Dr. Simona Kustec Lipicer za Večer: Del politike uporablja umazane politične trike

V nadaljevanju objavljamo celotni intervju vodje poslanske skupine SMC in podpredsednice SMC dr. Simone Kustec Lipicer za sobotno prilogo časnika Večer. Z njo se je pogovarjal Aleš Kocjan.

Kako razumete razvoj begunske krize na domačih tleh in zadnja dogajanja, povezana s prihodom beguncev, problemi nastanitve begunskih otrok?

“Migrantsko vprašanje je rdeča nit našega soočanja stanjem državi sedaj že več kot pol leta. Po moji oceni ga suvereno obvladujemo. Zagotavljamo vse pogoje, da begunski tok poteka nemoteno čez Slovenijo. Hkrati zagotavljamo visoko stanje varnosti beguncev oziroma migrantov kot lastnih državljanov. Zavedati se moramo, da čeprav gre za vsebino, ki je stalnica na teritoriju države že več mesecev, vsaj 90 odstotkov naših državljanov ne čuti neposredno, da se ta velika humanitarna tragedija dogaja njihovi soseščini nekaj kilometrov od njihovih varnih domov …” Toda ima država, ki se po vaših besedah humanitarno in solidarno odziva na krizo, hkrati zvezane roke zaradi ostrih nasprotovanj lokalnih skupnosti zvezi namestitvijo beguncev? “Več vidikov je treba upoštevati pri odgovoru na vaše vprašanje. Eno je obvladovanje dialoga javnostjo. Trudimo se vzpostavljati stalne komunikacijske kanale lokalnimi skupnostmi in nevladnimi organizacijami. Vprašanje pa je, koliko želijo te javnosti slišati. Ne uslišati, temveč zgolj slišati. Ta vprašanja pa so že povezana širšim odnosom ljudi do celotnega vprašanja. Osnovno izhodišče naše države in našega načina reševanja problema je, da moramo to delati strpno, humanitarno, vključujoče. Moramo se zavedati, da se je ta situacija našim državljanom nekaj desetletij nazaj dogajala in so to nesrečo občutili na svoji koži. Če tedaj ne bi bilo tega posluha drugih do naših državljank in državljanov, ne bi omogočali pogojev za nadaljevanje civilizacijskega razvoja in tem prihodnosti. Moramo biti strpni, odprti, humanitarni, solidarni. To je edini pravi odgovor na današnje izzive in stiske, ki resnici niso novi. Brez razumevanja migracijskih tokov preteklosti tudi velike večine nas danes ne bi bilo.”

Se vam zdi, da vam vaši kolegi iz opozicije, ki jih opažamo na protibegunskih zborovanjih, ljudem pa se zahvaljujejo za udeležbo, stojijo pri tej drži ob strani? Zakaj parlamentu niste sklenili, da na problemu beguncev politika ne bo kovala političnega kapitala?

“Poudarila bi, da je koalicija na čelu SMC tista, ki odgovorno naslavlja ta problem od vsega začetka. To je nesporno in dokazljivo dejstvo. Še preden je begunska kriza neposredno začela zadevati Slovenijo, smo pozvali ostale politične stranke, naj razumejo to kot dr- žavni izziv, na katerega se je treba odzivati enotno in sodelovalno. Ne bom tajila, da smo morali določene napore vložiti dialog našimi partnerji zato, da so razumeli, zakaj je potreben takšen odnos. Dejstvo je, da smo od začetka tem sporočilom naslavljali tudi opozicijo. Na začetku je predsednik vlade skliceval posvete predsedniki in vodji poslanskih skupin. Večkrat se je sestal Svet za nacionalno varnost, katerega član je tudi vodja največje opozicijske stranke. Nikoli nismo blokirali nobenega opozicijskega sklica parlamentu, ki bi bil vezan na te vsebine. Kjer je bilo razumno in zakonsko možno, smo podprli tudi vse pobude sklepov opozicije za naslavljanje tega problema. Zato ker resnično verjamemo, da je le državotvoren odziv pravi pri naslavljanju te problematike. Ravnanja politično podporo opozicije, ki jih zadnje čase na političnem parketu in javnosti opažamo, pa so milo besedo izjemno nekorektna, nespodobna. Če želite, lahko tudi rečem, da se z enega dela opozicije uporabljajo umazani politični triki in orodje, da bi se na račun stiske preganjanih ljudi, ki za življenje bežijo iz svojih domov, pridobivalo politične točke. Toda begunska problematika ne bi smela biti polje, na katerem bi se pridobivalo politične simpatije ali celo prevzemalo vodenje države. Za to demokraciji obstajajo druga sredstva in druga vsebinska polja, kjer se lahko razhajamo in kjer bi lahko pokazali, katere rešitve se nam zdijo najboljše. Pri reševanju stiske ljudi, ki bežijo pred vojno, to ne sme biti način politične krepitve.” Predsednik vlade je pozval ljudi solidarnosti, strpnosti, obsodil hujskaštvo in sovražni govor. Opozoril je tudi, da je takšna drža skladna civilizacijskimi dosežki 21. stoletja.

