Komentar tedna – Rok Jemec

Ponedeljkovo jutro. Pogled skozi okno je kazal več znakov konca sveta kot začetka poletja.

Rad vstajam zgodaj. Le takrat se sliši travo rasti.
Jutranja rutina: žlica olivnega olja na tešče (bio-eko madrfakr iznad Kopra, #supportlocal pa to), joga, zajtrk, britje.

Usedem se v avto, Jutranja kronika na Valu 202 (že samo to je vredno 12,75 evrov na mesec).
Thompson, black lives matter, turistični boni. Vreme: oblačno s krajevnimi plohami in nevihtami. Odlično. Le še to nam manjka, da Merkur in Venera nista v kozmičnem sozvočju.

Misli mi nekoliko odplavajo, nato pa jih zgrabi tok, ki teče navzgor ob obali Lijepe njihove proti Sloveniji.

Thompson.
Moje znanje hrvaškega jezika je kot posledica odraščanja v tranziciji na nivoju “jaz govorim slovensko, ti hrvaško, pa se vse zmeniva”, a dovoljšne, da razumem besedila Thompsonovega gruljenja. Tip potrebuje psihiatra, ne pa organizatorja koncertov.

Po službeni dolžnosti sem prebral vse javno dostopne upravne in sodne odločbe v zvezi z “the” koncertom. Dobro napisano, res so se potrudili. Eni in drugi, to je treba priznati. Argument na argument, zgodovinska analiza, primerjalnopravni vidik, stopnja varnostnega tveganja. Slovničnih napak za vzorec v primerjavi s povprečnim oblastnim pisanjem, a vseeno zaboli.

Slovenski živelj se politično polarizira ob zmagah naših smučark, pa da se ob Thompsonu ne bi … Čustveni komentarji pod novicami in na družbenih omrežjih že dolgo niso le pričakovani, so že kar zapovedani, goveja juha nedeljskega kosila. Narod se je zopet razdelil na leve in desne. Pardon. Razdelil se je na tiste s posluhom in tiste brez posluha za pevca brez posluha.
Drug drugega so obtoževali, da je nasprotna stran odločala vrednostno namesto pravno. In to je najbolj žalostno pri vsej stvari. Pravna kultura je v krajih, kjer slovenska ptica pesem poje, 30 oziroma 75 let po osvoboditvi (prepuščam dragi bralki, spoštovanemu bralcu, da opravi to občutljivo izbiro) tako slabo razvita, da številni menijo, da vrednostnim sodbam v procesu pravnega odločanja ni mesto.

Pravilno bi bilo reči, da nekaterim vrednotam ni mesto v letu 2020.

Spet v avtu, tokrat na poti iz službe. Prižgem Deezer, poiščem Thompsonova. Preden pritisnem play, preverim, če so okna zaprta. Še enkrat preverim, zihr je zihr. Play.

Oliver, pogrešamo te.

Rok Jemec

Oznake: