Dr. Milan Brglez: Izjava ob protimigrantskih protestih

Izjava

“Aktualna begunska in migrantska kriza je Slovenijo in celotno Evropo postavila v težak položaj, v katerem sta zaskrbljenost in strah naravna občutka, ki pa jih moramo mi, voljeni predstavniki države, ustrezno nasloviti. Zatorej naj poudarim še enkrat, kar sem že mnogokrat – Slovenija je in bo ostala varna država za vse svoje državljane in državljanke ter tudi vse tiste, ki bi si želeli pri nas ustvariti svoj dom. Za to se moramo truditi, kot se moramo truditi tudi za to, da migrantsko krizo rešimo predvsem v korist tistih, ki res bežijo pred vojnimi grozotami in hudodelstvi.

Prav zaradi povedanega me aktualni dogodki, ki so se odvijali v zadnjih tednih, skrbijo. Ne zato, ker ljudje ne bi smeli izraziti svojega mnenja in stališč, ampak predvsem zato, ker kažejo na to, kako kratek je zgodovinski spomin v času, ki ga živimo. Namreč, ni bilo dolgo od tega, le dobrih petinsedemdeset let nazaj, ko so pred grozotami vojne bežali naši sorojaki in sorojakinje. In ponovno, ni bilo dolgo od tega, ko so po koncu vojne, pred roko maščevanja, iz strahu, za ohranitev svojega golega življenja, iz naše domovine pod Alpami bežali tisti, ki svetonazorsko niso bili blizu takratnemu režimu. Ne pozabimo – manj kot tričetrt stoletja nazaj, smo bili begunci tudi mi. In še danes naši izseljenci s tresočim glasom razlagajo, kako težko je bilo bežati iz svojih ognjišč, kako trpko je bilo zapustiti svoj dom ter kako strašljivo je bilo oditi vedoč, da se najverjetneje tja, kjer si se rodil in odrastel, ne boš nikoli več vrnil.

Mi živimo, hvala bogu, v miru, a mnogoteri te sreče nimajo.

Danes je situacija obrnjena. Mi živimo, hvala bogu, v miru, a mnogoteri te sreče nimajo. Tako kot je niso imeli sredi devetdesetih let, ko se je v naši soseščini dogajala krvava balkanska morija. In takrat smo vedeli, kako odreagirati. Med strahom in solidarnostjo smo izbrali solidarnost. Med zaprtostjo in pogumom, smo izbrali pogum. In med sprejemom in zavrnitvijo, smo izbrali sprejem. Z odprtimi rokami smo takrat sprejeli vse tiste, ki so bili potrebni naše pomoči. In nismo se spraševali, kdo so ali od kje so. Vedeli smo, da to, kar delamo, delamo prav. Da je treba bližnjemu pomagati. Da je treba slišati neme krike tistih, ki bežijo pred dejanji, ki jih je papež Frančišek označil kot neizrekljiva barbarstva. In enako moramo ravnati danes.

V tem težkem trenutku, ki je najtežji gotovo za migrante, težak pa je tudi za našo domovino, moramo ravnati tako, kot zapoveduje Jezus svojim učencem: »Lačen sem bil in ste mi dali jesti, žejen sem bil in ste mi dali piti, tujec sem bil in ste me sprejeli, nag sem bil in ste me oblekli, bolan sem bil in ste me obiskali, v ječi sem bil in ste prišli k meni« (Mt 25, 35–37). In to tako, da vse to, kar je našteto, storimo tistim, ki potrebujejo našo pomoč, kajti »kar koli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili« (Mt 25, 40). Ni važno, ali smo verni ali ne, ali smo kristjani ali katerekoli druge veroizpovedi. To, kar je zapisano v zgornjih vrsticah, je tisto, kar nas dela ljudi. Brez podpore bližnjim in s solidarnostjo namesto s postavljanjem egoizma pred skupnostnimi rešitvami ne bomo uspeli ohraniti evropskega humanizma in tradicije, ki smo jo razvijali skozi stoletja. Evropa je bila osnovana in pade na človeku.

Vlada in državni zbor bosta naredila vse, kar je v njuni moči, da bi aktualno migrantsko in begunsko krizo čutilo čim manj slovenskih državljank in državljanov

Zaradi naštetega obsojam vse poskuse pozivov k linču ter iskanja političnih točk na plečih migrantov in beguncev. Gre za ne samo za neodgovorno obnašanje, ampak obnašanje, ki spominja na neke druge čase. Čase, ki jih evropska civilizacija želi pozabiti. A jih ne sme, kajti največje grozote 20. stoletja so se začele podobno, kot se v določenih državah Evropske unije dogaja danes – z obtoževanji, predvsem pa z nabiranjem političnih točk na plečih tistih, ki so najšibkejši in ki, mnogi med njimi, iščejo le pot k življenju brez vojne.

Žal skupne evropske rešitve zaenkrat še ni na vidiku, zato je Slovenija prepuščena sama sebi. Dokler Evropa ne bo stopila skupaj, se bomo morali z aktualnim stanjem spopadati sami. A ne glede na to: vlada in državni zbor bosta naredila vse, kar je v njuni moči, da bi aktualno migrantsko in begunsko krizo čutilo čim manj slovenskih državljank in državljanov. Vas, spoštovani državljanke in državljani pa prosim, da se – kot smo se že večkrat v zgodovini – odločite za pomoč tistim, ki bodo našo skupno pomoč potrebovali. Verjamem, da bomo skupaj zmogli. In verjamem, da lahko pri vsem tem računam na vašo pomoč in solidarnost. Kajti brez slednje bodo vsi napori vlade in državnega zbora neučinkoviti.”