Dr. Milan Brglez ob Dnevu upora: Žalostijo poskusi zmanjševanja pomena nastanka in vloge Osvobodilne fronte in partizanskega gibanja.

SLAVNOSTNI GOVOR PREDSEDNIKA DRŽAVNEGA ZBORA dr. MILANA BRGLEZA

NA DRŽAVNI PROSLAVI OB DNEVU UPORA PROTI OKUPATORJU

Ljubljana, 26. mali traven 2016

Spoštovani borci in borke narodnoosvobodilnega boja,

spoštovani gospod predsednik Republike Slovenije,

visoki in cenjeni gostje,

gospe in gospodje,

 

danes, na predvečer Dneva upora proti okupatorju, ne praznujemo le praznika samega, temveč zlasti udejanjenje treh vrednot. Upora, tovarištva in svobode. Pred 75-imi leti so se bili naši ljudje zanje, če je to od njih terjala usoda, pripravljeni boriti in trpeti, predvsem pa žrtvovati tudi svoje življenje. A to niso bile le vrednote Osvobodilne fronte, katere ustanovitve se nocoj še posebej spominjamo, ampak so tudi notranje in neločljivo bistvo slovenskega naroda in države.

Slovensko ozemlje je bilo pred 75-imi leti že razkosano in okupirano, naši ljudje pa preganjani. 26. april 1941 je bil v marsičem verjetno zelo podoben današnjemu dnevu. Obenem pa tudi popolnoma drugačen. Tista pomlad namreč s seboj ni prinesla prerojenja, svetlobe in upanja, temveč mrak in temò. Bilo je 26. aprila, ko je Adolf Hitler prišel v Maribor in dejal: »Naredite mi to deželo spet nemško«. S tem je napovedal, kakšna naj bi bila, v njegovi viziji sveta, usoda našega naroda.

Zgodovina pa, kot vemo, ne sledi vedno željam posameznikov in vojaška sila ni vedno tista, v kateri je zbrana vsa moč. Kot mnogo močnejša se lahko izkaže sila ljudstva – napadenega, okupiranega, zatiranega. Okupatorji, ki so si podjarmili slovensko ozemlje, si naših ljudi niso mogli podrediti. Slovenci in Slovenke niso izgubili upanja v boljše čase. Zanje so se bili pripravljeni boriti do konca.

V tem duhu se je v Rožni dolini v hiši dr. Josipa Vidmarja zbrala skupina osmih ljudi različnih svetovnonazorskih prepričanj: od predstavnikov krščanskih socialistov in Komunistične partije Slovenije, do Sokolov in kulturnih ustvarjalcev, ki pa so odločno stopili na pot proti skupnemu cilju. Slovenije niso želeli prepustiti vnaprej predvideni usodi. Ne podleči toku zgodovine. Ne sprejeti dejstva, da je »vsega konec«, da »se nič ne da narediti«. Njihova ideja je bila sicer preprosta, a neznansko pogumna: Slovenija ne bo predana brez boja.

Z Osvobodilno fronto slovenskega naroda se je začel široko organizirani upor zoper zavojevalce. Najprej s počasnimi, nato pa – ko se je mreža sodelavcev in sodelavk Osvobodilne fronte širila – z vse bolj smelimi koraki. Dobrega pol leta po nastanku je Osvobodilna fronta slovenskega naroda že predstavljala pomembno silo upora na Slovenskem. Iz dneva v dan so se ji pridruževale številne organizacije, iz dneva v dan je rasla v svoji dejanski in simbolični moči. Skupaj s partizanskimi enotami je postala pravo narodno gibanje zoper okupatorja, nosilka upanja in svobode.

Iz bitke v bitko so partizani in partizanke osvobajali slovensko ozemlje, brez oklevanja in ne da bi klonili pod močnejšim vojnim strojem okupatorjev. Zmagovali smo kot narod, četudi pogosto goli in bosi, zato, ker smo vedeli, da se borimo za svoje. Ker smo vedeli, da je brez upora in boja z nami konec. Ker smo vedeli, da želijo tisti, ki so leta 1941 Slovenijo razkosali, pogubiti slovenski narod, ga izbrisati z obličja zemlje in iz zgodovinskega spomina. Želeli so, da bi zgodovina pozabila, da so tu – med Alpami in Jadranom, med panonskimi ravnicami in vznemirljivim Krasom – živeli veseli ljudje, katerih – s Cankarjevimi besedami – »pesem bo njih jezik in njih pesem bo vriskanje!«

Njihov načrt se ni izšel. Kljub sovražnikovemu prepričanju o lastni večvrednosti sta bili zgodovinska resnica in pravica na naši strani. Naš boj proti tistim, ki so nas številčno in vojaško močnejši želeli podjarmiti, je pomenil obrambo domovine, slovenstva in – najpomembnejšega – svobode. Zavedanje lastne ogroženosti je našim ljudem ob tem dalo le še večji zalet, pogum, srčnost in moč. Po besedah Karla Destovnika Kajuha je bilo njihovo »upanje brez dna«.

