Naša sredina – Intervju z Evropsko komisarko Violeto Bulc: ”Nikoli v življenju si nisem predstavljala, da bi bila kdaj politik.”

Violeta Bulc ima dar za politiko. Vprašanja posluša pozorno, s čvrstim radovednim pogledom in odgovarja pritrdilno, z nasmeškom. Ne govori o problemih, raje o »izzivih«. Pravi, da ji politika zelo ustreza in da jo to preseneča, ker si nikoli ni predstavljala, da bi bila kdaj politik. Magistra informatike nam je z nastopom pred evropskim parlamentom, ko je uspela v zgolj nekaj dneh sprocesirati ogromne količine faktičnega materiala in ga odločno osredotočena na svoj cilj uspešno predstaviti in zagovarjati, pokazala, kam sodi. V vrh evropske politike.

Najprej bi začeli z vašim izjemnim nastopom na predstavitvi za novo evropsko komisarko v Evropski komiisji. Kako je pravzaprav prišlo do tega, bili ste namreč ravno sveže imenovana ministrica za razvoj v vladi dr. Mira Cerarja?
Da, to je bil čas velikih sprememb, ne samo za našo stranko, ampak tudi zame. Vlada se je ravnokar oblikovala in smo zelo resno zastavili vse naloge, ki so bile pred nami, potem pa je seveda prišel dodaten impulz, ponudba za Bruselj, ki je predstavljala precej velik izziv ne samo na strokovnem, ampak tudi na zasebnem področju. To je bil precej velik šok za družino in tudi šok zato, ker so bili zelo jasno postavljeni cilji in ambicije, ki smo jih želeli doseči na ravni vlade. Po drugi strani pa je bila to izjemna priložnost, ne samo zame in za vlado, ampak tudi za stranko, saj je že na začetku delovanja dobila priložnost, da se umestimo v evropske integracije ter konstruktivno in s pozitivnim odnosom in jasno vizijo na temeljih vključevanja in sodelovanja delujemo tudi na evropski ravni.
V bruseljskem sistemu pred tem niste delali, začetna energija pa se, kot se zdi, še ni izgubila, tako v Sloveniji kot v Bruslju.
V Bruslju sem bila navzoča prek projektov na področju informacijskih tehnologij ter inovacijskih procesov in sistemov v raznih ekspertnih skupinah, tako da mi Bruselj kot mesto ni bil tuj. Po svoje mi je poznano tudi delovanje na ekspertni ravni, vendar pa je sam sistem mnogo več kot samo to. Na začetku je bil kar velik zalogaj, da smo sploh razumeli, kako moraš delovati, če hočeš doseči rezultat, a se je ekipa hitro formirala. V enem letu smo postavili res močno ekipo, ki zdaj suvereno deluje in zastopa ne samo interese celotne Evropske unije, ampak znamo močno vključevati pobude in interese posameznih držav članic, kamor seveda spada tudi Slovenija.

Kako ste poiskali ljudi, ki delajo z vami v kabinetu?
Lahko povem, da smo dobili več kot 600 prošenj, in to v roku dveh dni, vse prošnje pa moraš pregledati in nanje tudi odgovoriti. Prag je bil jasen, določena izobrazba, nekaj izkušenj, vendar smo iskali predvsem ljudi, ki so predani evropski viziji in imajo res željo po ustvarjanju konkretnih rezultatov. Poleg tega pa veljajo v okviru evropske komisije določena pravila, kako moraš sestaviti kabinet: vsak član kabineta prihaja iz druge države članice, polovico kabineta pa komisar lahko pripelje iz svoje države. V kabinetu nas je 18, v prometnem portfelju pa okrog 1800, tako da je to kar ena poštena ekipa. Obstaja še pravilo, da mora polovica funkcionarjev v ekipi imeti opravljen izpit EPSO (torej izpit Evropskega urada za izbor osebja), moramo pa skrbeti tudi za uravnoteženo zastopanost moških in žensk. Pravil je kar veliko, a so pomembna, ker pomagajo pri učinkovitem delu, saj tako dobimo res veliko različnih kulturnih struktur in zelo veliko dialektiko razmišljanja, vse to pa pomaga, da so predlogi, ideje, dejavnosti zelo uravnoteženi in tudi uspešni.

