Intervju s predsednikom državnega zbora dr. Brglezom v Večeru: Če bi Churchillu merili popularnost, bi bila gotovo zelo nizka

Gospod predsednik, kako si razlagate, da je slovenski narod pred četrt stoletja zmogel na plebiscitu, ki smo se ga spominjali pred tednom dni, tolikšno enotnost, ki je danes pri domala slehernem vprašanju ali odločitvi le oddaljen sen. Na vsakem koraku imamo opravka z ideološko razklanostjo naroda, nazadnje denimo ob referendumu o zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR)?
“Ko imaš skupen cilj, je lažje doseči enotnost. Kadar osnovni cilji civilne družbe in države niso jasno zastavljeni in so odvisni bolj od ideološke percepcije kot od česarkoli drugega, je preprosto zanetiti spor ali celo kulturni boj. Nisem prepričan, da poteka pri teh vprašanjih zgolj ideološka ločnica na levo in desno, pri čemer pri nas sploh ni jasno, kaj to je, oziroma obstajajo različna razumevanja te ločnice. Se pa nedvomno strinjam, da so tovrstna razhajanja neproduktivna in da škodijo našemu razvoju. Če pogledate obdobje od osamosvojitve do danes, lahko vidite, da je bil vmes vsaj en skupen projekt, pri katerem smo zmogli visoko stopnjo soglasja. To je bil vstop v Evropsko unijo, saj je presegel ideološke delitve.
Nasploh bi si v politiki želel več postopnega doseganja soglasja. Zakaj ga ni, morate vprašati tiste, ki konstruktivne predloge pogosto rušijo le zato, da pokažejo svojo ideološko (pre)moč. Potem pa občasno v neformalnih pogovorih povedo ‘češ, saj razumeš, da predloga nisem mogel podpreti’. Žal tega ne razumem. V politiko sem šel, ker sem želel spremeniti stvari na bolje. Občasno se mi zdi, da to ni mogoče, ker tako ustreza marsikomu. A obstaja še ena dimenzija, ki je ne smemo pozabiti. Časi so težki, mednarodna skupnost je pred številnimi izzivi in nanje odgovarja relativno slabo. In take mednarodne okoliščine od nas terjajo poenotenje v in o ključnih vprašanjih. Če se ne bomo sami poenotili, potem bomo težje učinkovito nastopali v mednarodni skupnosti. Če nas tam ne bo, potem bomo postali nepomembni. V filmu The President je nekdanji predsednik Evropske komisije Romano Prodi dejal, da je zanj beseda ‘nepomembnost’ žaljivka. Strinjam se z njim. Torej, če ne želimo, da nas dajo na stranski tir, potem moramo delovati usklajeno in iskati tisto, kar nas združuje, in ne tistega, kar nas ločuje. Moramo pa slednje dopuščati, če služi iskanju skupnega in če se ne zlorablja v osebne, strankarske ali druge koristi.”

Pravite, da razhajanja med Slovenci niso nujno povezana z levo ali desno politično orientacijo oziroma ideološko osnovo. Menite, da so v igri različni interesi posameznih družbenih skupin, ki skušajo razhajanja, kakršnemu smo bili priča na minulem referendumu, unovčiti za svoje interese, mobilizacijo množic?
“Menim, da to drži. Skozi našo zgodovino je bil kulturni boj ves čas prisoten. Spomnite se spopadov med liberalci in konzervativci v prvi Jugoslaviji, pa narodnega razdora in državljanske vojne, kot jo je poimenoval dr. France Bučar, v letih 1941-1945, dejanj režima po letu 1945, pa pomislekov nekaterih ob plebiscitu, odločitev o modelu ekonomskega sistema v samostojni Sloveniji, in še bi lahko našteval. Delitev na dva tabora, ki se izkristalizira ob vsakem pomembnejšem ideološkem vprašanju, je ena bolj žalostnih zgodb našega naroda. In če me sprašujete konkretno – iz vseh teh zgodb, ki sem jih naštel, je ena stran skušala unovčiti svoje interese, morda tudi za ceno interesov skupnosti. In to je tisto, kar nas hromi. Ko parcialni interesi zameglijo ali nadomestijo skupnostne interese, to je interese vseh nas. Seveda pa je tako izkazovanje družbene moči, kot smo ga videli v kampanji za referendum o ZZZDR, tudi neke vrste oblika pritiska na vladajočo oblast, da bi se ‘ustrašila’. A zavedati se je treba, oblast gor ali dol, da je referendum jasno povedal, da Slovenija še ni zrela za tako velik korak naprej. In to je treba spoštovati. Treba bo pač delati manjše korake.”

