Horst Hafner: »Enostavno je prelomiti eno vžigalico, težko jih je sto skupaj«

Horst Hafner je uglajen gospod, vodja, vajen stiskov rok, dvanajsturnega delovnika v še vedno brezhibni obleki, srajci in kravati, kakršne se nosijo zdaj. Gospod Horst je zraven od začetka in še prej. S tistimi, ki so zgodbo postavili, je na ti, tudi če so mnogo mlajši. Kar je veliko zaupanje in tovariški kompliment; ne mine dan, da ne bi opozoril na spoštljivo komunikacijo, primerno statusu in odgovornosti, ki jo je prinesla zmaga na volitvah. V najožjem krogu je prevladala ocena, da se prav njemu poveri delo, pri katerem je spodletelo številnim mladim strankam. Postaviti mora temelje nove politične sile: zdrave, poštene in zanesljive lokalne odbore. In ko plete strankino mrežo po Sloveniji, velikokrat presenetljivo reče: »Vi ste najboljši, boljših od vas ni!« Gospod Hafner je naravni motivator, tako strastno predan cilju, ki si ga postavi, da je zaradi tega v življenju tudi izgubljal. Morda nas zato opozarja: ne pozabite, kdo vam bo stal ob strani, ko ne boste več na vrhu. Uspešen direktor v preteklem obdobju, ki ga ne obžaluje, in ne skriva znancev in prijateljev iz tistega časa. Zakaj je po uspešni karieri in dobro preskrbljen zagrizel v trpko politično zgodbo? Morda iz istega razloga, kot ga je gnal, da se je pri 65 letih kot mimoidoči v trenutku nesreče pognal v mrzlo Ljubljanico in iz avta rešil otroka, nato pa brez zavesti obležal na nabrežju in okreval skoraj pol leta. ”Veš, v čem je moč?” vedno znova vpraša. ”Enostavno je prelomiti eno vžigalico …”

Je biti aktiven v politiki posebna strast? Domnevam namreč, da ste pri svojih letih presneto premislili, kaj bi radi počeli v prihodnosti.
Ljudje me sprašujejo, zakaj sem pri teh letih še v politiki, tudi sam sebe dostikrat vprašam enako. Prvič, do predsednika dr. Mira Cerarja gojim izjemno spoštljiv odnos. Zaupam v njegovo iskrenost in verjamem, da se sam želi vrniti k vrednotam, ki smo jih v preteklosti zanemarjali. Je človek, ki je namenjen človeku. Sliši se zapleteno, vendar je smisel življenja, da smo drug ob drugem lahko to, za kar je vredno živeti: partnerji, prijatelji … Pustimo to, da je beseda prijateljstvo velikokrat zlorabljena, in vendar sem prepričan o človekovi iskrenosti; ponudimo ramo ali jo sprejmimo sami. V življenju namreč ni bistveno pridobivati materialnih dobrin, s katerimi so mnogi zasvojeni. A v materialnem bogastvu uživa le zelo majhen del ljudi, mnogi pa so pozabili na vse tisto, kar je okoli njih.
In drugič, imam sina, vnukinje in vnuke in mi ni vseeno, kaj bo jutri. Zanje se čutim odgovornega, ne smemo jih prepuščati samim sebi, ne želim, da odhajajo prek meja, četudi sprejemam naš prostor kot del Evrope in sveta. Pri svojih letih se pogosto vprašam, kdo mi bo jutri natočil kozarec mrzle vode. Moja navzočnost v politiki ni stvar zasebnih interesov niti ambicij niti želje po funkciji.
Politika ni polje hitrih sprememb. Stvari se odvijajo počasi. Poleg tega očitno ni stičišče posameznikov, ki bi svoje delo zmogli dojeti kot poslanstvo za človeka. Očitki državljanov, ki letijo na politike, so upravičeni.
Na svoji življenjski poti sem napravil nekaj dobrih in nekaj slabih dejanj, sem samo človek. Vedno pa sem poskušal biti občutljiv za »malega človeka«, ki pogosto ponižan in ponižno stopi do blagajne na banki in prosi za dvig svojega denarja. To je lahko mati samohranilka, ki jo bodo, ker ni zmogla plačati elektrike, deložirali. Ob tem pa zamižimo pred tistimi, ki so si dovolili vzeti v zakup našo prelepo domovino, minulo delo naših staršev in tudi moje generacije. Kdor je delal pošteno in odgovorno, se danes vpraša, za koga. Kajti delal je za boljšo blaginjo vseh naših otrok. Pogosto se znajdem v zagati ob ljudeh, ki so morda čez noč pričakovali preobrat. Hitrih sprememb ni, a ne ker jih nekdo ne bi hotel, še najmanj predsednik vlade ali poslanska in ministrska ekipa. Le kdo si ne želi blaginje, vendar pa te ne moremo meriti s premoženjem. Blaginja je odnos med ljudmi, spoštovanje, ljubezen, ampak ne v tistem erotičnem smislu. Ljubezen je nekaj več, lahko je odnos do narave ali živali, njen smisel in vrhunec pa odnos do drugega človeka. Nekomu zreš v oči, ko mu potožiš o svoji intimni težavi. Žal vse prevečkrat hodimo drug mimo drugega. Ježek je pel: »V hiši številka 203 se godi sto stvari …«. Ja, res se.