Vam pa opozicija sledi le pri postavljanju bodečih žic in vojske na meji, pri čemer trdijo, da so vas tem za mnoge nečloveškim ukrepom že zdavnaj pozvali.

“Vsi ti ukrepi so bili zelo premišljeno in načrtno vzpostavljeni. Osebno lahko povem, da sem jih sama pri sebi sprejela velikim cmokom grlu. Zavestno in odgovorno gledano pa so ti ukrepi nujni, ker nam civilizacijski napredek ne bo pomagal, če ga bomo ogrozili varnostnem smislu. To pomeni, da je naša odgovornost omogočiti migrantom in beguncem pot skozi našo državo na varen in usmerjen način, hkrati pa pri tem zagotoviti nemoten vsakdan slovenskih državljanov. Samo iz teh razlogov so bili ti ukrepi vzpostavljeni. To je tudi edino pojasnilo, in če želite, edino opravičilo, da smo to naredili.”

Dogajanja, povezana begunsko problematiko, je komentiral tudi predsednik republike Pahor. Pravi, da bi bilo pomembno in koristno, če bi politika prepričljivo reševala probleme, ki skrbijo ljudi. Pogrešate obsodbo sovražnega govora, jasnejše sporočilo, da se del opozicije na neustrezen način politično spopada vlado?

“Predsednik republike je po prvih mesecih begunske krize imel zelo konstruktiven govor državnem zboru. Poslance je naslavljal pravimi sporočili, ki so govorila pomenu združevanja, preseganju političnih delitev, solidarnosti, odprtosti. Pod vse to se podpišem. Po drugi strani pa bi pričakovala, da bi predsednik republike danes bolj jasno povedal, da je način, ki ga vlada ubira pri reševanju te problematike, prav takšen, kot ga je tedaj zastopal tudi sam. In želela bi si, da bi se tudi kritično odzval na tiste prakse političnih strank in lokalnih predstavnikov oblasti, ki se svojimi odzivi in ravnanji odmikajo od teh njegovih izjemno dobrih in pomembnih sporočil ter priporočil, ki nam jih je dal začetku.”

Kako se vam zdi realna možnost, da se nezadovoljstvo, to pot zaradi begunske krize, razplameni do razsežnosti kot 2012, ko so ljudje protestirali proti sprevrženosti političnem delovanju?

“Mislim, da je povsem neprimerno primerjati tisto situacijo in razloge danes. To današnje nezadovoljstvo dela javnosti ni identično tistemu iz leta 2012 tudi zato, ker je ljudstvo tedaj opozarjalo na problem plenjenja družbe strani države, danes pa deli protestov odpirajo temeljno civilizacijsko vprašanje odnosa človeka do sočloveka. Oboje je sicer tragično, med seboj ni primerljivo. Leta 2012 so bili protesti političnega vidika upravičeni in razumljivi, ti danes pa sebi ne nosijo politič- nega momenta, ampak temeljnega humanističnega. To, če so ozadju organizacije protestov politične sile in njihovi lastni motivi, je spet drugo vprašanje. Razumem, da lahko imajo ljudje različen pogled na to, kako reševati migracijsko vprašanje državi. To je tudi pravilno. Vendar bi si hkrati želela, da se tisti posamezniki, ki izrazito nasprotujejo vsem poskusom vlade pri pomoči ljudem, za en dan preselijo kak begunski center ali nastanitveni dom, da bi začutili stisko ljudi.”