Leta 1945 smo z zavezniki zmagali in dokončno dosegli svojo pravico. Slovenski narod, ki je bil že pred drugo svetovno vojno razdeljen med več držav, nato pa se je znašel še pod okrutno roko okupatorja, se je v pomembni meri združil v enotni, lastni državi. Resda je bila naša država še nekaj desetletij enakopraven del druge, a brez Osvobodilne fronte, brez upora in želje, da želimo biti gospodar na svoji zemlji, bi bila pot do naše, danes samostojne in demokratične države, Republike Slovenije, še zahtevnejša in še bolj strma. Osvobodilna fronta in veliko partizansko gibanje je tako eden od najpomembnejših kamenčkov v mozaiku nastanka samostojne slovenske države, katere 25-letnico praznujemo letos.

Spoštovani in spoštovane,

takratni dogodki in dogajanje so naša neizbrisna zgodovina. Ko danes gledamo nanjo, je vse preveč preprosto spregledati dejstva, ki nam ne ustrezajo, a to ne pomeni, da jih ni ali da jih ni bilo. Kar se je zgodilo, ni mogoče spremeniti. In zato žalostijo nenehni poskusi zmanjševanja pomena nastanka in vloge Osvobodilne fronte in partizanskega gibanja. Nedvomno zavržni so poskusi revizije zgodovine, ki skušajo opravičevati kolaboracijo z okupatorjem, ki skušajo zmanjševati vlogo partizanskega gibanja in Osvobodilne fronte pri osvoboditvi Slovenije – pa tudi tisti, ki niso sposobni ali pa ne želijo razumeti, da vsi ljudje niso imeli črno-bele ali rdeče-bele izbire. Namesto upora, nacionalne osvoboditve in človečnosti slavijo izdajo, nacionalno podreditev in nespoštovanje človekovega dostojanstva.

Sprejemanje naše zgodovine pa ne pomeni, da ne smemo kritično osvetljevati dejstev, jih analizirati in interpretirati. Ne pomeni tudi, da je bilo v letih od 1941 do 1945 vse v najlepšem redu. Niti, da določene sile niso želele zlorabiti ali celo so zlorabile zaupanje, ki jim je bilo poverjeno; ne pomeni, da znotraj Osvobodilne fronte in v njenih odnosih do drugih ni prihajalo do napak in krivic. Vse to se je dogajalo in vse to si moramo priznati. To je naša zgodovina in ta je del vseh nas. To je bil čas vojnih in povojnih tragedij in zločinov, ki so nas zaznamovali za vedno. Vsakega drugače, vsakega s svojo bolečino.

Kljub temu pa to ne zmanjšuje in nikoli ne sme zmanjšati pomena slovenskega partizanskega gibanja in Osvobodilne fronte, ki sta – kot del zavezniških sil – porazila okupatorje, fašizem in nacizem ter Evropi priborila svobodo in demokracijo. To je dejstvo, resnica, ki ji moramo biti zvesti. To je tisto, na kar smemo in moramo biti ponosni!

Spoštovane in spoštovani,

upor in tovarištvo. Dve močni besedi, ki morda danes, še posebej mlajšim generacijam, zvenita drugače, kot jih razumemo malo starejši, drugače, kot so zvenele pred 75-imi leti, drugače, kot še zdaj zvenijo tudi tistim spoštovanim borkam in borcem narodnoosvobodilnega boja, ki so danes tudi tukaj – in z nami.

Upor in tovarištvo sta v slovensko zgodovino zapisana z zlatimi črkami, vtkana v membrano naših celic, za vedno naseljena v naša srca. Slovenke in Slovenci na svoji zemlji brez teh vrednot namreč ne bi obstali in preživeli. »Prav zato, tovariš, boš ostal, in z gora pošiljal boš pozdrav! Klical boš ljudem, mrtvim boš roko podal, živim pa se boš odzval!«

Kajuhovi verzi nas vedno znova opomnijo na to. In na dejstvo, da smo si z uporom in tovarištvom izborili tudi pravico, da danes živimo v lastni državi. V državi, ki ni le zelena in lepa, ampak se njene prebivalke in prebivalci dnevno soočamo s številnimi izzivi, državi, ki je kljub vsemu – naša. V državi, kjer smemo govoriti slovensko, kjer si sami krojimo življenje in kjer smo soodgovorni ne samo za razvoj naše domovine, ampak tudi za razvoj Evropske unije in celotne mednarodne skupnosti.

Prebivalke in prebivalci Slovenije smo svojo upornost, podobno kot leta 1941, ponovno potrdili pred 25-imi leti, v vojni za osamosvojitev. Znova smo dokazali, da je zgodovina resnično na strani pogumnih in na strani tistih, ki branijo pravico do samoodločbe. Leta 1991 smo si mi, državljanke in državljani Slovenije, izbojevali in obranili pravico do lastne države in uporabe lastnega jezika. Slovenski jezik in Slovenija sta danes del mednarodne skupnosti, v kateri smo prepoznani kot zanesljiv partner in kot solidarna država. Tudi na to smo lahko in moramo biti ponosni.