Kako vidite odločitev ustavnega sodišča, ki je dopustilo referendumsko odločanje večine o pravicah manjšine?
“Večkrat sem že poudaril, da je bila odločitev ustavnega sodišča postopkovna in ne vsebinska. Zanimivo je, da je bila v primeru sprememb zakona o obrambi, s katerimi smo želeli vojski podeliti nekaj policijskih pooblastil za izjemne okoliščine, odločitev vsebinska. Oba predloga sta se sicer nanašala na isti člen Ustave RS, to je njen nedavno spremenjeni 90. člen. Hkrati sem tudi opazil, da je bil rok, v katerem je moralo ustavno sodišče odločati glede dopustnost referenduma o noveli zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, bistveno presežen. To si lahko v našem pravnem sistemu dopusti le ustavno sodišče, ker ni institucije, ki bi lahko ustavno sodišče v nekaj prisilila. Ne znam si predstavljati, kaj bi bilo, če bi državni zbor kakšen svoj rok prekoračil le za eno uro, kaj šele za toliko časa. V trenutku bi se postavilo vprašanje veljavnosti postopkov in obtožbe o kršitvah ustave. Toda pustimo to. Kar velja premisliti, je položaj, ki ga imajo človekove pravice v našem ustavnopravnem sistemu. Če je kaj zaznamovalo prehod iz prejšnjega sistema v novi sistem, torej samo tranzicijo, je bil tudi sprejem nove ustave. Če jo primerjate s prejšnjimi ustavami, boste videli, da so v naši ustavi na prvem mestu človekove pravice. V prejšnjih ustavah je bila na prvem mestu država. Tega duha nove ustave in pomena človekovih pravic od glavnega varuha ustavnosti ni mogoče vedno zaslediti glede na to, kdaj se odloča vsebinsko in kdaj le postopkovno.”

Vidite kaj simbolike v tem, da je bil slavnostni govornik na državni slovesnosti v počastitev 25. obletnice plebiscita predsednik ustavnega sodišče Miroslav Mozetič? Ali ustavno sodišče drži vse več državnih vajeti v svojih rokah?
“Na daljši rok se to ne more dogajati. Lahko so trenutki, ki ustvarjajo tak vtis. Demokracija je vendarle proces, ki razmerja med posameznimi organi, vejami oblasti, sama po sebi uravnoteži. To je prvi del odgovora. Simbolika? Niti ne. Glede na sistem kroženja smo se tako domenili. V državi namreč velja nepisano pravilo, da se dogovorimo, kdo bo kdaj govoril in kje. Je pa res, da je bila ta odločitev, da bo govoril predsednik ustavnega sodišča, sprejeta davno pred sprejetimi odločitvami ustavnega sodišča. Če pa že mora biti kakšna simbolika, pa bi rad pohvalil govor akademika prof. dr. Marijana Pavčnika, ki je ob dnevu ustavnosti na ravni pravne teorije, filozofije in metodologije ustavnemu sodišču nastavil tisto ogledalo, ki mu ga je po mojem treba nastaviti.”