Violeta Bulc

Kateri so največji problemi prometa?
Promet bistveno vpliva na okolje in kakovost zraka – prispeva skoraj četrtino emisij toplogrednih plinov v Evropi in je glavni vzrok za onesnaženost zraka. Prehod na mobilnost z nizkimi emisijami je zato bistvena za doseganje ambicioznih podnebnih ciljev EU in za izboljšanje kakovosti življenja v naših mestih. Obenem pa nam daje tudi priložnost za posodobitev gospodarstva EU in ohranitev konkurenčnosti evropske industrije.
Če ne bomo ukrepali, bo prometni sektor največji onesnaževalec s CO2 emisijami po letu 2030.
Na podlagi tega je Komisija julija 2016 sprejela Evropsko strategijo za mobilnost z nizkimi emisijami, ki zajema: povečanje učinkovitosti prometnega sistema z izkoriščanjem prednosti digitalne tehnologije, pametnim določanjem cen in nadaljnjim spodbujanjem prehoda na promet z nizkimi emisijami, hitrejšo vključitev alternativnih goriv z nizkimi emisijami, kot so napredna bio goriva, obnovljiva elektrika in obnovljiva sintetična goriva, ter odpravo ovir za elektrifikacijo prometa in prizadevanja za vključitev vozil z ničnimi emisijami. Potrebne bodo nadaljnje izboljšave motorjev z notranjim zgorevanjem, Evropa pa pospešiti prehod na vozila z nizkimi in ničnimi emisijami.
Pri razogljičenju prometa smo bili aktivni tudi globalno. Evropa se je v okviru Mednarodne organizacije za civilno letalstvo in Mednarodne organizacije za pomorstvo zavzemala za globalne rešitve pri odpravljanje emisij v letalskem in pomorskem sektorju, ki nista zajeta v pariškem sporazumu.
Tako je za področje letalstva Mednarodna organizacija za civilno letalstvo (ICAO) 6. oktobra lestos sprejela prvi globalno zavezujoč sporazum za odpravljanje CO2 emisij v določenem sektorju ekonomije. Od leta 2021 bo 66 držav, vključno z vsemi EU državami članicami, zajetih v sistem globalnih tržnih mehanizmov (GMBM) za odpravljanje CO2 emisij. GMBM bodo po letu 2020 znižali rast emisij za 80%. Naš cilj pa še ni dosežen. Kmalu bomo Evropskemu parlamentu in Svetu predstavili poročilo o rezultatih sporazuma o trgovanju z emisijami v kontekstu EU sistema.
Tri tedne po dogovoru v Montrealu smo sklenili dogovor o zbiranju podatkov za emisije v sektorju ladijskega prevoza. To je mejnik za čistejši ladijski prevoz. Komisija bo z državami članicami delovala za razvoj sheme za zbiranje podatkov. Zmanjševanje vplivov pomorstva na okolje je prednostno področje, kot je poudarjeno v evropski strategiji nizkoogljične mobilnosti, ki je bila sprejeta julija 2016.

V katero smer gre razvoj na prometnem področju?
Prizadevamo si za digitalizacijo prometa ter za uporabo alternativnih goriv in iz alternativnih virov pridobljene električne energije ter za internacionalizacijo prometne mreže. Pripravljamo mladinsko pobudo za mobilnost, želimo pa tudi zvišati delež žensk, zaposlenih v prometnem sektorju.
Prav tako želim do leta 2019 videti povezana in avtomatizirana vozila na evropskih cestah. Strategija, ki smo jo sprejeli 30. novembra – Evropska strategija o kooperativnih inteligentnih prometnih sistemih (C-ITS) – je pomemben mejnik za prihodnost mobilnosti. Povezana in avtomatizirana vozila namreč prispevajo k varnosti na cesti, učinkovitejši rabi goriva, manjšemu okoljskemu onesnaževanju, večji pretočnosti prometa in k bolj vključujočemu prometnem sistemu.

