Minister Simon Zajc: Slovenija bo morala poskrbeti za svoje odpadke

Foto: Roman Šipić/Delo

Intervju je bil objavljen v Sobotni prilogi časnika Delo. Pogovor je vodil novinar Borut Tavčar.

Odpadki so resnična težava Slovenije, ravno tako stanovanja in promet, zveri pa manjša, pravi minister za okolje Simon Zajc.

Pri upravljanju zveri bi bila nujna fleksibilnost, saj Slovenija ne more vzdrževati populacij za vso Evropo, pravi minister za okolje in prostor Simon Zajc. Poleg tega bi morali dobiti več denarja za vzdrževanje narave, sicer smo neupravičeno kaznovani za prejšnje dobro delo. Ne odlikujemo pa se po dobrih praksah pri ravnanju z odpadki ali pri zagotavljanju stanovanj za mlade in starejše.

Evropske ministre ste opozorili na večjo ogroženost Slovenije zaradi zveri, sodišča pa odločajo, da posegi v njihov stalež niso najboljša pot. Kaj je torej želja Slovenije?

Saj ne gre za to, da želimo poseben status za Slovenijo. Želimo le nekoliko več fleksibilnosti v primerih, ko ima država ugodno stanje populacije. Razumem, da evropska komisija gleda celotno Evropo; če gledaš celotno Evropo, je slika lahko drugačna. Ko pa gledaš posamezne države, nastanejo velike razlike in se ne da enakih meril uveljavljati za vse države. Zato iščemo fleksibilnost. Navedel sem primer: mi imamo 20.000 kvadratnih kilometrov površine, Italija je 15-krat večja, Francija je še večja. Mi imamo 1100 medvedov in 100 volkov, Francija pa ima 500 volkov. To so razlike, ki jih je treba upoštevati. Večja fleksibilnost bi bila primerna, to meni tudi več drugih držav.

Je sto volkov res tako velika težava? V Sloveniji imamo 250.000 psov, za katere lovci pravijo, da jih velikokrat srečajo spuščene v naravi.

Nimam podatka, da bi psi pobijali drobnico. Pri volkovih pa je pomembno to, kar poudarjamo že ves čas: pomembna je kombinacija ukrepov. Drugače ne moremo pričakovati, da bomo lahko vzdrževali ugodno stanje populacije in tudi družbeno sprejemljivost na območjih, kjer volkovi živijo. Vse je treba delati – od ozaveščanja in izobraževanja do zaščitnih ukrepov. Eden od teh, ko se škode ponavljajo in tudi družbena sprejemljivost pade, je tudi odstrel.

Napovedali ste novo strategijo upravljanja zveri. V njeno pripravo ste vključili stroko, tudi iz stranke, ki zahteva radikalen odstrel.

Na drastično pobijanje ne bom nikoli pristal. Določene stranke so to izkoristile za lastno promocijo in nabiranje političnih točk, želel pa sem, da se to umakne z ulice. Zato je v strokovni skupini tudi predstavnik kmetov. Od nje pričakujem, da bo pripravila predlog izboljšanega sistema upravljanja velikih zveri. Ne moreš pričakovati boljših rezultatov z enakimi ukrepi. V torek pridejo na sestanek te skupino tudi predstavniki direktorata za okolje evropske komisije, da povedo strokovni komisiji in drugim, kako oni vidijo, da bi bilo najbolj primerno upravljati velike zveri. Mi pa bomo povedali, kako mi vidimo razmere. Tako lahko pridemo do sistema, ki bo omogočal ugodno stanje populacij, preprečil pa taka vrenja, ki smo jih imeli poleti in ki ne vodijo do ničesar dobrega.

Tisti, ki so bolj pridni, bodo manj nagrajeni, tisti, ki zaostajajo, pa bodo dobili več. Zakaj bi bila Slovenija, ki je dobro upravljala svoje habitate, na neki način kaznovana? To se mi ne zdi pravilno, zato sem v Bruslju na to začel čedalje bolj glasno opozarjati.

Je med temi dobrimi ukrepi tudi rajonizacija, ki jo predlaga sindikat kmetov in jo podpira tudi vodstvo zavoda za gozdove?