Kaj je povedal?
“Govoril je na ravni teorije in metodologije argumentacije; kako je ustavno odločanje pomembno in kako je treba argumente tehtati in razvijati. Govoril je torej o tem, da mora ustavno sodišče odločati vsebinsko in odgovorno. S tem je podal tudi kritiko, ki ni posegala v konkretne zadeve, vsekakor pa se je lahko več ustavnih sodnikov v njegovi kritiki tako ali drugače prepoznalo. Po mojem je šlo za kritiko, ki je bila dana na pravem mestu in s pravega naslova. Funkcija mi ne dopušča, da bi, razen politično – pa še to je lahko s položaja predsednika državnega zbora izjemno problematično –, presojal, ali je delo druge institucije, ki je po ustavi ločena, dobro ali ne. Mislim, da je težava v naši državi predvsem odsotnost samoomejevanja katerekoli od vseh treh vej oblasti, kar pomeni, da s svojimi odločitvami posega v pristojnosti druge veje oblasti. Demokracija deluje takrat, ko se institucije samoomejujejo, pri nas se pa včasih zdi, da vse institucije želijo prigrabiti čim več pristojnosti in vpliva. To so bile značilnosti nekih drugih časov, očitno pa so se pri nas še vedno ohranili takratni vzorci socializacije …”
Zgodovina je zgolj v četrt stoletja po plebiscitu na naših tleh pokazala kruti smisel za ironijo; slavimo dan, ko smo se odločili za samostojnost, toda ali ni ograjevanje z bodečo žico prav v posmeh samostojnosti in celotnemu ustroju EU, ki naj bi temeljila na svoboščinah, tudi svobodi gibanja?
“V osnovi prav gotovo, saj govori o neuspehu EU in nas samih kot dela EU. Vendar je postavitev žice na neki način mogoče razumeti in ne nujno politično braniti, kajti tudi sedanja izvršna veja tega ne počne z veseljem ali s kakšno ideološko zavzetostjo. Gre za preventivni ukrep in za zaščito pred tem, kaj bi se lahko zgodilo, če se bo na neki točki vsaka država v EU morala sama soočiti z begunskim valom. V soočanju z begunsko problematiko smo se na žalost morali naučiti, da moraš v EU dejansko na vso moč vpiti in početi stvari, ki niso pričakovane, da te sploh kdo opazi.”

Namigujete na izjavo premierja Cerarja, da lahko EU razpade, če ne bo skupne rešitve begunskega vprašanja?
“Po eni strani na to, hkrati pa tudi na spremembo zakona o obrambi, ki daje možnost vojski, da pomaga policiji tudi z omejenim izvajanjem nekaterih policijskih pooblastil. To je nekaj, kar ni običajno, vendar šele tedaj, ko to narediš, te v mednarodnem okolju slišijo in upoštevajo. Tudi postavljanje ograje gre razumeti v tem kontekstu pošiljanja signalov. Malokdo verjame, da bi nas ograja lahko popolnoma obvarovala. Gre za to, da tako dejanje tudi druge prisili, da se s temi vprašanji začno ukvarjati. Za našo eksistenco je lahko problem veliko težji glede na velikost populacije in geopolitično lego ozemlja. Predvsem pa, kot sem že večkrat dejal, če bomo, in upam, da ne bomo, pripuščeni sami sebi, bomo morali svojo državo zaščititi. To je naša naloga. Ograja je tako … najverjetneje le prvi korak, če bomo ostali sami.”