Od kod vi črpate to izkušnjo?

“Bila sem več nastanitvenih centrih, ko se je skušalo prikazati, da se Slovenija neuspešno, nehumano, nesolidarno sooča begunsko krizo. Ne le kot nekomu, kije na funkciji in ima odgovornost pri iskanju rešitev, ampak predvsem kot mami mi je stiska ljudi segla do srca. Sama misel, da bi se znašla takšni stiski in namesto pomoči dobila odziv nerazumevanja, nesprejetja, celo sovražnosti, je tragična. To je žalostno in ni vredno človeka. To ni vredno demokratične države. Za prebežnike pred vojno je to nova smrtna obsodba. Poglejte si slike teh ljudi, ko se soočijo takšnim nesprejetjem, njihovih očeh ne vidite upanja, ampak imajo pogled ranjene živali.”

Se vam zdi, da del opozicije uporablja enak mehanizem za spodnašanje Cerarjeve vlade, kakršen je bil prisoten pri razpadu Janševe vlade? Spodbuditi nezadovoljstvo ljudi do te mere, da se mora na neki točki vlada posloviti?

“Veste, demokraciji obstajajo številna orodja in načini, kako lahko izraziš svoje nestrinjanje. Ti načini so različni in so legalni in legitimni, prav tako kot so edini legalni in legitimni način predčasne zamenjave oblasti, čemer me sprašujete, nove volitve. Še enkrat poudarjam, aktualni poskusi netenja nestrpnosti, sovražnosti, hujskaštva družbi ne dajejo nikakršnega demokratičnega signala. Če so naslovljeni nasprotovanju vladi, naj se prenesejo areno parlamentarnih razprav, medijskih soočenj, javnih posvetovanj in bodo tako dobili pravo demokratično težo in legitimnost.”

“Zavedamo se, da smo vodilna stranka koalicije in to prepričljivo večino. Zavedamo se, da je temeljna in osnovna odgovornost pri reševanju kateregakoli problema prvi vrsti na naših ramenih. tem nimamo težav. Zavedamo pa se hkrati tega, da je koalicija tako močna kot njen najšibkejši člen njeni verigi. Ne glede na to, kakšen problem ali izziv naslavljamo, se tako tudi odzivamo. In ker ti praviloma niso pozitivni, so zato tudi naše prve poteze lahko boleče. Tako nekako kot zapeče, ko na odprto rano položite dezinfekcijsko sredstvo, da tem sploh lahko sprožite proces celjenja in nadalje zdravljenja poškodbe.”

Kdo je trenutno najšibkejši člen koaliciji? Vaša stranka ali sam premier Cerar, ki je na svoja ramena prevzel odgovornost za etične zdrse članov svoje ministrske ekipe?

“Verjetno bi od vsake članice koalicije na to vprašanje dobili različne odgovore. Mislim, da se pri iskanju rešitev ne sme razmišljati najšibkejšem členu, temveč je treba odgovorno vleči poteze za to, da se najde kompromis različ- nih pogledih in da je ta kompromis ključen generator najboljše možne rešitve. In teh ne iščemo zase, ampak za ljudi. Tega se moramo na koncu vsi zavedati.”

Je koalicija bolj stabilna, ker imata Desus in SMC skupaj 46 glasov?

“Nedvomno to matematičnem smislu pomeni večjo stabilnost. Ampak pomembna je stabilnost, ki prihaja iz partnerskega odnosa, zavez in tudi lojalnosti. To lahko gradimo le tako, da se držimo medsebojnih zavez in dogovorov, ki jih sprejmemo.”

Čemu pripisujete občuten padec podpore vladi in vaši stranki?