Ne vem, ta odgovor pričakujem od strokovne komisije. Nisem strokovnjak za velike zveri. Stroka pa lahko pove, ali je to sploh mogoče, glede na značilnosti posamezne vrste, ali govorimo o rajonizaciji ukrepov ali o tem, da se na določenih območjih volka ali medveda sploh ne tolerira. Pričakujem, da bo to strokovno utemeljeno in da bo prestalo presojo na kateri koli drugi stopnji.

Volkovi in medvedi se širijo na območja, kjer jih prej ni bilo. Kakšen bo nov odlok o odstrelu, glede na to, da sodišče pravi, da mora biti odstrel bolj ciljno usmerjen?

Pri volku se delovna skupina nagiba bolj proti temu, da ne gremo več v odloke, ravno zato, ker niso dovolj ciljno usmerjeni. Nova rešitev bi bila, da za tista območja, kjer se škode ponavljajo, izdamo odločbo. Pripravljamo smernice, kako se te odločbe hitro pripravi, da bosta zavoda za gozdove in za varstvo narave lahko hitro utemeljila, zakaj je treba ukrepati. Verjamem, da bo odziv na terenu boljši. Pri medvedu pa se še odločajo, kaj je bolj smiselno, ali odlok ali odločbe za več osebkov.

O podnebnih spremembah smo začeli govoriti v začetku 90. let prejšnjega stoletja in od takrat so se emisije povečale za 25 odstotkov, tako da je res vprašanje, kaj je prinesla vsa ta debata. Delež obnovljivih virov pa se ni povečal tudi zato, ker se je poraba energije povečala.

Bo Slovenija ostala biodiverzitetno bogata država?

Ne samo, da bo ostala, biotsko raznovrstnost moramo še izboljšati. Ravno smo v pogajanjih za novo finančno perspektivo in Slovenija je dala poudarek izboljšanju biodiverzitete. Pogajamo pa se z državami, ki so svojo biotsko raznovrstnost uničile zaradi načina kmetovanja in posegov v prostor. Zdaj imajo velike težave pri ponovnem vzpostavljanju naravnih življenjskih okolij, saj je to dražje in bolj zahtevno. Zato si prizadevamo, da habitatov ne izgubljamo in da jih še izboljšujemo.

Evropska komisija je doslej namenjala denar le za projekte, ki so vzpostavljali nova okolja, ne pa tudi za projekte vzdrževanja ohranjenega okolja, denimo za območja Nature 2000, ki sploh nimajo sistemskega vira financiranja.

To me moti enako kot vas. Podobno se dogaja pri pogajanjih za podnebno strategijo in cilje. Tisti, ki so bolj pridni, bodo manj nagrajeni, tisti, ki zaostajajo, pa bodo dobili več. Zakaj bi bila Slovenija, ki je dobro upravljala svoje habitate, na neki način kaznovana? To se mi ne zdi pravilno, zato sem v Bruslju na to začel čedalje bolj glasno opozarjati.

Kakšen pa je odziv na ta opozorila? Zdi se, da odločajo velike države, ki imajo biotsko raznovrstnost v veliki meri uničeno.

Za zdaj še nisem zaznal vidnejše podpore in razumevanja.

Tu pridemo do energetike. Naša ohranjena narava vleče čedalje več turistov. Je res smotrno, da na vse hribe postavimo vetrnice?

Ko govorimo o vetrnicah, imamo v Sloveniji menda le štiri območja, kjer je veter primeren. Slovenija je poleg tega zelo razpršeno poseljena, kar je omejitev. Imamo tudi območja Nature 2000 in druga varstvena območja, tako da je prostor, kjer bi lahko imeli vetrnice, zelo omejen. Bo pa smiselno izkoriščati tudi veter, če želimo dosegati podnebne cilje. Tu pa se postavlja vprašanje. Od daleč se zdi, da so podnebni cilji v sozvočju s cilji ohranjanja narave, kar pa ne drži vedno. Zato je treba upoštevati posebnosti držav, ne zgolj tistih s premogovniki. Mi imamo skoraj 38 odstotkov ozemlja v območjih Nature 2000 in cilji ohranjanja narave niso vedno vzporedni s cilji podnebne politike. Na to doslej v Bruslju nismo dovolj opozarjali. Ne more se od države, ki ima toliko Nature 2000, pričakovati enakih ukrepov kot od države, ki ima pet odstotkov Nature 2000. Cilji obeh politik pa so enako pomembni.