So vladne poteze, ki sprožajo nezadovoljstvo med ljudmi, signali Bruslju, drugim državam članicam, da je treba poiskati skupne odgovore na begunsko krizo?
“Sploh izsiljen vrh EU-Balkan je mogoče tako razumeti. Ta vrha se ni zgodil na ustaljeni način. Če bi čakali na Bruselj, se to ne bi zgodilo tako hitro oziroma se najverjetneje sploh še ne bi zgodilo. To srečanje je bilo treba ‘izsiliti’. Včasih je Bruselj predaleč, da bi se ukvarjal z zaresnimi problemi držav članic. Torej, Bruslju smo morali jasno in vidno prikazati, da imamo na Zahodnem Balkanu težave. Tudi zato, ker se z nekaterimi državami na tej poti ni dalo pogovarjati po ustaljenih, diplomatskih kanalih. Šlo je za prvo gasilsko akcijo, v kateri je Bruselj le imel vlogo posrednika, da smo se države na tej poti začele bolj usklajevati. Veste, Slovenija je edina, če ne upoštevamo Grčije, schengenska država na tej poti in kot taka mora braniti dosežke schengna. Pri ostalih potezah je šlo tudi za vprašanje, kdaj in kako sprejemati ostale ukrepe. Brez odločitve o postavitvi tehničnih ovir se reševanje in postopek obravnave beguncev in migrantov ne bi začela izvajati drugje. V resnici bi nekontrolirano prihajali k nam, hkrati pa bi se nam lahko zaradi notranjih pritiskov začeli avstrijska in nemška meja zapirati. In potem? Me zanima, kaj bi dejali tisti, ki danes protestirajo proti ograji, ko bi naenkrat trume migrantov prehajale mejo vsepovsod, na neurejen način.
Ne pozabite, Hrvaška se je dolgo časa otepala tega, da bi jih usmerjala samo na eno ali dve točki. Hitro pozabljamo … Sploh tiste posnetke, ko so prebežniki prehajali čez reko Kolpo. Kdo bi prevzel odgovornost, če bi se komu od njih kaj zgodilo? To so tiste okoliščine, ki mi omogočajo, da razumem postavljanje ograje. Nisem pa z njo zadovoljen … Upam, da jo bomo lahko kmalu umaknili.”

Toda očitno prizadevanja vlade niso bila uspešna glede na postavljanje bodeče žice v Istri. Ali vlada razpolaga z obveščevalnimi podatki, da bo Hrvaška tok preusmerila čez Istro v Italijo? Hkrati razumemo ograjo v Istri kot sporočilo Hrvaški.
“Dejansko obstajajo podatki, ki strokovno opravičujejo te poteze. Razumem vlado, da ne želi postaviti tehničnih ovir po celi meji, ampak le tam, kjer bi lahko bil nenadzorovani prehod, ko bi morali begunce dobesedno loviti po nepreglednem terenu. Poglejte, s Hrvaško bi morali sodelovati. Smo namreč sosednji državi. A kaj se dogaja? Slovenija postavi ograjo, da ne bi prihajalo do prehodov zelene meje, Hrvaška pa, namesto da bi ta ukrep podprla in se še bolj aktivno dogovarjala s Slovenijo, Slovenijo toži v Bruslju, ker je postavila ograjo – in s tem varuje schengensko mejo. Pošilja protestne note v Ljubljano itd. Njihov odhajajoči predsednik vlade pa tudi izkoristi vsako priložnost, da s svojimi nepremišljenimi izjavami poslabšuje odnose med državama. To ni evropsko vedenje, ni konstruktivno. Zato bo treba v letu 2016 temeljito razmisliti, kako ponovno vzpostaviti konstruktivne odnose s Hrvaško. Politika EU je politika dogovorov in spoštovanja sprejetega. Dvomim, da je hrvaški poskus odstopa od arbitraže in arbitražnega sporazuma skladen s takšno politiko.”
Kaj po vašem bolj ogroža EU; vzpon populističnih politik in nacionalizmi ali varnostna tveganja, migracije, povečana teroristična grožnja?
“Vse skupaj, če bodo našteta tveganja ali izzivi zamajali demokratični ustroj. Populizem žal lahko nadomešča demokracijo. Demokratični ustroj je neko varovalo našega načina življenja, torej tudi tega, da lahko ljudje vsake toliko časa zamenjajo oblast oziroma vsaj imajo to možnost. Menim, da je to ena tistih bistvenih prednosti, zaradi česar se splača v EU živeti, če seveda hkrati razvijemo tudi skupen smisel za nedeljive in neodtuljive človekove pravice, upoštevajoč tudi specifike njihovega razvoja oziroma boja zanje znotraj različnih družbenih okolij.”