“Gotovo temu pomembno prispeva to, da smo obdobju, ko se ukvarjamo zahtevnimi problemi, rešitve pa vsaj začetno niso všečne. Karkoli naredimo, bo vedno določeno skupino ljudi naredilo nezadovoljno, manj srečno. Ključno je, da pri tem iščemo ravnotežje in rešitve, ki ne bodo zadovoljile le ene skupine na račun druge. Delitev bremen družbi je nesporno nekaj, kar ne dela absolutno srečnih vseh ljudi. Druga stvar je to, da po več kot desetletju odpiramo nekatere slabosti slovenskih podsistemov, recimo zdravstvu, infrastrukturi, razmerjih do lokalne samouprave, sindikatov. To je zelo boleče, ker hkrati odpiramo rane najbolj občutljivih skupin in tistih skupin podsistemih, ki so te rane zadale. Na oboje se eni in drugi odzivajo javnosti. Nikakor pa to ne pomeni, da pri svojem delovanju ne delamo napak oziroma se ne zmotimo. To je nekaj, kar moramo takoj, ko spoznamo, sebi in ljudem iskreno priznati, se naučiti lekcijo in nemudoma popraviti.”

Vladi je po zaprtju proračuna za 2016 ostala kopica odprtih front šibkejšimi interesnimi skupinami na račun tega, da so največji sindikalni centrali javnem sektorju zadovoljni. Občutek je, da vlada nima posluha za najbolj ranljive skupine.

“Če boste pogledali razrez prora- čuna in ga primerjali preteklimi, boste ugotovili, da se ni nikomur nič odvzemalo. Nedvomno smo iskali ravnotežje med vsemi resorji. Upoštevati pa je bilo treba tudi dodatne potrebe države zaradi nepredvidljivega razvoja migrantskega vprašanja. tem pogledu je bil glede na prvotni načrt višji del proračuna namenjen tudi delovanju policije. Znotraj posameznega resorja je torej potrebna odgovor- nost, modrost, kako se bo razdelilo ta sredstva. Drugi segment pa je ta, da morajo tudi podsistemi sami okviru proračunskega bazena, katerim razpolagajo, iskati optimalne rešitve in finanč- ne razporeditve. Ne moremo pri- čakovati od vlade neposredno, da bo njihovem imenu našla vse rešitve. Pričakujeta se torej tudi večja odgovornost in zavedanje družbenih skupin, da iščejo različ- ne možne kanale za zagotavljanje svojih potreb. Država zanesljivo ni in tudi ne sme biti edini od njih.”

Imate denimo SMC ali pa koaliciji načrt za odpravo revščine, kajti zaradi tega tli družbi največ nezadovoljstva, ker se ljudje počutijo odrinjene? Prav ta občutek prikrajšanosti rojeva nespodobne primerjave javnosti, koliko državo “stane” upokojenec, koliko brezposelni Slovenec in koliko begunec.

“V dobrem letu in pol smo ob soočanju to problematiko, ki je neizmerno občutljiva in terja visoko stopnjo naše pozornosti ter predanosti, naredili veliko. Poglejte, koliko se je znižala stopnja brezposelnosti mladih. Stopnja revščine se je znižala ali se vsaj ni povečala danih okoliščinah. Veliko varčevalnih ukrepov, ki so veljali do sedaj, se je veljavnim razrezom proračuna sprostilo. Delamo vse, kar je možno, da smo posebej pozorni na te najbolj ranljive skupine. Kot rečeno, objektivni podatki temu pritrjujejo. Zavedamo pa se, da tega problema ni mogoče rešiti čez noč. Zavedamo se tudi, da bo treba ta problem reševati spremembami obstoječega sistema socialne politike. Govorim tudi nujni potrebi po spremembah demografske politike, ki bodo prinesli odgovor na sedanje in prihodnje razmere drugačne od tistih, ki so veljale pred desetletjem, ko so bili vzpostavljeni ukrepi, ki veljajo še danes, vendar ne za ljudi ne za državo niso več realni, ker ne zadovoljujejo ne njihovih potreb in tudi ne zagotavljajo več potrebnega ravnotežja med različnimi skupinami družbe. Vedeti moramo, da je na primer tudi obstoječi pokojninski sistem vzdržen le še nekje do leta 2020, da se spreminja odnos do pridobivanja in širjenja znanja, da so življenjski stili mladih in tem pogled na aktivno zaposlovanje bistveno drugačni kot pred nekaj desetletji.”