Tudi v Sloveniji predstavljate vizijo razvoja po posameznih področjih, ki jih pripravljate na vašem komisariatu. Za katere projekte gre?
Vizija Evropske komisije je, da zagotovimo brezhibno delovanje enotnega evropskega prometnega prostora, to pomeni integrirano logistiko in enotno vozovnica čez celotni evropski prometni prostor.
Pomembno je, da se promet razvija tudi tehnološko, da se lahko izmenjujejo podatki in so vse oblike prometa povezane z enotno digitalno podporo. Tako bomo zagotovili večjo varnost, boljšo pretočnost ter ustvarili okolje, v katerem se lahko razvijajo inovativne tehnologije.
V skladu s to vizijo se razvijajo tudi zelo pomembni projekti v Sloveniji, predvsem na področju železnic in digitalizacije. Slovenija je del dveh koridorjev, sredozemskega in baltskega. Jadransko-baltski prometni koridor je za EU in za razvoj evropskega gospodarstva izrednega pomena, ker je del hrbteničnega omrežja, ki ga sestavlja devet koridorjev.
Prvič je pomemben, ker priključuje baltske države na enoten evropski transportni sistem, in drugič zato, ker povezuje severno jadranska pristanišča s centralnimi industrijskimi področji, kot so: Slovaška, Češka, južna Poljska, Madžarska, Avstrija, južna Nemčija. To je bistveno hitrejša in cenejša pot, kot je ladijska pot do severno evropskih pristanišč. Gre za del mediteranskega jedrnega omrežja, kar pomeni, da ima visoko dodano vrednost za EU in da bo deležen prioritetnega financiranja.

Tukaj moram reči, da si je Slovenija naredila ime. Postavila se je na zemljevid odgovornih, politično zrelih držav, predsednik vlade dr. Miro Cerar pa je zelo pridobil na ugledu. Juncker ga zelo spoštuje predvsem zaradi proaktivne vloge in konstruktivnega sodelovanja za rešitev balkanske poti.

Infrastruktura oziroma promet je doma ena od osrednjih tem. Vlada je to področje opredelila kot prioritetno. Gre Slovenija na teh področjih v korak z možnostmi, ki nam jih daje EU?
Poudarila bi, da je Slovenija že sedaj zelo uspešna pri črpanju evropskih sredstev za prometno infrastrukturo. Na razpisih za sofinanciranje prometne infrastrukture je leta 2014 in 2015 iz Instrumenta za povezovanje Evrope (CEF) pridobila 152 milijonov evrov, ki bodo omogočili realizacijo 22 projektov na področju prometne infrastrukture, slovenskemu gospodarstvu pa bodo prinesli več kot 342 milijonov evrov investicij.
Ti projekti pokrivajo vse prometne sektorje, vključno z uvajanji novih tehnologij, ki bodo zagotovile varnejšo in čistejšo prometno infrastrukturo. Slovenija je ena izmed prvih držav članic, ki ima v okviru tekočega razpisa odobren tudi velik prometni projekt, Avtocesta A4: Slivnica – Gruškovje: Draženci – mednarodni mejni prehod Gruškovje. Kohezijski sklad k celotni vrednosti projekta (203 milijoni) prispeva 63 milijonov evrov.
Slovenija razvija tudi informacijski sistem (e-MA), ki bo zagotovil učinkovito izvajanje projektov, financiranih iz ESI skladov, in za katerega pričakujemo, da bi bil polno operativen do konca leta.
Naj izpostavim še nekaj podatkov s področja prometa v Sloveniji. Konkurenca na slovenskem trgu železniških storitev je še naprej na precej nizki ravni, saj imajo manjši železniški prevozniki v primerjavi z glavnim le 9-odstotni delež, potniški sektor pa v celoti upravlja glavno podjetje.
Vozniki v Sloveniji na splošno preživijo v prometnih zamaških manj časa kot vozniki v EU, med letoma 2014 in 2015 pa se je preobremenjenost cest še zmanjšala. Slovenija ima razmeroma veliko število polnilnih postaj za električna vozila. Je pa novih osebnih vozil na alternativna goriva razmeroma malo, delež uporabe energije iz obnovljivih virov v porabi pogonskih goriv pa je med najnižjimi v EU.
V Sloveniji so potrošniki s prometom zelo zadovoljni, saj ga ocenjujejo veliko boljše kot povprečno v EU za vse vrste prevoza in tudi boljše kot v prejšnjem referenčnem obdobju.
Imamo pa enega najnižjih deležev žensk, zaposlenih v prometnem sektorju v EU: le 16 % v primerjavi s povprečjem EU, ki znaša 22 %.

