Komentar tedna – Milojka Kolar Celarc

Razprava o vmesnem poročilu parlamentarne preiskovalne komisije o ugotavljanju odgovornosti nosilcev javnih funkcij na programu otroške kardiologije je še enkrat pokazala, da je bilo delo te komisije vsaj osebno, če ne tudi politično motivirano.

Kako drugače si je mogoče razložiti, da se je ob vrsti dokazov, da so se razmere na tem programu začele nepovratno slabšati že leta 2004, dolg seznam oseb, ki so od tedaj nosile odgovornost za to, da se strokovni problem ni znal ali hotel urediti na ravni stroke in zanjo pristojnih ustanov, v sklepih preiskovalne komisije skrčil na vsega tri imena, med njimi tudi mojega.

Iz poročila je razvidno, da svoj del odgovornosti za neurejene in konfliktne razmere nosijo v prvi vrsti vodstva UKC in Pediatrične klinike, številni zdravniki, Zdravniška zbornica Slovenije in šele na koncu ministri za zdravje in vodstva vlad.

Moja intervencija v funkciji ministrice za zdravje v ta velik in kompleksen primer je bila odziv na zaostrene razmere in tako porušene odnose med vsemi odgovornimi na ravni pristojnih ustanov, da je bilo izvajanje otroške srčne kirurgije praktično zaustavljeno. Bila sem med tnalom in nakovalom, pod pritiskom staršev, ki so upravičeno pričakovali rešitev neznosnih razmer na otroški kardiologiji in zame nesprejemljive arogance številnih zdravnikov in ustanov, ki so si ob vsaki novi smrti pilatovsko umivali roke s prelaganjem odgovornosti iz enega na drug naslov.

Angažmaja vseh, ki smo na ravni politike tedaj iskali rešitev za program otroške srčne kirurgije in kardiologije, ni mogoče razumeti drugače kot dobronamernega poskusa, ki ne bi bil potreben, če bi v verigi odgovornosti na ravni stroke in ustanov, deloval vsaj en člen.

Ko je ugledni in v svetu visoko spoštovani prof. dr. Igor Gregorič sprejel povabilo tedanjega predsednika vlade dr. Mira Cerarja, da svoji rodni domovini pomaga s svojim znanjem, izkušnjam in avtoriteto, sem verjela, da smo stopili na pot vnovične oživitve otroške kardiologije na način, ki je strokovno in finančno vzdržen.

A očitno je za tiste, ki so leta in leta nosili odgovornost za razmere na otroški kardiologiji, tudi njegovo znanje ter svetovni ugled, ki ga uživa, preskromno, da bi mu dopustili delati tudi v domovini. Še danes, ko so se tudi moji osebni vtisi zaradi tega celega primera nekoliko polegli, se ne morem znebiti vtisa, da so ljudje, ki bi jih morala voditi zavezanost stroki in navsezadnje Hipokratovi prisegi, podlegli lastni nečimrnosti in skrbi za lastne položaje, da ne rečem privilegije.

NIOSB je bil dobra ideja, kar so izjavili na zaslišanjih tudi številni zdravniki kot priče. To je model po katerem so po svetu organizirani uspešni tovrstni centri. Bil je priložnost, ki je nismo znali ali želeli izkoristiti. Razvrednotili, onemogočili in nazadnje ugasnili ga niso naši otroci, torej tisti, ki ga najbolj potrebujejo, tem Slovenija še danes, kljub medijsko zmanjšani pozornosti, ne zagotavlja zanesljivega zdravljenja. To so storili klani, ki so si že davno prisvojili ultimativno pravico do tega, da javne ustanove in za javnost pomembne zadeve razumejo kot lastne fevde, nad katerimi je samo še nebo.

Politika in politiki, ki so odgovorni za vodenje države, imajo do posegov v javne ustanove, ki postanejo plen klanov, ne le pravico, pač pa tudi dolžnost. Opustitev te dolžnosti je na primeru otroške kirurgije in kardiologije privedla do razmer, ki se jih drugače, kot sem jih poskušala rešiti tudi sama v funkciji ministrice za zdravje, ni dalo rešiti.

Če bi zgledu številnih mojih predhodnikov v različnih vladah sledila tudi sama, bi mi preiskovalna komisija lahko mirno pripisala vsakršno odgovornost. Sprejela bi jo in razumela kot nepopravljivo napako v vsej svoji delovni dobi.

Izhajajoč iz tega, da je komisija spregledala več kot očitne in skozi preiskavo izvedene dokaze o odgovornosti številnih posameznikov, ki so opustitev dolžnih ravnanj ne le prostodušno priznavali, pač pa jih celo poskušali opravičevati, in da je spregledala tudi nekatera najbolj v nebo vpijoča dejstva o tem, kaj je privedlo do več let trajajočega zloma otroške kardiologije na UKC Ljubljana, njenih zaključkov ne morem sprejeti kot verodostojnih.

Vse sklepne ugotovitve ter sklepe, ki se nanašajo na mojo osebno odgovornost, v celoti zavračam in razumem izključno kot posledico enoznačnega in politično motiviranega vodenja komisije, naravnanega na to, da se večletni gonji zoper mene postavi odmevno črno piko »na i«.

Milojka Kolar Celarc, ministrica za zdravje v vladi dr. Mira Cerarja