Imamo torej težavo. Če cilje za biotsko raznovrstnost vzamemo kot enako pomemben argument kot podnebne cilje, ne moremo zgraditi nobene hidroelektrarne, ravno tako ne vetrnice. Premog, nafta in plin pa bodo morali iz uporabe zaradi podnebnih ciljev. Od kod bomo dobili elektriko?

Turizem in vetrne elektrarne se ne izključujejo. Za zelene destinacije se pričakuje, da pridobivajo energijo iz obnovljivih virov energije. Tukaj ni take kolizije kot pri ohranjanju habitatov in pri umeščanju energetskih objektov v prostor. Ampak tudi tam ni nujno izključujoče, z omilitvenimi in izravnalnimi ukrepi se da negativne vplive zmanjšati oziroma odpraviti. Se da, a se je treba bolj truditi, tudi dražje je. Ne gre pa to vedno, se strinjam, ponekod je treba dati prednost enim ciljem pred drugimi.

Celoten sistem ravnanja z odpadki bomo morali postaviti na novo, uvesti bo treba sisteme za zmanjšanje količine odpadkov na izvoru, da bodo izdelki iz enega materiala, ki se ga da predelati, da so zaviti v čim manj embalaže, da so za večkratno uporabo in se jih da popraviti.

Kakšna bo potem energetska prihodnost Slovenije? Nova jedrska elektrarna, ki jo je podprl predsednik vlade, kakšna plinska elektrarna namesto premoga, vetrnice, hidroelektrarne, sončne elektrarne? Evropa počasi ustavlja financiranje plinskih in jedrskih projektov.

Energetika spada pod drugo ministrstvo, ampak, okoljsko gledano, jasno je, da se bo morala doba fosilnih goriv končati. Alternative so obnovljivi viri, hidroenergija, vetrna energija, biomasa in sončna energija, brez ogljičnega odtisa je pa tudi jedrska energija. To so naše opcije in o tem bo treba razmisliti, ko bomo postavljali energetski koncept: kaj posamezna tehnologija pomeni finančno, kaj se sploh da umestiti v prostor, kaj smo sposobni financirati. To bodo težka vprašanja, na katera vam v tem trenutku težko odgovorim.

Stroka pravi, da je treba stopiti korak nazaj in pogledati, kaj smo naredili. Evropa v dvajsetih letih ni povečala deleža obnovljivih virov energije, emisije pa so se povečale in se še povečujejo.

O podnebnih spremembah smo začeli govoriti v začetku 90. let prejšnjega stoletja, od takrat so se emisije povečale za 25 odstotkov, tako da je res vprašanje, kaj je prinesla vsa ta debata. Delež obnovljivih virov pa se ni povečal tudi zato, ker se je poraba energije povečala. Za Slovenijo se predvideva, da se bo še povečevala, in tu imamo težavo. Veliko več bo treba narediti za zmanjšanje porabe energije, ne le za gradnjo novih čistih virov energije. Rešitve so, tako v prometu kot industriji, a v veliki meri še nekonkurenčne na trgu. Najti bo treba mehanizem, ki bo to obrnil, potem bo poraba energije in virov padla.

Ko smo pri prometu, pri nas je to ena največjih postavk v izdatkih gospodinjstev v Evropi. Kaj sporočamo mladim, ki protestirajo, ko se pogovarjamo o tretjem pasu ljubljanske obvoznice, ko gradimo cestno, ne pa železniške razvojne osi?

Naša prihodnost bi moral biti tirni promet in druge trajnostne oblike mobilnosti. Ravno zato zdaj spreminjamo predvideno porabo podnebnega sklada, po novem bomo tudi mi financirali take projekte. Eden prvih bo obnova gorenjske železnice. Želimo si pospešiti prenos prometa na tire. S tem, da širimo obvoznice, se niti jaz niti naše ministrstvo ne strinjamo in smo tudi proti temu, da se začne z aktivnostmi za tretji pas obvoznice. Pred tem, ko uvedemo vse ukrepe trajnostne mobilnosti, ni pošteno, da se pogovarjamo o širitvi obvoznice. Mladim bi s tem sporočili, da ne mislimo resno, ko govorimo o trajnostni mobilnosti. Čas je, da tudi na tem področju začnemo delati tisto, kar govorimo. Ministrstvo za infrastrukturo smo pozvali, da se s projektom širitve obvoznice ne nadaljuje.

V vseh mestih, ki so prometne zagate reševala s širitvijo cest, ugotavljajo enako: da so širše ceste privabile še več prometa in gneče niso odpravile.

Dokler ne bomo z alternativnimi oblikami prevoza enako hitro prišli od točke A do točke B kot z avtom, bodo ljudje uporabljali avtomobile. Ali si bomo prizadevali za to, da boš do cilja lažje prišel z avtomobilom, ali za to, da boš lažje prišel z javnim prevozom? Mislim, da je, glede na vse cilje, odgovor jasen. Preprečiti moramo, da bo čedalje več ljudi uporabljalo avtomobile, in preprečiti moramo, da asfaltiramo čedalje več površin. Nisem pa tu edini odločevalec.

Na več področjih je okoljski resor v tihem konfliktu z drugimi, tudi pri umeščanju v prostor. Na Agenciji Republike Slovenije za okolje (Arso) denimo pravijo, da so kadrovsko podhranjeni.

Nimam niti enega direktorja organov v sestavi ali v ožjem ministrstvu, ki mi ne bi rekel, da ni kadrovsko podhranjen. Povsod smo kadrovsko podhranjeni, še posebej pa to verjetno drži za Arso in inšpekcijo. Je pa res, da bo treba pogledati, kje se še da optimizirati procese dela in kako lahko zaposleni učinkoviteje delajo. Krepitev Arsa se je sicer že začela, najprej smo hoteli doseči tekočo obravnavo predhodnih postopkov. Arso je dobil ljudi z ožjega ministrstva in inštituta za vode in še nekaj od drugod. Marca pri predhodnih postopkih ne bi smelo biti več zaostankov. Še večji izziv bo inšpekcija. V Sloveniji imamo kar dobro okoljsko zakonodajo in jo še izpopolnjujemo. A lahko imaš najboljšo zakonodajo, če ne nadziraš izvajanja, je, kot da je ne bi imel. Naslednji korak je okrepitev okoljske, gradbene in stanovanjske inšpekcije. Je pa zelo težko dobiti nove inšpektorje.

Kako boste zagotovili, da bo dovolj stanovanj? Pred novim študijskim letom je bil to izjemno pereč problem.

To bi morala biti vroča tema že kar nekaj časa. Zdaj smo končno prišli do tega, da smo pripravili nov stanovanjski zakon. Ta zakon ima poleg številnih drugih stvari tudi nalogo, da končno ljudje lahko pridejo do javnih najemniških stanovanj. To vpeljujemo po dveh poteh. Javni stanovanjski skladi, državni in občinski, morajo imeti dovolj denarja, da gradijo nova stanovanja ali kupijo že rabljena stanovanja, skratka, da si povečajo fond. Ne moremo pričakovati, da bodo to delali, če morajo zaračunavati najemnine, ki ne pokrivajo stroškov. Zato te spremembe iz neprofitne v novo neprofitno, ki je v bistvu stroškovna najemnina. V dvajsetih letih morajo svojo naložbo dobiti nazaj. Za posameznika pa to rešujemo tako, da subvencioniramo razliko med prejšnjo in novo najemnino. Poleg tega širimo krog upravičencev. Poskušamo doseči to, da za posameznika ne bo slabše, bolje pa bo za stanovanjske sklade, ki jim tudi zvišujemo možnosti zadolževanja.