»Pogosto se znajdem v zagati ob ljudeh, ki so morda čez noč pričakovali preobrat. Hitrih sprememb ni, a ne, ker jih nekdo ne bi hotel, še najmanj predsednik vlade ali poslanska in ministrska ekipa. Le kdo si ne želi blaginje, vendar pa te ne moremo meriti s premoženjem.«

Naprej pa poje: »Zunaj je sonce, zunaj je dež, ti pa mirno mimo greš …«
Morda je sosed v hudi stiski, vendar je ta slovenska samozavest, spoštovanje do samega sebe, takšna, da je ne pokaže niti svojemu otroku, kaj šele sosedu. In ko bomo v stanju drugemu ponuditi roko, mu vrniti s kruhom, četudi nas je on s kamnom, smo dosegli svoj življenjski cilj. Zanj se splača truditi. Sploh pa je najlažje sedeti v naslonjaču, pri tem pa kritizirati državo. Država, kaj je že to? Ali ni država, kar sem tudi jaz, in ali sem naredil tisto, kar bi moral narediti zanjo, ne pa da čakam, da bo to naredil nekdo namesto mene. Čakamo rezultate, računamo na izzive drugih, sami pa smo apatični. Od ljudi recimo poslušam očitke, potem pa ugotovim, da se jim ni dalo niti na volitve.
Bodimo kritični, ne pa kritizerski. To celo prenašamo zunaj naših meja, namesto da bi tam govorili o naših uspehih. Vedno več ljudi je apatičnih, vedno manj jih bere časopise ali posluša poročila. Pa ne ker ne bi imeli dveh evrov, ampak ker bodo brali o samih slabih stvareh. Pri tem pa pozabimo, da imamo dobrotnike, dobre gospodarstvenike, zdravnike, športnike, kulturne delavce, kmete, delavce za strojem za nekaj sto evrov na mesec. Pogrešam zapise o policistih, gasilcih, ljudeh, ki vsak dan rešujejo življenja, o medicinski sestri, ki ji morda ves dan ni uspelo zaužiti toplega obroka. Ubrali smo neko drugo pot, razvrednotili sami sebe, strukture sodstva, šolstva, kulture.

Menite, da bi lahko ozdravili ranjeno državo, če bi se osredotočili na poštenega človeka, ki vestno opravlja svoje delo in ne potrebuje slave, skorumpiranega pa enostavno prezrli?
Ne moremo enostavno posplošiti, da so vsi gospodarstveniki tajkuni, vsi sodniki podkupljivi, vsi duhovniki pedofili. Večina ljudi je pridnih, marljivih, dobrohotnih, pozitivnih, mi pa se vseeno osredotočamo na slabe posameznike, s tem pa dovolimo, da nam ti perejo možgane. Morda bi si morali izmisliti časopis, ki bi pisal samo dobre zgodbe, verjemite mi, da bi bila naklada visoka. Predsednik Cerar je prepoznaven zaradi svojega nasmeha, tople besede, občutljiv je na krivice, a verjame, da bo jutri bolje. Vendar mu moramo dati čas. Naša stranka je bila pred nekaj meseci stara eno leto, vlada pa septembra. To je enoletni otrok, ki se uči hoditi. Kljub temu se nanjo zgrinjajo zbadljivke, zmerljivke, poniževalni izrazi, ki si jih ne bi zaslužil niti sovražnik. Prepotoval sem velik del sveta, in kamorkoli sem šel, je bilo o nas, Slovencih, povedano toliko lepega in dobrega. Zaboli, da moraš po priznanje čez mejo. V Singapurju so hvalili naše vrhunske medicinske strokovnjake, na Kitajskem so mi povedali zgodbo o Sloveniji oziroma Jugoslaviji, podobno je bilo v Izraelu, na Kubi ali v številnih deželah Afrike. Je mogoče, da tujci prepoznajo to energijo, ki jo imamo v sebi in v katero se nam odtisnejo lepote naše dežele, sami pa tega ne vidimo. Ne želimo videti, čeprav nam drugi dajo vedeti.