Kaj lahko kot komisarka svetujete, da bomo čim bolj racionalno in uspešno izpeljali naše projekte, kot sta drugi tir in posodobitev železniškega omrežja?
Odsek proge Divača–Koper je sestavni del omrežja TEN-T in obeh omenjenih koridorjev, zato se pomembnost te proge najbolj kaže prav v železniškem mednarodnem tovornem prometu, zaradi vloge tovornega pristanišča Koper pa tudi pri povezovanju zalednega slovenskega in evropskega gospodarstva s čezmorskimi deželami.
Slovenija je projekt drugega tira, ki je ocenjen na 1,4 milijarde evrov, februarja lani prijavila na razpise za sredstva iz mehanizma za povezovanje Evrope (CEF), kjer pa ni bila uspešna. EK je na tem razpisu prejela več kot 700 vlog in glede na postavljena merila, pomembnost projekta, pripravljenost oziroma zrelost projekta, vpliv in kakovost, projekt drugega tira kljub nekaterim prednostim ni mogel biti izbran.
Projekt drugega tira med Koprom in Divačo je izpolnjeval mnoga merila za financiranje iz instrumenta CEF, se pa je kot težava izkazal kriterij pripravljenosti projekta. Odprta so predvsem vprašanja dovoljenj in financiranja.

Ali je v kabinetu kdo, ki je odgovoren prav za Slovenijo?
To, kako si razporedi zadolžitve, je stvar vsakega komisarja in šefa kabineta oziroma vodje kabineta. Pri nas je vodja kabineta Matej Zakonjšek, ki prihaja iz Slovenije, in ves čas skrbimo za to, da pokrijemo ne samo vse naše portfelje, kar so pri prometu cestni, železniški, letalski, pomorski in rečni promet, ampak tudi za to, da uravnoteženo pokrivamo vse države članice. To pomeni, da smo se odločili za mešano strukturo ter da vsak član kabineta pokriva določeno skupino držav in hkrati tudi del portfelja. Za Slovenijo trenutno skrbi Blaž Pongračič, ki prav tako prihaja iz naših vrst.

Violeta Bulc

Koliko ste kot komisarka na poti?
Na poti si ves čas in morda je to tudi največji izziv. Delo ni vezano samo na Bruselj, ampak smo nenehno na terenu v državah članicah in pokrivamo ves svet. Idej in volje je veliko, zdaj pa je treba paziti, da zdrži tudi telo.

Razmeroma veliko ste tudi v Sloveniji, in to ne samo v Ljubljani, ampak po vsej državi. Je potrebnega veliko usklajevanja in logistike?
Zelo veliko. Razlog, zakaj smo tako navzoči na lokalni ravni, je poleg tega, da si zelo želim obdržati stik s Slovenijo, tudi ta, da predsednik evropske komisije Jean-Claude Juncker verjame, da je pomembno, da so komisarji navzoči v svojih državah in da vso tematiko iz komisijskih soban, če temu lahko tako rečem, čim bolj prenašajo na teren.

Ko ste ravno omenili Junckerja … Kot kažejo njegovi aktivni, proaktivni odzivi, je zelo dinamičen človek. Kakšno je vajino sodelovanje?
Predsednik Juncker želi imeti osebni stik, zato se ob sredah, po kolidžu, velikokrat družimo na kosilu. Vedno pride in vsakega osebno pozdravi. Vzdržuje povezavo z vsemi, lahko bi rekli tudi neko energetsko vez. Sicer pa moram reči, da ga občudujem kot politika. Je izjemno izkušen in se zelo dobro znajde v teh težkih, turbulentnih časih za Evropsko unijo, ki se praktično vsako leto spopada z izzivi, ki imajo zelo dolgoročne razsežnosti. Ima izjemen občutek za politična razmerja ter za sodelovanje med različnimi interesi in silami. Vidi se, da je že zelo dolgo v politiki, hkrati pa tudi zelo verjame v EU in koncept EU.