Drugo pa je to, da vemo, da imamo v Sloveniji veliko praznih stanovanj. Ne vemo sicer za vsa, ali so res prazna, ali so oddana na črno, ali pa celo neprimerna za življenje, najbrž je vsega nekaj. A veliko je praznih, ker jih lastniki ne dajo v najem zaradi strahu pred birokracijo, pred tem, kaj se lahko zgodi stanovanju ali da se najemnik ne bo hotel izseliti. Z javno najemniško službo ciljamo ravno na ta stanovanja. Taki lastniki sklenejo z javno službo najemniško pogodbo, denimo za deset let, in potem se ta stanovanja obravnava enako kot stanovanja, ki jih ima javni stanovanjski sklad v lasti. Tudi tako bi lahko dali na trg več najemniških stanovanj. Želimo ponuditi toliko najemniških stanovanj, da se bo ta trg vsaj nekoliko normaliziral.

Na kakšen delež stanovanj računate?

Po evidencah je teh stanovanj več deset tisoč. Če jih dobimo tisoč na leto, je to zelo lepa številka. Če jih dobimo na začetku 500, ko bo zakon sprejet in bo javna najemniška služba začela delovati, se bo že poznalo.

V Sloveniji imamo težave z zagotavljanjem stanovanj za mlade, po drugi strani pa imamo izjemno hudo stisko pri zagotavljanju namestitev za starejše.

Kar nekaj teh starejših živi v prevelikih stanovanjih, bolje zanje bi bilo, da bi ta stanovanja oddali prek javne najemniške službe, s tem pa bi si financirali njim bolj prilagojeno bivanje, v varovanih stanovanjih, denimo.

Kako je bil ta predlog sprejet na vladi? Ste načeli tudi vprašanje, kako smiselno bi bilo pospešiti gradnjo sodobnih domov za ostarele?

Dejstvo je, da je Slovenija najhitreje starajoča se država v Evropski uniji, zato ne potrebujemo le stanovanj za mlade družine, temveč tudi za ostarele.

Odpadki so še največkrat razburili slovensko javnost. Večkrat so goreli, kupi odpadne embalaže spet rastejo.

Problemi z odpadki so resnični problemi, problemi z zvermi so se preselili na ulice zato, ker si jih je prisvojila ena politična stranka. To ni tako velika težava kot odpadki, a jo rešujemo. Z interventnim zakonom smo pospravili odpadno embalažo za nazaj. Za sproti pa inšpekcija zelo skrbno preverja razmere na terenu, izpolnjevanje obveznosti družb za ravnanje z odpadno embalažo in tudi izdaja odločbe tistim družbam, ki svojih obveznosti ne izpolnjujejo. Družbe za ravnanje z odpadno embalažo prejmejo denar od proizvajalcev in trgovcev, da to embalažo odpeljejo. Inšpektorji so v nekaterih primerih ugotovili, da so družbe denar pobrale, embalaža pa je ostala pri komunalnih podjetjih, zato bodo vložili kazenske ovadbe. Zdaj skrbimo za to, da inšpekcija redno izdaja sklepe in odločbe, da do takih razmer, kot smo jih imeli več let, ne pride več. Žal je sodišče med tem razveljavilo okoljevarstvena dovoljenja družbam za ravnanje z odpadno embalažo, ki smo jih lani spremenili. Tako da se bo problem do neke mere ponovil. Zato pa moramo spremeniti sistem, po novem bodo proizvajalci tudi organizacijsko odgovorni, ne le finančno kot danes. Organizacijsko zato, da bodo proizvajalci poskrbeli za vso embalažo, ki jo dajo na trg, ne da to ostane breme države. Odpravili bomo tudi mejo 15 ton, kar pomeni, da bodo za embalažnino plačevali vsi proizvajalci.

Kako boste to preverjali? Bodo šli inšpektorji od kupa do kupa in ocenjevali, koliko embalaže je od posameznega proizvajalca?

Delež embalaže, ki jo daš na trg, je tudi delež odpadne embalaže, za katero moraš zagotoviti predelavo. Če ima komunala 10.000 ton odpadne embalaže, tvoj delež pa je 50-odstoten, moraš od te komunale odpeljati 5000 ton ne nujno svojih plastenk.

To bo prinesel novi zakon o varstvu okolja.

Zakon zdaj zaključujemo, še enkrat bo šel v krajšo javno obravnavo in medresorsko usklajevanje. Želim si, da bi bil spomladi sprejet.