Kako vidite bazo stranke, katera je njena nevralgična točka? Kako je delati na terenu in z lokalnimi odbori?
Po ustanovitvenem kongresu so bile pred nami državnozborske in lokalne volitve. V izvršilnem odboru je bilo postavljeno vprašanje, ali ne bi bilo bolje sodelovati na naslednjih lokalnih volitvah. Večina nas je menila, da brez baze ne moremo roditi zdravega otroka. Lokalna sfera šele omogoči delovanje stranke, je pa to tudi točka, na kateri stranka lahko pade. Pred skoraj letom sem začel mandat dela na terenu; delam s 60 lokalnimi odbori, ki so bili ustanovljeni v zelo kratkem času, mislim, da v treh tednih. Gledati nazaj je enostavno, vendar se takrat nismo poznali med sabo. V lokalnih odborih smo izbrali ljudi, o katerih nismo imeli vseh podatkov, a sem bil prepričan, da imajo vsi dobre namene. Pričakovali so določene spremembe na lokalni ravni in seveda tudi na državni ter verjeli v Mira Cerarja. Ta nitka se vleče na vsakem koraku, kjerkoli se srečujemo. Ko sem sprejel to nalogo, sem se je resno lotil, čeprav sem pragmatik in sem se takoj zavedal, da sem stopil na zahtevno pot. Na terenu se srečujem z drugačnimi ljudmi kot znotraj sekretariata. Člani lokalnih odborov so iskreni, topli, prijazni, dostikrat ne »šparajo« besed, povedo tisto, kar jih teži, in ko dobijo občutek, da smo enaki med enakimi, potem je naš dialog iskren in odprt.

»Zaboli me, da po priznanje moraš iti čez mejo. V Singapurju so hvalili naše vrhunske medicinske strokovnjake, na Kitajskem so mi povedali zgodbo o Sloveniji oziroma Jugoslaviji, podobno je bilo v Izraelu, na Kubi ali v številnih deželah Afrike. Je mogoče, da tujci prepoznajo to energijo, ki jo imamo v sebi in v katero se nam odtisnejo lepote naše dežele, sami pa tega ne vidimo.«

Spomnimo na izkupiček lokalnih volitev: s 308 svetnicami in svetniki v 119 občinah ste se uvrstili na tretje mesto.
To je bil res dober rezultat, sploh ker smo imeli veliko nasprotnikov, po enem letu pa lahko rečem, da lokalni odbori delajo zelo dobro. Iz dneva v dan pridobivajo vsebino in s tem veljavo, seveda pa zato pogostokrat stopijo na žulj, pa naj si bo to na občinski ali kateri drugi ravni. Vem tudi, da naše svetnice in svetniki prihajajo na občinske seje pripravljeni, da znajo opozarjati na dobre in slabe strani, kar nekaterim ni všeč. Vem tudi, da v tej svoji vnemi po sooblikovanju kraja lahko tudi zanemarjajo lastno družino, prijatelje in znance, a to se zgodi, če nekdo v nekaj verjame. Tudi na tej ravni ni mogoče čez noč pričakovati velikih sprememb. To bi bilo nerealno, a ni cinizem.