K temu se bova še vrnili, še prej pa me zanima, kako poteka dan komisarke? Res je, da ste veliko na poti, vendar so tudi dnevi, ko ste tam, v palači …
Komisar je javni uslužbenec. Naša glavna naloga je, da smo na voljo vsem našim deležnikom in da znamo prepoznavati tiste interese, ki imajo evropsko vrednost. Naš urnik so ena sama srečanja. Začnemo med osmo in pol deveto uro zjutraj, potem pa se začnejo sestanki. Ponavadi so najprej sestanki kabineta oziroma interni sestanki, potem pa sledijo ministri, predsedniki različnih asociacij, korporacij, interni sestanki z našimi strokovnimi službami, medkomisarski sestanki. Včasih nam uspe najti čas za kosilo, pa še kosila so običajno delovna, saj poskušaš kar najbolje izkoristiti tudi ta čas.

Ste zahtevna šefica?
To bi bilo treba vprašati moje sodelavce. Mogoče sem zelo radovedna oziroma zelo zahtevna v tem smislu, da želim vedno razumeti tematiko in jo s stališča suverenosti na sestankih potem tudi predebatirati, kar pomeni, da potrebujemo veliko priprav, saj vendarle gre za strokovne vsebine. Tu se znanje ves čas spreminja, nadgrajuje, zato so zelo pomembne prav priprave na sestanke, ki nam vzamejo veliko časa. Delovnik se včasih konča ob sedmih zvečer, včasih ob osmih, odvisno.

Kaj pa družabno življenje diplomatov v Bruslju?
Tu sem zelo slabo navzoča, preprosto zato, ker se po tako zahtevnem dnevu zvečer želim posvetiti sinu, ki je z mano v Bruslju, predvsem pa potrebujem dober spanec. Izjemoma grem tudi na večerje, vendar za srečanja raje izkoristim kosila.

Kot komisarka ste tudi neke vrste ambasadorka ali glasnica celotne politike, ne samo svojega resorja. Je to v tej sestavi komisije nekaj novega ali je takšna praksa že ves čas?

Mislim, da je to novo predvsem s stališča Junckerjevega predloga v tem, da želi, da smo politična komisija, kar pomeni, da posredujemo politična mnenja in razmišljanja na lokalno raven, naša naloga pa je, da gremo kot komisarji v vse države članice. Sama bom v naslednjem letu ta krog sklenila, tako da bomo v roku treh let obiskali vse države članice. V njih kot komisar predstavljaš svoj portfelj na srečanjih z prebivalci, kjer pokrivamo vse teme, ki jih zanimajo, in ta praksa velja za vse. V preteklosti so bili komisarji bolj tehnično usmerjeni in so na takšen način predstavljali tudi svoje portfelje, a je predsednik Juncker že ob nastopu funkcije naznanil, da je to politična komisija. To seveda doda še eno raven zahtevnosti v pogajanjih, za to, da lahko vodiš takšno politiko, pa je nujno potreben zakon stoodstotne transparentnosti, kar pomeni, da so vsi sestanki javno najavljeni, da imajo vsi novinarji dostop do naših urnikov, da za vsak sestanek mora v roku nekaj dni biti javno dostopen tudi zapisnik. Vse, kar počnemo, prijavimo ter potem tudi poročamo o vseh sklepih sestankov in pogovorih. To nam daje dodatno moč, da se lahko srečujemo z vsemi, tudi z lobisti. Ti se morajo registrirati v tako imenovani lobistični register, kjer je precej zahteven vprašalnik z vsemi premoženjskimi informacijami in vsemi informacijami o njihovih mrežah, interesih, kar daje komisarju svobodo, da lahko sprejme vse, ki želijo kakorkoli prispevati k razvoju EU. Mi pa moramo presoditi, ali so njihovi predlogi smiselni in vredni integracije ali gre zgolj za njihove osebne interese.

Je ta zakon začel veljati s to sestavo komisije?
Da, k temu, da bi nam sledili, pa smo zdaj povabili tudi svet in parlament.

Politična komisija s svojim strokovnim znanjem verjetno močno prispeva k temu, da se lažje pogovarjate o prelomnem položaju, v katerem se je znašla Evropska unija?
EU je bila izzvana s tremi strateškimi izzivi. Prvi je bil ekonomska situacija, ki se je najočitneje pokazala z dogajanjem v Grčiji, ko so se po zelo turbulentnih pogajanjih in razumevanju kompleksnosti tega izziva začeli kazati prvi pozitivni rezultati v načinu spopadanja s tovrstnimi krizami. Potem je prišla kriza z migracijami, begunci, še prej pa toliko večja kriza s terorizmom. To so izzivi, predvsem zadnja dva, s katerimi se EU v preteklosti ni soočala, zato tudi niso bili pripravljeni mehanizmi za spopadanje z njimi. Mislim, da se je EU, predvsem pa evropska komisija tu zelo dobro odzvala, saj je v sodelovanju s parlamentom in svetom v roku enega leta pripravila vse te mehanizme.