Kdaj bo Slovenija lahko ustrezno poskrbela za svoje komunalne in nevarne odpadke?

Takrat, ko se bomo vsi zavedali tega, da dokler proizvajamo odpadke, moramo zanje tudi poskrbeti. Celoten sistem ravnanja z odpadki bomo morali postaviti na novo, uvesti bo treba sisteme za zmanjšanje količine odpadkov na izvoru, da bodo izdelki iz enega materiala, ki se ga da predelati, da so zaviti v čim manj embalaže, da so za večkratno uporabo in se jih da popraviti. Na koncu bodo ostali odpadki, ki se jih ne da več predelati, zato bo potrebna tudi termična obdelava. Do takrat bomo vedno odvisni od tujine in vsakič, ko bo v tujini kaj narobe, bomo zagnali paniko, sprejemati bomo morali interventne zakone, zneski na položnicah se bodo povišali, ob tem da nas bo strah, kdo nam bo odpeljal smeti.

Se že kam nagibate pri termični obdelavi? Bodo to nove ali stare naprave?

Zdaj imamo skupino z ministrstva in iz občin, ki so izrazile interes za objekt termične obdelave. Tu bomo videli, katera občina je najdlje, ali imajo tak objekt v prostorskih načrtih, kako je s financiranjem, tehnologijo in drugo. Tehnologija, ki bo uporabljena, mora biti najboljša dosegljiva, izpusti morajo biti nizki in vseskozi merjeni, rezultati merjenja pa morajo biti javni. Poleg tega mora biti taka naprava neprofitna, ves zaslužek je treba vložiti v izboljšanje tehnologije. To so smernice.

A to so nove naprave, taki projekti pa manj kot v dveh letih niso izvedljivi.

Malo ste rekli, praviloma traja dlje. Do takrat pa bomo v težavah.

Ni več v igri to, da bi odpadke kurili v Tešu, Salonitu in še kje?

Teš je vložil vlogo za spremembo okoljevarstvenega dovoljenja. Ko se bo ta postopek končal, bomo ugotavljali, kako sprejemljivo je to.

Je že kakšna rešitev za blato čistilnih naprav?

Blato je še en primer, da v preteklosti nismo razmišljali o tem, da bi morali biti pri odpadkih samooskrbni.

So razmišljali: na ljubljanski centralni čistilni napravi so postavili sistem sušenja blata z namenom, da bi ga sežigali v takrat še predvideni ljubljanski sežigalnici.

Tega niso naredili samo v Ljubljani. Ampak zgodilo se je, da je bilo blato ceneje izvoziti. Tako smo postali odvisni od tujine, zdaj pa Madžarska napoveduje, da bo zaprla mejo, ni še povsem uradno. Ostali smo na suhem, doma nimamo infrastrukture. Najti je treba rešitev, vsi pa zdaj gledajo nas. Predstavljam si, da bi takrat, če bi država rekla, ne boste vozili v tujino, čeprav je ceneje, bomo zgradili sistem doma, državo vsi napadli, kaj se gre. Zdaj je obratno, zdaj vsi očitajo, da država nima sistema, da je vsa leta gledala stran in da naj to reši. Iščemo rešitve; sam skušam na politični ravni doseči prehodno obdobje, sodelavci pa iščejo možnosti v drugih državah. Mogoče bomo za dve leti še našli izvajalca za ravnanje z blatom, v tem času pa moramo najti rešitev doma, za sušenje in verjetno tudi termično obdelavo.

Ta blata niso tako nedolžna, v njih je vse tisto, kar spuščamo v straniščne školjke.

Različna so, nekatera so primerna tudi za kmetijsko uporabo. Odvisno je od tega, kaj vse pride do posamezne čistilne naprave. Za onesnaženo blato ni veliko možnosti uporabe.

Koliko je stal interventni zakon za odpadno embalažo?

Milijon in pol evrov. Prej smo plačali še pol milijona evrov po tripartitnih pogodbah. To pa še ni konec, odpeljati je treba še 2000 ton odpadkov. Znesek, ki so ga dobile družbe za ravnanje z odpadno embalažo, pa te niso odpeljale, je višji od teh številk.