Smo še krizi po vaši oceni? Podatki očitno govorijo, da nismo več imamo gospodarsko rast, brezposelnost se znižuje itd.

“Po eni strani govorijo ti podatki, da smo krizo ustavili in jo nekako obvladali. Nesporno je, da če ne bi okvire vzdržnih javnih financ umestiti celotnega delovanja države, je vprašanje, ali bi nam to uspelo na način, kot se danes kaže. Na tem področju pa nas vseeno čaka še veliko izzivov, ne le soočanje revščino, spodbujanja ljudi, da so delovno aktivni in odgovoren sestav družbe, ampak tudi zagnati nov gospodarski veter, razvoj, povrniti in krepiti odgovorno poslanstvo bank. Vse to je bilo zaradi zunanje krize ter notranjega neodgovornega upravljanja in pretiranega političnega vmešavanja preteklosti razlog, da smo prišli do razmer, ki jih je bilo treba zamejiti tudi ukrepi sedanje vlade. Denimo sprejetjem zakona fiskalnem pravilu, sprejetjem strategije upravljanja državnim premoženjem, da smo začeli odgovorno spoštovati institucije, ki so bile ustanovljene namenom odgovornega korpo- rativnega upravljanja državnim premoženjem, in še bi lahko na- števala.”

Vendarle pa konzervativna politika finančnega ministra Mramorja, ki temelji na krotenju javne porabe, zavira svež gospodarski veter.

“Se strinjam. Brez investicij, vlaganj in spodbud ne bomo mogli doseči napredka. Toda vedeti morate, da smo dobili javnofinančnem pogledu državo zelo ranjenem stanju. Če smo želeli priti do investicij, smo morali najprej narediti varčevalni načrt, da smo sploh lahko videli, koliko imamo in smo realno sploh zmožni imeti denarnici. Ta varčevalni del je bil verjamem večini sedaj opravljen. Stabilizacija je uspešna. Zdaj prihajajo na vrsto ti izzivi. Več bo treba investirati. Na tem mestu pa velja poudariti, da ni le državni proračun vir za investicije. Bolj uspešno bo treba črpati evropska sredstva, se povezati zdrava gospodarska partnerstva. Ključno je, da bomo imeli dobre ideje, dobre, inovativne projekte. To pa ni več le odgovornost države, ampak tudi drugih subjektov, ki jim bo država lahko zagotovila ustrezno podporo.”

Koalicija je torej po vaših besedah stabilna. Kaj pa SMC? Je poslanska skupina stabilna? Kako vzdržujete lojalnost tej heterogeni skupini poslancev, ki so se prvič znašli politiki in so sedaj svojih okoljih izpostavljeni nenehnim kritikam, pritiskom in izrazom nestrinjanja vladnimi potezami?

“Naša poslanska skupina je največja slovenskem parlamentu doslej. Polna je specifik. Od tega, da smo vsi njej politični novinci, do tega, da smo vsi prišli iz okolij, kjer smo prevzemali odgovorne in pomembne naloge. Je visoko strokovno profilirana. Vse to smo vnesli svoje delovanje. Na teh osnovah delujemo tudi sedaj, razmerah, ki terjajo največji meri zelo sistemske premisleke. To terja poleg visoke delovne etike tudi veliko samodiscipline, medsebojne potrpežljivosti, ne nazadnje tudi odrekanja in predanosti. Vsi se zavedamo visoke stopnje odgovornosti in pomena enotnega nastopanja.”

Zadnji poslanec, ki je zapustil vaše vrste, Franc Laj, je govoril zatiranju mnenj in različnih pogledov in pomanjkanju demokracije vaši poslanski skupini.

