gradnjo novih stanovanj.

Boste predlagali spremembo zakona, ki bi omogočila prenos stanovanj in za gradnjo primernih zemljišč s slabe banke na republiški stanovanjski sklad?
Zemljišča bomo prenesli. Ideja prenosa z zakonom mi je bila zelo blizu, a so nas na ministrstvu za finance opozorili, da tako ne bo šlo. Ne glede na to bo republiški stanovanjski sklad te parcele dobil, vendar prek drugega postopka. Zdaj potekajo cenitve in prve tri parcele bomo prenesli na stanovanjski sklad že jeseni. Parcele bomo na sklad prenašali postopno, saj četudi bi naenkrat prenesli vse, nimamo dovolj denarja, da bi gradili na vseh naenkrat.

Lahko pa slaba banka v vmesnem času preostale parcele proda.
Parcele so rezervirane za stanovanjski sklad.

Kaj pa 0,4 odstotka BDP, okrog 200 milijonov evrov, ki jih je za reševanje stanovanjskih problemov predvsem mladih aktualna koalicija obljubila iz proračuna? Kdaj bo ta denar začel pritekati v stanovanjski sektor?
S tem se že ukvarjamo. Za trajnostno gradnjo lesenih blokov v Mariboru smo stanovanjskemu skladu denimo namenili 10 milijonov evrov iz podnebnega sklada. S tem projektom sledimo cilju ministrstva, da se zmanjšajo izpusti toplogrednih plinov v gradbeništvu.

To je zgolj desetina obljubljenega denarja.
Upoštevati morate tudi že omenjen prenos parcel, pripravili pa bomo še druge projekte.

V zelo kratkem času napovedujete smele korake na mnogih področjih. Sistemsko boste prenovili stanovanjsko in embalažno zakonodajo, popravljali boste vodni zakon, nova bo podnebna zakonodaja… Lahko zagotovite, da ne bo ostalo zgolj pri napovedih?
Lahko zagotovim, da bomo vse te zakone pripeljali do parlamentarne obravnave. Kaj se bo dogajalo v parlamentu, kako jih bodo spreminjali poslanci ali jih celo zavračali, pa ni več v mojih rokah.