Vlada ima odprtih kar nekaj zelo perečih front z interesnimi in drugimi skupinami – zdravniki, policisti, kulturniki, vojaki … Kaj lahko ogrozi stabilnost vlade ali vladne koalicije?
“Upam, da nič od tega. Koalicija dela in računam, da bo delala naprej. Se je pa treba pogovarjati in se hkrati zavedati, da smo omejeni s sredstvi in viri. Verjamem, da lahko korak za korakom zadovoljimo interese vseh, a najprej se je treba finančno konsolidirati, nabrati sredstva, prihraniti, da potem lahko deliš. Razumem zahteve, kdo pa ne bi hotel več. A zahteve so eno, dejstva drugo. Poglejte, v času krize se ni varčevalo produktivno, ampak ‘po slovensko’. To pomeni, da so predhodne vlade nenačrtno sekale malo tu in malo tam. Potem pa dajale obljube, da se bo vse ‘poglihalo’, ko bo gospodarska rast toliko in toliko. Tega, ali so vedele, da to ne bo več v njihovem mandatu ali ne, ne vem. Pa ni važno. Vlada se je zdaj znašla v zatečenem stanju in to stanje rešuje.
Je pa problemov, ki so se nakopičili, veliko, opraviti bo treba še kar nekaj pogovorov. Verjamem pa, da se bodo dogovorili. Še nekaj bi rad povedal, kar se mi zdi pomembno. Vedno, ko se pojavljajo zahteve, nihče ne pove, od kod bi vzeli, ampak le, kam bi dali. Se strinjam, da se lahko zgodi prerazporeditev v državi med različnimi interesnimi skupinami, če se s tem strinjajo druge interesne skupine. Lahko povečamo sredstva za kulturo, a kje naj to vzamemo? Iz sociale, šolstva, policije, vojske? Verjetno bi vsi dejali, da vzemimo parlamentu. No, temu smo v mojem letu in pol vzeli že pet odstotkov sredstev. Pa to niso sredstva samo za poslance, ampak za delovanje celotnega parlamenta. Zato, da varčujemo, smo se odpovedali tudi nekaj nujnim investicijam v stavbo. Ker pač za to ni denarja. Če se vrnemo k rušenju vlade. Vlado lahko po moji oceni prej porušijo kakšne podrobnosti, ki bi imele simbolni značaj in bi lahko na ideološki podlagi razplamtele strasti v sami koaliciji. To je morda lahko bolj usodno kot celo zunanje okoliščine v Evropi ali odprta vprašanja z družbenimi skupinami. A verjamem, da tega ne bo.”

Kako naj vlada pojasni vsem skupinam, denimo policistom, ki želijo le izpolnitev obljub prejšnjih vlad, da nima denarja za njihove zahteve, medtem ko bo morala plačati 43 milijonov evrov kazni Hrvaški zaradi kršitve dogovora o dobavi električne energije?
“Najprej je treba vedeti, da je ta kršitev nastala z nedobavljanjem energije v letu 2002. To je zelo dolga doba in razmerje med storjenim dejanjem in politično odgovornostjo je že minilo. Žal. In ta vlada ima glede teh vprašanj veliko smolo, ker nekatere zadeve pač mora urediti, pri tem pa ne more terjati odgovornosti od tistih, ki so napake zagrešili, ker jih več ni na oblasti ali pa za pregon ni ustrezne zakonske podlage. Tudi če zakone spremenimo, za nazaj ne morejo veljati. Glede policistov pa bi rekel, da so skozi dogovor z javnim sektorjem pridobili precejšen del sredstev. Če sem natančno informiran, izračuni kažejo, da bi policisti radi 41-odstotno linearno zvišanje plač, kar nanese več kot 80 milijonov evrov na leto. In to ne gre, ker če vlada popusti eni skupini, postane dogovor, ki ga je sklenila z javnim sektorjem, irelevanten, na vrsto pridejo vsi ostali. Z dogovorom z javnim sektorjem so policisti dobili že skoraj 20 milijonov dodatnih sredstev, k temu pa še ni prištetih 30 milijonov, ki jih bo imelo ministrstvo za notranje zadeve več v naslednjih dveh letih za opremljanje. V javnosti se ustvarja vtis, kot da vlada policistom ničesar niti ne ponudi. Teh dejstev tudi vlada ni znala javnosti ustrezno predstaviti, kar je včasih eden od problemov te vlade. Da veliko naredi in o tem bolj malo govori, medtem ko so nekatere prejšnje vlade veliko govorile in bolj malo naredile.”

