Komentar poslanca dr. Matića o “novem” kulturnem modelu

V petek je potekala zanimiva razprava v Državnem svetu o Izhodiščih za prenovo kulturnega modela, ki jih je predstavilo Ministrstvo za kulturo oz. minister g. Peršak.

Večina razpravljavcev je bila seveda kritična do države, ki ne skrbi dovolj za kulturne dobrine. Očitke je možno strniti v dve nekoliko nekomplementarni ugotovitvi:

– država namenja odločno premalo denarja za kulturo;
– obseg denarja, ki se ga namenja za kulturo ni največji problem (saj ga v osnovi niti ni tako zelo malo), se pa porabi slabo – to pa zato, ker imamo rigiden sistem, ki ne spodbuja kvalitetne kulturne produkcije.

Nekateri od razpravljavcev so trdili oboje, nekateri so poudarjali prvo, nekateri pa bolj drugo trditev. V bistvu so imeli eni in drugi prav. Kulturno področje je zelo široko, ko o njem začnemo govoriti nam zlepa ne zmanjka tem, še manj pa težav. Nemogoče je najti eno samo univerzalno vseobsegajočo in sporazumno sprejeto rešitev, ki bi jo lahko v trenutku udejanili kot »nov kulturni model«. Da resetiranje ne pride v poštev, je prav tako na nek način bolj ali manj skupna ugotovitev posveta, kar je razveseljivo. Že na banalnem primeru enega od podpodročij (tj. nejavni sektor kulture) imamo dokaj svež primer – npr. ob sicer všečni zahtevi za zakonsko zagotovitev minimalne urne postavke za vsakega samozaposlenega, hitro lahko pridemo (ob odsotnosti dodatnih sredstev) do znanega efekta: da je lahko tisto, kar je za enega »bolnika« (samozaposlene) kratkoročno zdravilo, za drugega (nevladne organizacije) strup, za oba hkrati pa dolgoročno gledano enačba z negativnim izidom.

Posledično je torej več kot jasno, da se brez odprtega dialoga z vsemi deležniki in seveda predhodne temeljite vsestranske analize sistemskih sprememb ne sme in tudi ne more sprejemati.

Ker so razpravljavci razpravljali vsak iz svojega zornega kota so imeli vsi po svoje prav. Nekateri so nastopili kot kulturni ekonomisti, drugi kot kulturni politiki oz. načrtovalci prenove celotnih relacij na področju kulture, tretji so govorili z vidika menedžerjev, ki poleg produkcije in distribucije kulturnih vsebin ter skrbi za delovno-pravne odnose nosijo okrog vratu mlinski kamen, ki je vzdrževanje nepremične in premične kulturne infrastrukture … Vsi skupaj so lepo zapolnili spekter pogledov in težav ter možnih rešitev … ni pa prišlo do resnejših polemik, soočenja stališč ali celo nasprotnih mnenj, kar nas do določene mere lahko skrbi.

Tisti, ki so govorili o sramotnem propadanju kulturne infrastrukture, v kateri poteka kulturna dejavnost in kulturne dediščine (v kateri v premnogih primerih ni nobene dejavnosti), so imeli prav, ko so govorili, da država ne daje dovolj denarja v ta namen.

Tisti, ki so (implicitno) govorili, da obseg denarja, ki se namenja kulturi, niti ni tak problem, težava pa je v okostenelem in premalo učinkovitem sistemu javnih zavodov s področja kulture, ki so trdnjave lastnikov delovnih mest, ne pa okvir oz. okolje za izvajanje kulturnega programa …, imajo prav tako prav.

Več kot na mestu je tudi (že dolgoletno) naslavljanje potrebe po tem, da se definira, kdo in kako odloča o tem, kaj je javni interes na področju kulture in kdo odloča, kako se ga bo dosegalo, ter kdo meri, ali je vse skupaj doseglo svoj namen.

Zato je naslov, ki ga je delovnemu gradivu nadelo ministrstvo tj. Prenova kulturnega modela pravilnejši kot »nov« kulturni model. Mogoče se je strinjati tudi z g. Andrejem Srakarjem, da najbolj od vsega potrebujemo boljšo kulturno politiko.

V nadaljevanju se bom osredotočil na tri teme, ki sem jih zgoraj izpostavil in se mi zdijo ključne.

