Dr. Dragan Matić ob svetovnem dnevu beguncev

Načelo nudenja zatočišča in varstva tujcem, ki se umikajo pred revščino ali vojno, ljudem, ki svojega doma dejansko več nimajo ali pa jim v domovini grozi smrt, je globoko vgrajena v slovensko kulturo. To načelo je sestavni del vsake civilizirane družbe že najmanj od antičnih časov. Temelji na sočutju, človeški lastnosti, da človeka postavi v vlogo trpečega, saj ni nikoli povsem gotovo, da se ne bo nekoč morda tudi sam s svojimi bližnjimi znašel v vlogi preganjanih in bežečih.

Slovenci so bili žal pogosto v položaju, da so zapuščali svoja ognjišča in v tujini iskali zatočišča pred nasiljem ali bedo. Povsod so bili pretežno dobro sprejeti. Tako je npr. v zadnjih desetletjih pred prvo svetovno vojno obstajal izseljenski val usmerjen zlasti v Združene države Amerike, deloma tudi v nemško govoreče dežele Evrope in južno Ameriko, ki je zajel okrog 300.000 oseb. Med obema svetovnima vojnama se je izselilo okrog 100.000 Slovencev, v šestdesetih in sedemdesetih letih 20. stoletja jim sledilo še 100.000. Slovenci pa so bežali tudi pred nasiljem, prvič v času prve svetovne vojne iz zaledja Soške fronte, v drugi svetovni vojni pa so bili prisilno izseljeni v Nemčijo, Italijo, na Hrvaško in Srbijo. Samo v Srbijo je bilo izgnanih 7000 Slovencev. Po letu 1945 je več deset tisoč Slovencev pred totalitarnim režimom zbežalo na zahod.

Slovenci pa se niso samo izseljevali, pač pa so tudi nudili zatočišča beguncem – nazadnje v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, ko smo sprejeli čez 90.000 beguncev s prostora bivše Jugoslavije. Prav zadnji primer je pomemben, saj je Slovenija ta napor zmogla v času, ko je BDP na prebivalca v Sloveniji znašal 16.000 dolarjev, inflacija pa se je gibala med 100 in 550%. Pa vendar, v tako zaostrenih razmerah ni bilo slišati razprav o tem, da so stroški za begunce previsoki in da so mila oz. higienski pripomočki, ki jih dobivajo prerazkošni. Danes znaša slovenski BDP na prebivalca 28.000 dolarjev, prijavljenih pa imamo nekaj čez 400 oseb s priznano mednarodno zaščito. In vendar se proti migrantom oz. beguncem širijo predsodki, strah in nestrpnost. Zlonamerno se jih izenačuje s tistimi pred katerimi dejansko bežijo in se skuša ustvariti vtis, da so prišli z namenom rušiti našo družbo in da so pravzaprav prišli kot zavojevalci, mnogi tudi kot teroristi.

Gotovo bi bilo dobro, da prisluhnemo besedam papeža Frančiška I., ki izpostavlja človeško solidarnost ter stalno opozarja, da je potrebno beguncem pomagati. Pri tem papež Frančišek spominja na begunstvo svete družine pred nasiljem v Egipt in opominja na Jezusove besede: »Lačen sem bil in ste mi dali jesti, žejen sem bil in ste mi dali piti, tujec sem bil in ste me sprejeli.«

Ob svetovnem dnevu beguncev si želim, da se zazremo v njihove nesrečne podobe in se spomnimo, da je med nami in njimi dejanska razlika samo ta, da oni nimajo te sreče živeti v miru in dobrih življenjskih pogojih, kot jih imamo sami. In da je za ohranitev upanja za vse nas nujno, da ohranimo tisto kar nas dela ljudi: sočutje in solidarnost.

Dr. Dragan Matić