V tem letu se bo vnel hud boj med vlado in zdravstvenimi organizacijami zaradi vzpostavljanja nadzora nad koncesijsko dejavnostjo zdravnikov, ki so močna družbena skupina. Menite, da mora Slovenija ohraniti javni sistem primarnega zdravstva?
“Sistem javnega zdravstva je pri nas dobrina, za katero smo navajeni, da jo zagotavlja država skladno z našo ustavo. Kako se sistem financira – ali zgolj iz javnih sredstev ali tudi iz zasebnih –, pa je drugo vprašanje. Mislim, da je zagotovitev javnega zdravstva najmanj tako pomembna kot ohranitev javnega izobraževalnega sistema – vsekakor morata biti oba sistema dostopna vsem. Sistem financiranja je stvar možnosti in tudi inventivnosti na tem področju, a ne inventivnosti na način, da bi krnili kvaliteto in bi javni denar polnil zasebne žepe. Skupna percepcija je nedvomno ta, da imamo velik zdravstveni sistem, v katerem se prav te anomalije dogajajo. Kako to odpraviti? Če kdo meni, da je to možno, ne da bi dregnili v posamezne interesne skupine, se moti. Javne kritike lahko jemljemo kot opozorila na napake ali kot potrditev, da stvari počnemo prav.”

Glede na vse fronte, ki jih vlada še ni zaprla, nezadovoljstvo ljudi ob meji zaradi žice in glede na veliko potrditev, ki jo je dobila na referendumu opozicija, se zdi, da padec priljubljenosti vlade in zamenjava na prvem mestu na strankarski lestvici ni nobeno presenečenje.
“Se strinjam, da ne gre za presenečenje. Ne pozabite, da v zadnjem desetletju v javnomnenjskih anketah vedno prednjačijo tiste stranke, ki so v opoziciji. A vrnimo se k vprašanju. Vlada sprejema nepriljubljene ukrepe, sanira pretekle grehe, sočasno se spopada z migrantsko krizo. V takem ozračju, pa tudi v ozračju pesimizma, ki se v Sloveniji širi še zlasti po letu 2008, bi bilo skorajda nemogoče pričakovati, da bo vlada priljubljena. Kdo pa ima rad nekoga, ki mu ne dvigne plače, mu zmanjša regres, omeji še druge zadeve itd. Nihče. Če so ljudje nezadovoljni, vladi podpora pada. Hkrati pa – a to je le moje osebno opažanje – je po mojem za padec podpore vladi krivo tudi to, da večino neprijetnih bremen prevzema sam prvi minister. Po mojem se je pri zadnjih kriznih vprašanjih premier bolj izpostavil, kot bi bilo zanj to nujno. Morda je pretirano ščitil svoje ministre in s tem prevzemal odgovornost tudi tam, kjer bi bilo primerneje, da bi jo tisti, ki vodijo posamezne resorje.
Sicer pa mislim, da je vlada, ki po več letih deluje v obdobju ugodnejših gospodarskih kazalnikov, vendarle stabilizirala javne finance in vnesla nekakšen politični, gospodarski in socialni mir, kar se kaže tudi v mednarodnih ocenah. V začetku mandata smo tudi poudarjali, da smo stabilizirali politični prostor, kar je glede na njegovo nestabilnost po letu 2008 pri nas vendarle neki dosežek. Mislim, da bo država tako skušala delovati naprej. So pa javnomnenjske raziskave včasih kazalnik, ki ga ne gre zanemariti. A povem vam, če bi Churchillu merili popularnost, ko se je boril za osvoboditev Evrope, bi bila gotovo zelo nizka. S tem želim povedati, da se včasih politika in državnika loči tudi po tem, koliko mu gre za državo in koliko le za lastno popularnost. Bi pa poudaril še eno stvar, ki se mi zdi problematična. To je visok pesimizem, ki vlada v naši državi. Ne bom rekel, da je prirojen, je pa zelo prisoten v naši družbi. Ko sem še več predaval, sem videl, da tega pesimizma ni bilo toliko okoli mene. Mladi so namreč pokali od energije in želje po spremembah. Potem pa se, ko pridejo v zrelo dobo, nekako vse utopi v klasičnem slovenskem jadikovanju. Morda samo za ilustracijo: kljub jadikovanju, ki ga slišimo vsepovsod, je ocena zadovoljstva z življenjem v Sloveniji izjemno visoka. Po izračunih Umarja je bilo v letu 2014 z življenjem v Sloveniji zadovoljnih več kot 81 odstotkov ljudi, kar je malo nižja številka kot pred izbruhom krize leta 2008. S tem podatkom smo nad povprečjem EU in takoj za Francijo in Nemčijo. Torej vse le ni tako črno.”