“V teh prostorih pogosto prebijemo ure pri izmenjavi mnenj, preden pridemo do končnih stališč poslanske skupine. Prebijemo ure in dneve, ko najprej znotraj svojih vrst, nato pa skozi delo odborih iščemo najboljše možne rešitve. Vsi, ki iskreno vlagajo svojo energijo in znanje svoje delo, vam česa takšnega ne bodo rekli, ker bi bilo to tako do njih kot tudi do kolegov poslanski skupini nepošteno, tudi poniževalno. Potrpežljivost in delovna odgovornost, tudi poslanska profesionalnost, je tista, kije predpogoj za to, da lahko naredimo nekaj dobrega ne zase, ampak za ljudi, ki jim služimo in so nam zaupali svoje glasove na volitvah. Nobena naša skupna odločitev ni odločitev posameznika. Tudi to, da parlamentu le pritiskamo gumbe, ni res. Če za koga, prav za našo poslansko skupino ne velja, da slepo pritiska na gumbe. Vsako stališče, ki ga oblikujemo, je plod diskusije najprej na ravni poslanske skupine, nato na ravni koalicije, in kjer je le možno tudi sodelovanju opozicijo. Tega skupini 35 ne dela in niti ne more delati en sam človek, ampak ekipa.”

Poslanec Bojan Dobovšek, ki vas je zapustil kmalu po konstituiranju vlade, je govoril tem, da se ne posvečate dovolj razbijanju neformalnih mrež, ki so nam ugrabile državo. zadnjem času je čutiti nezadovoljstvo tudi vladnih vrstah zaradi nekaterih kadrovskih odločitev, najprej pri imenovanju uprave SDH, nato pri SDH-jevi izbiri nadzornikov NLB.

“Stalno smo pozorni na to, kaj se dogaja na teh področjih. Pozorni smo seveda lahko okviru pristojnosti, ki jih imamo kot poslanci. Stalno smo pozorni na poročanje medijev in druga opozorila. Pogovarjamo se in iščemo pojasnila, ozadja in možne načine, na katere je mogoče sanirati nekatere okoliščine. Lahko povem, da smo nepravilnosti, ki se pojavljajo iz preteklosti, odkrili pomočjo nekaterih vladnih služb. Tako se je na primer odkrilo nepravilnosti zvezi izplačevanjem dodatkov za stalno pripravljenost na univerzah in nadalje širšem javnem sektorju. To se je dogajalo vsaj dva mandata pred nami, pa tega ni odkrila nobena prejšnja vlada. In ne samo, da je to dokončno začela odpirati naša vlada, še več, razkritij ni pometla pod preprogo, ko se je izkazalo, da so vanje vpleteni tudi posamezniki njenih vrstah, ampak je od njih terjala pojasnila, sanacijo nastale škode, in kar je bistveno, začela oblikovati ukrepe, ki takšnih nepravilnosti sistemu ne bodo več dopuščali. Na takšne in vse druge vrste anomalij sistemu moramo opozarjati, jih razkrivati ter reševati tudi in še zlasti takrat, ko so boleče za nas same. Če tega ne bomo počeli, lahko takoj zapakiramo svoje kovčke, ker svojega dela in zavez, ki smo jih dali ljudem, nismo opravili.”

In kaj ste se na stranki pogovarjali glede kadrovskih odločitev zvezi imenovanjem uprave SDH, pri čemer je javnosti najbolj razburjalo ime Marka Jazbeca, in pozneje nadzornikov NLB, ki jih je izbrala prav uprava SDH Jazbecem na čelu?

“Na to vam lahko odgovorim le vidika poslanske skupine. Sodelovali smo le pri imenovanju članov nadzornega sveta SDH. Te je predlagala vlada. Koalicija je predlogu vlade in njenim obrazložitvam sledila. Na tej točki se je naša neposredna in tudi posredna pristojnost odnosu do delovanja SDH končana. Nadzorni svet je nato imenoval upravo, ta pa lahko po svojih pristojnostih svoje odločitve pojasnjuje na matičnih delovnih telesih državnem zboru. Tam imamo kot poslanci zopet možnost, da predsednika uprave SDH izprašamo in preverimo ter se izrečemo delovanju in odločitvah SDH. Seveda smo izjemno pozorni na vsa dogajanja, ki jih omenjate. Naša zakonska odgovornost je vezana na nadzorni svet SDH. Če bi se zgodila presoja, da vlada ni opravila svojih pristojnosti odnosu do dela SDH, vemo, kaj sta potem naša naloga in pristojnost parlamentu. Tudi stranki se moramo zavedati, do kod sežejo naše pristojnosti. Spoštovanje meja pristojnosti za lastno delovanje je ključno. Če želimo kredibilno in odgovorno delovati, je pomembno te omejitve spoštovati in jih niti za en sam milimeter ne prestopiti. Navsezadnje smo ljudem obljubili, da bomo delovali transparentno in okvirih spoštovanja načel ter zavez pravne države.”