… za to, da lahko vodiš takšno politiko, pa je nujno potreben zakon stoodstotne transparentnosti, kar pomeni, da so vsi sestanki javno najavljeni, da imajo vsi novinarji dostop do naših urnikov, za vsak sestanek mora v roku nekaj dni biti javno dostopen tudi zapisnik.

Eno leto je za marsikoga veliko …
Za mnoge prebivalce, ki so bili neposredno soočeni s posledicami teh izzivov, je to prepočasi, vendar sprejemanje kakršnihkoli administrativnih ali regulativnih sprememb ponavadi traja najmanj tri leta. Nam je zelo pomembne odločitve uspelo sprejeti v osmih, devetih mesecih. Zadnja pomembna odločitev je bila, da se na ravni EU oblikovala Evropska agencija za mejno in obalno stražo, ki že deluje, hkrati pa smo vzpostavili mnoga dodatna pravila, vezana na migracije, ki se nanašajo na zahtevnejše procese preverjanja osebnih dokumentov, nadzora na mejah. Mislim, da tudi prebivalci že čutijo te spremembe, seveda pa moramo biti dovolj prilagodljivi in odprti, da se bomo na prihodnje izzive lahko odzvali še hitreje in še bolj organizirano.

Je bil odziv Slovenije na te izzive prepoznan v Bruslju? Predsednik vlade je imel zelo eksplicitno stališče.
Tukaj moram reči, da si je Slovenija naredila ime. Postavila se je na zemljevid odgovornih, politično zrelih držav, predsednik vlade dr. Miro Cerar pa je zelo pridobil na ugledu. Juncker ga zelo spoštuje predvsem zaradi proaktivne vloge in konstruktivnega sodelovanja za rešitev balkanske poti. Ravno pred kratkim ga je posebej izpostavil kot zelo konstruktivnega in modrega politika v teh zahtevnih časih. Dr. Miro Cerar deluje zelo konstruktivno in se vedno znova modro oglaša, se pravi, da njegova beseda šteje. Kot vidite, je bilo pomembno, da je bil upoštevan tudi predlog Slovenije glede schengenskih mej, kar pomeni, da se je petim državam podaljšalo nadzor na schengenskih mejah samo za tri mesece in ne za šest, kot so želele, hkrati pa je bil dosežen dogovor, da morajo mesečno poročati o stanju na teh mejah. V skladu s temi podatki bodo države članice morda spodbujene k hitrejšim odločitvam o vnovičnem odpiranju mej oziroma o vzpostavljanju mej brez nadzora.

Nas mora skrbeti Brexit?
Najprej si moramo vedno znova ozavestiti dva podatka. EU je najmočnejše svetovno gospodarstvo s trinajstimi trilijoni evrov BDP na leto in s 580 milijoni prebivalcev. Prepogosto pozabljamo, da bo tudi ob morebitnem izstopu Britanije to še vedno drugo najmočnejše gospodarstvo z vsem potencialom, da kljub tej spremembi postane najmočnejše. V svetovnem merilu imamo najmočnejši srednji razred z močno kupno močjo in visoko stopnjo izobrazbe v povprečju, prebivalstvo pa je odprto za novosti in spremembe. Zaradi tega smo globalno še vedno eden od najpomembnejših impulzov v smislu novih trendov. Veliko se še lahko naučimo o komercializaciji naših različnih invencij, vendar EU z vso svojo raznolikostjo in izjemno bogato kulturno dediščino je in ostaja eden od najpomembnejših globalnih akterjev. Kolegi iz Velike Britanije mi bodo osebno sicer zelo manjkali, ker so bili vedno odprti za novosti, ker smo z njimi vedno zelo dobro sodelovali in se je britanski prometni prostor vse bolje integriral v enotni evropski prometni prostor. Pred njimi je velik izziv, kako zagotoviti, da bo še vedno potekal pretok blaga in ljudi in da bodo dovolj dobro povezani s celino, saj so bile članice EU za Britanijo zelo pomemben gospodarski partner.