1. Najprej ti. državotvorni položaj kulture. Poudaril bi, da so navedbe iz nacionalnega programa za kulturo o tem, da mora imeti kultura državotvoren položaj in da mora biti strateško umeščena v izvajanje politik na državni ravni, nekaj, kar seveda nikakor ne pomeni zgolj obrednega zaklinjanja ob 8. februarju, pač pa pozitivno diskriminacijo kulture in to v vseh vladnih resorjih. Pomeni nujnost, da dosežemo konkreten obrat v odnosu do kulture in sicer v smeri, ki je bila v mnogih evropskih državah že dosežena. Ko govorimo o zanemarjeni kulturni infrastrukturi in propadajoči kulturni dediščini, je jasno, da se marsikje to vprašanje ne rešuje samo skozi proračunska sredstva. Le-ta komaj zadostujejo za tekoče izvajanje kulturne politike. Ko iščemo celovit odgovor glede investicijskega vzdrževanja in obnove kulturne dediščine, ne potrebujemo na novo izumljati kolesa, saj je rešitev v več evropskih državah že dolgo poznana in temelji na ti. spomeniški renti, oz. dajatvi za kulturno infrastrukturo. Gre za namensko dajatev od vseh tistih dejavnosti (oz. subjektov, ki jih izvajajo), ki posredno ali neposredno izvajajo svojo gospodarsko dejavnost in ustvarjajo svoj dobiček na kulturni dediščini/infrastrukturi oz. kulturni produkciji in ki se vplačuje deloma v občinske deloma pa v državni proračun.

Podobno je tudi, kar se tiče vprašanja spodbujanja kulturnega trga, ki je v nekaterih segmentih, kot je npr. trg umetnin bolj ali manj rigiden. Davčnih olajšav oz. stimulacij ni. Pozitiven korak v tej smeri oz. prva lastovka v ledeni zmrzali je lanskoletna novela Zakona o slovenskem filmskem centru, ki končno uvaja davčno spodbudo za tuje investicije na področju filmske industrije (ki, mimogrede, v tujini prav tako odlično funkcionira na podlagi obstoja vzdrževane kulturne in naravne dediščine). Podoben korak bi država morala narediti pri nakupu umetnin, zniževanju davčne stopnje za nakup vstopnic za kulturne dogodke, omogočanju oprostitve plačevanja znatnejšega dela davkov na dobiček v primeru investiranja v kulturne dobrine (koliko bi lahko več h kulturi v tem primeru prispevali slovenski gospodarski paradni konji, ki bi imeli lahko lastne »razpise« na področju kulture ali organizirali kulturne dogodke …) itd. Neke vrste mini davčna reforma v smislu pozitivne diskriminacije kulture bi bila očiten dokaz, da smo sposobni državotvorne drže. Podobno velja tudi glede predpisa o obveznem deležu za umetniška vlaganja ob vsakokratnih javnih investicijah v gradnjo ali obnovo nepremičnin. Vsak, ki ni popolnima brezbrižen do estetike oz. lepih stvari v življenju, si v novo stanovanje ali hišo postavi vsaj kak kipec ali sliko. Tudi država in občine bi to lahko oz. morale početi, ko postavljajo svoje objekte, posebej tiste, ki so javnosti odprte in v katerih izvajajo javne službe oz. sprejemajo stranke, pa so njihove stene prepogosto bolj polne oglasnih sporočil kot česa drugega.

Teh instrumentov, ki izkazujejo državotvornost, je torej kar nekaj in v tujini so preizkušeni. Vsakokrat do zdaj pa so se poskusi, da bi to uvedli tudi pri nas, odbili od mantre vsakokratnega ministra za finance: »integralni proračun«! Glede na maloštevilnost konzumentov slovenske kulture/kulture v slovenskem jeziku in dobro razvito kulturno infrastrukturo oz. mrežo kulturnih vladnih in nevladnih institucij, ki pravzaprav predstavljajo edini smisel obstoja lastne države in posledično tudi njenega finančnega ministrstva, pa je ta mantra o nedotakljivosti integralnosti proračuna lahko za slovensko kulturno infrastrukturo, dediščino in produkcijo/trg usodna!

In če zaključimo o državotvornosti – prav vsako ministrstvo bi moralo imeti svoj mini nacionalni program za kulturo in predvideti del sredstev ter konkretne projekte s svojega področja, na katerih bo vsebinsko delovalo oz. jih bogatilo s področjem kulture.

2. Problem okostenelosti javnega sektorja in nevključenosti nevladnega sektorja v izvajanje javnih programov.

V razpravi je bilo sicer navedenih nekaj dobrih predlogov, ki pa jih gradivo MK žal ne upošteva, vsaj v celoti ne. Nekaj jih povzemam oz. razvijam v nadaljevanju:

– Večletno financiranje javnih zavodov in sicer ne na podlagi različnih zacementiranih letnih postavk, pač pa po dejanskem principu lump sum (sedanji sistem spodbuja zaposlovanje, da se ohrani raven financiranja, ker so edino plače stabilno zagotovljene, zaradi česar zmanjkuje sredstev za programe).