Sicer ste politologinja, toda ali ste kot novinka politiki to ve- ščino spoznali novih, drugačnih, bolj ali manj prijetnih razsežnostih? Ste se kaj več naučili politiki?

“Priznati moram, da se je večina mojih ugotovitev in znanj iz raziskovalnega obdobja po vstopu politiko potrdila. Sedaj tudi praksi vidim, kako so se politične stranke neodvisno od njihovega ideološkega profila preteklosti močno opirale na strukture oblasti, torej na aparat države na način, da so črpale svojo eksistenco iz naslova in virov države. Ne le smislu kadrovskega pozicioniranja, ampak tudi finančnem smislu. Nastajalo je okoriščanje. stroki temu rečemo princip kartela. Potrdilo se je, da je politika preteklosti preveč in čezmerno posegla najbolj ključna polja svobodne iniciative podsistemih, jih tem zatrla in ugrabila. Tako je podsisteme seveda dušila, to pa zato, ker je bil njen temeljni interes profitirati za svoj račun. Če in ko je bilo treba, je bila politika zmožna zaradi takšnih interesov tudi preseči ideološke razlike, zato da bi dosegla te cilje. Izkazalo se je, da se razlike med strankami vse manj kažejo skozi programe in vsebine, temveč vse bolj skozi način delovanja, skozi to, kako groba sredstva za uveljavljanje svojih interesov so pripravljene uporabiti, od diskreditacij, povezav in manipulacij do medijev itd. To je bilo največji meri polje moči, na katerem so se stranke najbolj razlikovale. Hkrati so znale sestaviti tudi nenačelne, izrazito interesne koalicije, ko si je bilo treba razdeliti velik plen. To skušamo in moramo preseči, ker ni in ne sme biti normalna politična praksa, ki naj bi bila službi odgovornosti do državljanov.”

Je prav, da predsednik vlade ni izvedel rekonstrukcije vlade ob začetku leta? Ali je to posledica dejstva, da je Cerar prevzel breme odgovornosti za etične zdrse svojih ministrov?

“Vsaka barka ima svojega kapitana. Predsednik vlade je Republiki Sloveniji tisti, ki je steber in garant politične stabilnosti ta trenutek. To se kaže na ravni države in mednarodnem okolju, saj je premier svojo odgovornost in predanost izkazal zavezo, da je treba reševati begunski problem ne le na domačih tleh, ampak enotno na evropskih. svojo skupno evropsko pobudo je bil prodoren času, ko Evropa ni zmožna ponuditi takšne rešitve. Vzporedno tem je premier skupaj koalicijskimi partnerji vzpostavil ukrepe in sistem rešitev, ki so prilagojeni nacionalni naravi problema. In to nesporno predsednika vlade postavlja pozicijo, da je garant politične stabilnosti. Podobno kot je začetku mandata tako doma kot na mednarodni ravni prevzel osrednjo zavezo za konsolidacijo javnih financ in ponovno vrnitev države na parket aktivnega in odgovornega mednarodnega sodelovanja. Pri vsem tem je seveda je pomembno, kako se usmerja partnersko sodelovanje koaliciji in tem skrb za notranjo stabilnost vlade. In iz vsega navedenega je na koncu povsem logično razumeti in spoštovati njegovo odločitev, če je v danih okoliščinah zamenjava katerega ministra ali ministrice potrebna. S takšnimi pojasnili sama pri sebi razumem odločitev in oceno predsednika vlade, da je bilo delo ministrov do sedaj izvedeno korektno.”