Premier Cerar je omenil, da bo razmislil tudi o morebitni rekonstrukciji vlade v začetku leta. Kot podpredsednik vladajoče stranke menite, da je rekonstrucija potrebna? Kje so šibke točke ministrske ekipe?
“Sem podpredsednik stranke, a hkrati tudi predsednik zakonodajne veje oblasti, ki bo takšno ali drugačno odločitev predsednika vlade morala upoštevati. Sicer pa še ni jasno, kako uspešni so bili posamezni resorji ali ministri, ker obstaja zelo velik razkorak med tistim, kar ta vlada počne in kaj govori. Prej sem denimo omenil primer pogajanj s policisti. Napor, ki ga je vložila vlada, se v javnosti sploh ne omenja in zato tudi ne pozna. Tudi napori zdravstvene ministrice za ureditev nadzora nad koncesijsko dejavnostjo so spregledani, zato pa je toliko bolj izpostavljena stran kritik nad njenim delom. Pa še kaj bi se našlo. A odločitev je v rokah predsednika vlade. On je predlagal ministre. Če ne upravičujejo več njegovega zaupanja, ima vso pravico terjati njihov odstop oziroma podati v državni zbor predlog za razrešitev.”

Kako ocenjujete delo parlamenta? Se vam zdi, da ste okrepili razpravno vlogo državnega zbora, dvignili nivo razprave?
“Običajno je to želja vsakega predsednika državnega zbora, a to ni odvisno le od njega. Predsednik je le neke vrste mediator, ki skuša znotraj poslovnika stvari regulirati. Bolj bi bil zadovoljen, če bi imeli več rednih sej kot izrednih. Izredne seje so sicer stvar opozicije in v drugem letu mandata je največja opozicijska poslanska skupina SDS z razpadom poslanske skupine Zavezništva Alenke Bratušek in formiranjem skupine nepovezanih poslancev z dr. Bojanom Dobovškom na čelu ter s ponovnim zbližanjem z Novo Slovenijo dobila še dodatne zaveznike v parlamentu in s tem dovolj glasov za sklice izrednih sej. Pred tem pa je bilo težje zbrati potrebnih 23 glasov za razpis izredne seje. Glede ravni razprave – ta je dobra, ko ni kamer. Ko pa so kamere, včasih postane neokusna in neprimerna. Dokler je razprava spoštljiva in argumentirana, nimam težav. Ko pa postane osebna, žaljiva in se začnejo postopkovne zlorabe, imam težave. In zato delim tudi opomine. A vedno le takrat, ko presodim, da je šlo čez mejo dobrega okusa in državljanom in državljankam tega ni treba prenašati. Smo v njihovi službi. In pooblastili so nas, da vodimo državo. Ne pa da jo postavljamo v kočljiv položaj. Če torej presodim, da je kdo šel preko meje spodobnega, odreagiram. Sočasno pa, če sam naredim napako, se opravičim. To ste lahko večkrat tudi sami videli. Če seveda gledate parlamentarni kanal.”