Kakšne bodo posledice Brexita?
Če bi rekla, da ne bo posledic, bi bila seveda naivna. Posledice bodo, vendar verjamem v modrost politike, da nam bo spremembe uspelo izpeljati tako, da bo prebivalstvo oziroma gospodarstvo na dolgi rok od tega imelo pozitivni izplen. Podoba sveta se je venomer spreminjala, države, skupnosti so nastajale in propadale in človeštvo je preživelo, tako da iz tega ne delam nobene tragedije. Ljudje imajo pravico, da odločajo o svojih usodah. Tudi Slovenija je to pravico zelo močno izrazila in jo zagovarjala ter jo tudi zelo uspešno uveljavlja in se integrira tako v evropske kot globalne povezave. Važno je samo, da v spremembe vstopamo z iskreno željo po boljšem rezultatu in da se izognemo morebitnim emocionalnim odzivom, ki lahko pripeljejo tudi do konfliktov.

V Sloveniji uživate izjemen ugled. Javnomnenjske raziskave vas vedno postavljajo pod sam vrh. Od kod to zaupanje?
Javnomnenjske raziskave kažejo, da v Sloveniji obstaja visoka stopnja zaupanja v EU, za kar so tudi povsem konkretni razlogi. Narod, kot je naš, potrebuje širši prostor, v katerem se lahko uveljavlja. Za nas EU pomeni enotni trg, neko varnost, soustvarjanje velikih zgodb. V družbi 28 narodov sedimo za mizo kot enakovredni narod, od nas pa je odvisno, do kakšne mere znamo izkoristiti te integracije. Mislim, da se dobro učimo, napredujemo, in verjamem, da bo tudi ta vlada naredila pomemben korak k še večji integraciji na ravni evropskih projektov in pri soustvarjanju evropske zgodbe. To je ključno. Moramo razumeti, da smo enakovredni in enakopravni člani ter s tem tudi odgovorni za soustvarjanje zgodbe. Od nas se ne pričakuje, da samo sledimo sklepom Bruslja, ampak te sklepe soustvarjamo. In to gotovo vpliva tudi na rezultate, ki ste jih omenjali. Naša ekipa se trudi. Meni osebno mesto v politiki zelo ustreza, nad čimer sem zelo presenečena. Nikoli v življenju si nisem predstavljala, da bi bila kdaj politik. Najprej sem uživala kot inženirka, nato kot menedžerka, potem kot podjetnica, ko mi je življenje dalo priložnost oziroma me je izzvalo, da vstopim še v politiko, pa moram reči, da je izjemno in tudi glavno poslanstvo politika služiti ljudem – da prepoznava potrebe okolja, ki ga je izvolilo, in da te potrebe pomaga zadovoljiti tako, da to vodi k trajnostno stabilni zgodbi. Občutek, da lahko nekomu služiš in s svojim znanjem ustvarjaš nove priložnosti, zaradi katerih ljudje lahko živijo bolje in maksimizirajo svoj potencial, je res nekaj najlepšega.

Rekli ste, da je z vami v Bruslju vaš sin. Ena od dobrobiti Evrope je prav mobilnost mladih, ki živi tudi zaradi programov Erasmusa.
Ena od najuspešnejših evropskih zgodb je prav gotovo program Erasmus, zdaj pa še sploh razširjena oblika Erasmus Plus. Sama sem to najprej spoznavala skozi hčer, ki je sicer ostala v Sloveniji, a je te izmenjave izkoristila v srednji šoli. Upam, da bo zdaj kot študentka izkoristila programe Erasmusa. Sin je dobil drugačno priložnost. On hodi v evropsko srednjo šolo in je v povsem mednarodnem okolju. Njegov razred je izjemno raznolik, s predstavniki različnih narodov, kar je res izkušnja širine in razumevanja, kako raznolikost lahko v resnici postane velika prednost. Zaenkrat je zelo zadovoljen, končuje četrti letnik in z zanimanjem opazujem, kaj bo njegov naslednji korak.

Hvala za pogovor in uspešno delo tudi v letu 2017. Srečno!

Intervju je objavljen v zadnji številki strankinega časopisa Naša sredina.