Torej računate na to, da boste denar izterjali od družb za ravnanje z odpadno embalažo?

Moramo v to, ker je predvideno tudi po zakonu. Odškodninski postopki se začnejo v začetku leta.

Objavili ste, da niste zadovoljni z rezultati podnebne konference v Madridu, pa tudi, da je Slovenija med ambicioznimi državami. Kje Slovenija kaže to ambicioznost?

V Madridu bi morali sprejeti knjigo pravil za izvajanje pariškega podnebnega sporazuma. Do tega nismo bili sposobni priti, zato je to razočaranje. Evropska unija nasploh je ambiciozna, z njo tudi Slovenija. Pripravljen imamo podnebni zakon, ki bo uzakonil ogljično nevtralnost do leta 2050. Sledijo pa ukrepi, ki bodo pokazali, pa ne zgolj za Slovenijo, tudi za druge države, koliko smo pripravljeni spreminjati navade, od posameznika do celotne družbe. V Sloveniji nismo tako slabi, daleč od tega.

Greta Thunberg je iz znanstvenih poročil izluščila, da bomo s sedanjim tempom v zgolj 8,5 leta napolnili ogljični proračun, pa še pri tem je možnost omejitve segrevanja na 1,5 stopinje Celzija le polovična.

Znanstveniki opozarjajo, da glede na to, kaj smo počeli doslej, nimamo več veliko časa. V Madridu sem se pogovarjal z generalnim sekretarjem Medvladnega panela za podnebne spremembe (IPCC) in povedal je še hujšo stvar. Ker preostali svet noče biti tako ambiciozen, bo morala Evropa narediti toliko več in toliko prej. To bo tudi za Evropo velik zalogaj.

Saj je logično. Kako naj mi od Afričanov zahtevamo zmanjšanje emisij, če sekajo gozdove in si kuhajo oglje za kuhanje, ker nimajo elektrike in plina? Na Kitajsko pa je Evropa izvozila veliko najbolj umazane industrije zaradi cenejše delovne sile in bolj ohlapnih okoljskih predpisov. Zdaj uvažamo emisije, vodo, vire, pa se nam to ne šteje.

Tako je. Zato se postavlja vprašanje, ali bomo res prva ogljično nevtralna celina. V evropskem zelenem dogovoru je odgovor ravno na to, postaviti davek na te umazane industrije od drugod. Izdelki iz manj podnebno obremenjujoče proizvodnje bodo morali dobiti nekakšno podporo.

Še nekaj bi bilo treba urediti, Slovenci smo visoko uvrščeni tudi po številu kvadratnih metrov trgovskih površin na prebivalca. To ne pospešuje emisij in uničuje slovenskega razdrobljenega kmetijstva?

Problem lokalnega kmetijstva je, da ni konkurenčno. Ljudje pa hočejo kupovati poceni. Dokler bomo tako delovali, bodo lokalni pridelovalci in proizvajalci v čedalje težjem položaju. Je pa težko pridelovati, če pridelka ne moreš prodati niti po proizvodni ceni.

Mogoče bo pa zeleni dogovor poskrbel tudi za to.

Ne vemo natančno, kaj je mišljeno z zapisom, da bodo podpirali pot od njive do krožnika. Je pa res, da je slovenski kmet v primerjavi z drugimi v slabšem položaju. Marsikaj je ceneje pridelati in prepeljati do sem kot zgolj pridelati pri nas. Dokler je tako, ne moremo pričakovati kakšnih sprememb.

Krožno gospodarstvo naj bi bilo v središču slovenskega predsedovanja Evropski uniji. Imamo dovolj dobrih primerov?

Brez krožnega gospodarstva v središču vseh naših ukrepov ne bomo dosegli podnebnih ciljev, to prepoznava tudi evropska komisija. Imamo kar precej dobrih primerov, najbližji je Atlantis, ki uporablja odpadno toploto Aquafila, ki ne dela več niti iz nafte, temveč iz odpadnih ribiških mrež. Še več takih primerov imamo, treba jih je še nadgraditi. Treba bo bolj učinkovito ravnati s surovinami, sicer jih bo zmanjkalo.