Vas je kot novinca v politiki in na funkciji predsednika državnega zbora presenetila politična spretnost kolegov iz opozicije?
“Ja, zlasti njihova inovativnost pri iskanju proceduralnih lukenj. Obstoječa parlamentarna praksa, na katero se naslanjajo naše strokovne službe, pogosto ni pomagala. Ko smo se ukvarjali z mandatom Janeza Janše, ki je bil pravnomočno obsojen in hkrati na prestajanju zaporne kazni, smo imeli opravka s postopki in zahtevami, ki so brez precedensa v obstoječi parlamentarni praksi. Zato je bilo treba biti zelo pozoren in razumno reagirati. Poslovniška določila so tvorila le okvir, znotraj katerega je bilo to treba izpeljati. Poseben problem, tudi politične narave, je predstavljala zahteva SDS, da njihov tedaj obsojeni predsednik, ki je bil na prestajanju kazni, postane član komisije za nadzor varnostnih in obveščevalnih služb. Zaradi tega se parlament ni mogel v celoti konstituirati, dokler tega vprašanja ni razrešilo ustavno sodišče.”

Kakšne možnosti ima slovenski kandidat, nekdanji predsednik dr. Danilo Türk, da postane generalni sekretar OZN?
“Vse je odvisno od njegove potrpežljivosti. Bitka za to mesto je zelo dolga. Uspešni so bili tudi tisti, ki so se pojavili šele, ko je sodnik odpiskal konec. Marsikaj je za našega kandidata odvisno od razpleta ameriških volitev. Pa tudi od tega, kdo bodo še drugi kandidati in kandidatke iz regije. V zadnjih dneh je bilo kar nekaj novih najav.”

Lahko po vašem mnenju predstavljajo slovensko-ruski odnosi težavo za ZDA in navsezadnje odnos, ki ga je kot predsednik gojil dr. Türk do Ruske federacije?
“Lahko bi obstajala tudi obrnjena situacija, da bi slovensko-ameriški odnosi predstavljali težavo za Rusko federacijo. V vsakem primeru bo moral naslednji generalni sekretar OZN ustrezati vsem petim stalnim članicam Varnostnega sveta. Te morajo namreč podati soglasje k njegovemu imenovanju. Ali je to naš kandidat? Bomo videli. V vsakem primeru pa bo veliko odvisno tudi od tega, ali se bo regija, iz katere še ni bilo kandidata, poenotila. Če se ne bo, pač ne bo imela svojega generalnega sekretarja.”

Pa oster odnos dela slovenske opozicije do kandidata, ki ga je podprla vlada?
“Moj odgovor je zelo preprost: notranja politika bi vedno morala stati za katerimkoli našim kandidatom v institucijah mednarodne skupnosti. Ne glede na notranje delitve naši-vaši. Namreč v zunanji politiki ne sme biti naših in vaših, biti morajo samo slovenski. To pozabljamo. In že večkrat smo naredili take napake, da smo se tudi v zunanji politiki delili na naši-vaši. To škoduje ugledu države in njenemu položaju v mednarodni skupnosti. Menim, da bi morali predlagati več naših kandidatov za pomembna mesta v institucijah mednarodne skupnosti. Imamo odlične kandidate, zakaj jih ne predlagamo? Ker se vedno razdelimo.
Veste, zunanja politika ima dolg spomin, diplomacija še daljšega. Notranjepolitične delitve, ki se včasih kažejo tudi v pošiljanju kakšnih pisem v tujino, škodujejo ugledu naše države, torej države vseh nas. To si diplomati zapomnijo. In poročajo. Verba volant, scripta manent. In čez leta se lahko iz zaprašenih arhivov povleče kakšne depeše, ki nam potem niso v čast. Se je že zgodilo, če se spomnite.”

Preberite intervju s predsednikom državnega zbora v sobotnem Večeru
Foto: Robert Balen/Večer