Včasih na teh srečanjih prelomite vžigalico, kajne? Kot simbol česa?
Zelo enostavno je prelomiti eno vžigalico, težko jih je sto skupaj. V kolikor bomo znali motivirati vso to pozitivno energijo, ki izhaja iz različnih vsebin in naslovov, kot so vlada, poslanke in poslanci, vodstva in članstvo na lokalni ravni ter sekretariat, potem nas ne sme skrbeti, da nam ne bi uspelo. Vsak pri sebi se mora tudi vprašati, na kaj vse je pripravljen, kolikšna je bila njegova dodana vrednosti. Vprašati se mora tudi, ali se v tej zgodbi nemara ni znašel le zaradi zasebnega interesa. »Vi ste najboljši, boljših od vas ni,« jim rečem v lokalnih odborih. Nekaterim se to zdi prazna fraza, a meni je vseeno, ker govorim iz duše, to je moja čustvena izpoved. Ob izteku moje poklicne kariere so lokalne zgodbe postale del mojega življenja, to mi je izziv in me osrečuje. Posamezniki bodo odhajali, prihajali bodo novi, to je nekaj normalnega in to je tudi dobro. Veseli me, da je vedno več podmladka in posameznikov, ki ne obupajo čez noč.

Kaj bi rekli o svojih najožjih sodelavcih?
Generacijske razlike so, vendar so ljudje, ki so se namenili sodelovati, pripravljeni odpuščati drug drugemu. V tem majhnem kolektivu se počutim dobro. Morda sem prevečkrat kritičen, včasih nekoliko preveč zahteven, vse to pa zato, da bi našli boljše rešitve in postali prepoznavni po njih. Želimo si zaupanja ljudi, da bi videli, da smo drugačni, prijaznejši, občutljivi za krivice. Želim si, da bi se prebudili vedri in bi nas vedrina spremljala ves dan. Takšen pristop se manifestira v delovanju naših poslank in poslancev ter vseh aktivnih članov; zelo redko slišim žaljivke. Drug drugemu postajamo prijazni in razumni.

Delali ste v gospodarstvu in imate četrtstoletne vodstvene izkušnje. Dobra iztočnica in popotnica za delo, ki ga zdaj opravljate na terenu.
Sem dete druge svetovne vojne. V življenju sem doživljal vzpone in padce; vsak padec me je utrdil, nisem se bal izzivov. Vedno sem bil nekako prepričan, da nisem najboljši, da imam možnosti v spreminjanju sebe, ob tem pa nisem težil k popolnosti, vanjo ne verjamem. Ustvarjal sem kariero, a ostajal spoštljiv do človeka in v sočutju do tistih, ki jim ni lahko postlano. O vodilnih delavcih se vedno govori in dobro in slabo, prav tako se je tudi o meni. Poskušal sem biti pravičen, včasih pa je treba reči bobu bob. Naučil sem se, da je veliko težje reči »vi, osel« kot »ti, osel«. Namreč, na splošno smo podrejeni nekim lastnim interesom in do njih želimo priti prek posameznikov, prek nekoga zunaj vrste. Ne rečem, da sam tega nisem počel, a bilo je le izjemoma.

Kaj menite o begunski krizi?
Po vojni sta bila moje ime in priimek moteča za marsikoga in tega se ne da pozabiti, zato me krivice do drugih bolijo. Moj odnos do beguncev je zato morda nekoliko drugačen; marsikaj sem doživljal, ko sem potoval po črni celini ali v obdobju balkanske vojne. Vseeno je težko iskati vzporednice z današnjimi časi. Zaznam ponižanost teh ljudi. Pravijo, da so nekateri pribežali neupravičeno, a če bi uperili mitraljez v vas, kako bi ravnali, kako bi se znašli? Eno je gotovo: tako Evropska unija kot širši svet nista niti pravočasno niti korektno odigrala svoje vloge, zato zdaj rešujeta bistveno težje razmere. Lahko je reči, to je stvar Bruslja. Ne, ni res! To je stvar vseh nas! Ali imam zagotovilo, da ne bom jutri begunec jaz, zaradi tega ali drugega razloga? Veste, kako pogosto se človeku zgodi bodisi krivica bodisi izguba nečesa, kar je zanj največja vrednota v življenju, in se znajde na razpotju. In zopet izbere tisto pot, ki je ni, in je žrtev samega sebe. To naše kratko življenje želimo odigrati na svoj način, kajti resnic je toliko, kolikor je posameznikov, vsak ima svojo zgodbo in vsak verjame v nekega svojega boga.