– postopno rahljanje zavodske delovno-pravne zakonodaje z namenom zagotavljanja pretočnosti kadrov, ki je zlasti za področje ustvarjalnosti več kot potrebna. Poleg zaposlenih na določenem številu stalnih delovnih mest se mora omogočiti izvajanje programa s kadri, ki niso vpeti v sistem javnih uslužbencev in ki v zameno za nestalno delovno mesto dobijo tudi večje plačilo, obenem pa se vzpostavi sistem nagrajevanja uspešnih. V tem primeru bi npr. zavodi s področja ustvarjalnosti zaposlovali zgolj jedro, za preostali del pa bi v produkcije in koprodukcije lahko vključevali tudi »nevladnike«, ki lahko prispevajo tako svoje ljudi, kot tudi druga sredstva, hkrati pa ne bi bili zavezani različnim, za področje umetnosti nelogičnim omejitvam javnega sektorja. Zavodi pa bi lahko tudi neposredno in brez tveganja najemali več samozaposlenih. Bi pa bil v zameno za to večjo samostojnost direktor javnega zavoda osebno odgovoren za izvedbo programa – to pomeni, da ga ministrstvo v primeru slabih rezultatov npr. dve leti zapored lahko zamenja nekrivdno brez vprašanj. Več samostojnosti, več odgovornosti.

– Polna avtonomija zavoda, ob večji odgovornosti direktorja in ob jasno določenem javnem programu in javni službi. Seveda tudi bistveno večji nadzor nad porabo sredstev in resna sprotna evalvacija izvedbe programa.

3. Odločanje o tem, kaj je javni interes in kako se ga dosega;
Ena od najbolj poglavitnih tem kulturne politike je, kako doseči ustrezen dialog med zainteresirano javnostjo in stroko na eni strani ter kulturno politiko na drugi strani. Sedanji sistem očitno ne deluje v zadovoljivi meri. Za posamezna področja kulture imamo dialoške skupine, v katere se občasno dvomi in se ministru očita, da tja pošilja »svoje« ali pa »nekompetentne« ljudi. Problem se pojavlja tudi pri sklicevanju (bolje rečeno nesklicevanju) dialoških skupin v skladu z voljo vsakokratnega aktualnega ministra. Tako večkrat prihaja do resnih nesporazumov, kot je bil npr. zadnji v primeru Uredbe o samozaposlenih, ko se je izpostavilo, da je Ministrstvo za kulturo Uredbo spremenilo, ne da bi kdo s samozaposlenimi o tem prej posvetoval. V tem smislu pa je še posebej nenavadno, da nekateri predstavniki nevladnega sektorja odklanjajo zamisel o funkcionalni prenovi Kulturniške zbornice oz. institucije, ki bi sektorsko zastopala vse deležnike v kulturi, kakorkoli bi se že poimenovala, na katero bi bila prenesena tudi določena pooblastila in ki bi bila zato ustrezen in neizogiben sogovornik politiki oz. aparatu na Ministrstvu za kulturo. Nastanek Nacionalnega programa za kulturo, ki bi moral utelešati nacionalni oz. javni interes na kulturnem področju v predpisanem obdobju, vključno z nadzorom nad tem, ali je dejansko utemeljen na realnih finančnih podlagah in ali je dejansko sestavljen tako, da ga je mogoče spreminjati in dopolnjevati z ozirom na spremenjene razmere … je eden od primerov, kjer mora imeti Ministrstvo za kulturo na drugi strani pandan, katerega optika presega ozek stanovski interes te ali one kulturniške skupine, oz. premore bistveno več kot en sam spekter…V tem in ostalih procesih oblikovanja kulturne politike je torej pomembno, da ima MK ne samo sogovornike, ampak tudi pooblaščene deležnike. Zato je seveda na mestu tudi ideja o krepitvi vloge in opolnomočenju Nacionalnega sveta za kulturo, ki bi moral dobiti več možnosti za spremljanje aktualnih razmer v kulturi in aktivno poseganje v oblikovanje kulturne politike.

Nevladni sektor skupaj s predstavniki zaposlenih v javnem sektorju ne bi smel bežati pred odgovornostjo in soodločanjem. Stališče, da kulturniške skupine ne morejo najti skupnega imenovalca, in to domnevno zato, ker ni skupnega poklicnega kodeksa, se mi zdi nenavadno in ne prav dobro utemeljeno. V resnici tudi ni neobhodno potrebno, da se skupni imenovalec išče, tudi pri drugih zborničnih organizacijah so namreč učinkovito zastopani različni sektorski interesi, ko država potrebuje kompetentnega sogovornika.
V ostalem pa se lahko pridružim splošni oceni, da je v predstavljenem dokumentu MK zaznati določen napredek. Upati je, da bo podobnih priložnosti za razpravo še več.

Dragan Matić