A preboj med članice mednarodne skupnosti nam je – namesto, da bi nas okrepil – vzel ta zalet, pri čemer nismo niti opazili, kdaj smo svojo nekdanjo upornost začeli nadomeščati s sprijaznjenostjo s pogoji, ki jih postavljajo drugi, močnejši in bogatejši. Namesto, da bi izzive iskali, smo nanje le odgovarjali, pa še to se zdi, da le na tiste najnujnejše. Kot da bi pozabili, da je upor temeljni, ključni predpogoj našega uspeha. Uspeha, za katerega je treba neprestano skupaj delati, ga nadgrajevati, iskati skupne pozitivne učinke, se učiti tudi na izkušnjah drugih, stremeti k blaginji celotne družbe. Ta upehanost se je najbolj pokazala ob izbruhu gospodarske krize, ko se nanjo nismo znali pravočasno in primerno odzvati. In to utrujenost premagujemo tudi danes, ko se soočamo s pripravami – in blokadami –  prepotrebnih reform, ki bodo močno prispevale k izboljšanju življenja vseh ljudi in s tem države kot celote.

Spoštovani in spoštovane,

svetel zgled iz naše preteklosti, ki ga praznujemo jutri, priča o pomenu upora, o tem, kaj se z upornostjo lahko doseže in kaj vse se brez nje lahko izgubi. Osvobodilna fronta je nastala zato, ker se je skupina rodoljubov in rodoljubinj odločila, da se upre razkosanju Slovenije in poskusom izbrisa Slovenk, Slovencev in naše države iz svetovne zgodovine in zemljevida. Tudi v osamosvojitveni vojni smo zmagali zato, ker smo vedeli, kaj hočemo in kako hočemo živeti: v svobodni in v lastni državi.

Zato moramo izraziti svojo hvaležnost tako tistim, ki so se borili za to zemljo in narod pred dobrimi 70-imi leti, torej našim partizankam in partizanom in Osvobodilni fronti, kot tudi tistim pogumnim predstavnikom teritorialne obrambe, policistom in politikom, ki so pred 25-imi leti pravočasno začutili zgodovinski trenutek ter branili in uresničili upanja mnogih Slovenk in Slovencev, da smemo in moremo danes živeti tako, kot si želimo. Na svojem, po svoje in skupaj. Slovenijo smo si priborili in Slovenijo moramo ohraniti.

In danes? Naša pot še vedno vodi v pravo smer – v smer, ki je začrtana v Ustavi Republike Slovenije; v smer vključujočega in trajnostnega družbenega razvoja; v smer, ki sledi spoštovanju vseh in vsakogar; v smer, ki vodi k naši skupni prihodnosti. Na nas je, da ji sledimo. A naša hoja bo lažja, če bomo sledili vrednotam upora, svobode, solidarnosti in poguma, vrednotam, ki so jih začrtali naši dedje in babice, očetje in matere.

Za nadaljnjo ohranitev Slovenije se bomo morali skupaj boriti tudi za spremembe doma, za spremembe v Evropski uniji in v mednarodni skupnosti, ki bodo koristile vsem, ter se hkrati upirati postavljenim pogojem, ki koristijo le peščici. Za to, spoštovane državljanke in spoštovani državljani, spoštovane Slovenke in Slovenci, si za zgled lahko vzamemo tudi Gregorčičevo kljubovanje usodi: »Kljubuj usodi, mož sam svoj bodi! Karkoli naj se ti zgodi, usode gospodar si le-ti«.

Dolžni smo se upirati slabemu in se boriti za dobro. Ne samo za nas, ampak za prihodnost naše države in naših otrok. Pomemben je naš zgled. Če bomo pogumni mi, bodo pogumni tudi oni. In narodu, ki je pogumen, se ni česa bati. Tak narod ima prihodnost. Že mnogokrat smo dokazali, da jo imamo, ker smo se zanjo pripravljeni upreti in si jo znamo in upamo skupaj izboriti.

Spoštovane in spoštovani,

tovarištvo in solidarnost, upor in želja po preživetju slovenstva in osvoboditvi Slovenije so prišli do izraza na tistem skromnem, konspirativnem, a zgodovinsko pomembnem sestanku v Vidmarjevi vili v Rožni dolini. Bodimo ponosni na te vrline. Naj krasijo nas in našo državo. Gradimo našo prihodnost na častitljivih zgodovinskih primerih slovenskih vrednot upora, tovarištva in svobode. Slovenska zgodovina naj bo vir navdiha, upanja in skupne vizije. Je le ena in je naša. Nanjo moramo biti ponosni. Brez nje nimamo prihodnosti. Prihodnost in svoboda pa sta in bosta v rokah pogumnih, upornih in solidarnih!

Naj živi Osvobodilna fronta!

Naj živi samostojna Slovenija!