Dr. Cerar: Prepričan sem, da smo kos izzivom, ki so pred nami

Govor predsednika vlade Republike Slovenije dr. Mira Cerarja
ob dnevu samostojnosti in enotnosti
23. december 2014

 

Spoštovani državljanke in državljani,
spoštovani gospod predsednik Republike Slovenije, predsednik Državnega zbora,
drugi visoki gostje in predstavniki diplomatskega zbora,

 

danes se spominjamo enega najsvetlejših obdobij slovenske zgodovine. Slovenija je pred 24-imi leti žarela v svojih najmočnejših barvah. Bili smo odločni, ponosni na svojo narodno samobitnost in radostni ob misli, da plebiscitarno uveljavljamo narodno samoodločbo, kot temelj naše suverene države. Na dan plebiscita, pa tudi pol leta kasneje, ko smo plebiscitarno voljo uresničili z ustanovitvijo samostojne in neodvisne Slovenije, smo žareli v pozitivnem in optimističnem razpoloženju. Takrat je Slovenstvo doživljalo vrhunec svojega političnega razvoja. Dokazali smo, da zmoremo sprejeti in izvesti tudi takšno odločitev, pred katero je najprej z nejevero in nato z velikim spoštovanjem osupnil ves svet. Navkljub dvomu in nasprotovanju velike večine držav, smo se odločili za ustanovitev demokratične države in to odločitev učinkovito izpeljali. Plebiscitarno izražena volja državljanov je bila politični, pravni in moralni temelj naše osamosvojitve. Ta skupna volja se je izrazila v enotnosti, ki nas je vodila in pripeljala v samostojnost. Z enotnostjo smo torej dosegli samostojnost. Največ, kar lahko nek narod doseže v svetovni skupnosti.

Na današnji dan svečano praznujemo spomin na tisti čas. Praznujemo ga predvsem zato, da ne pozabimo, kaj smo s plebiscitom in na njegovi podlagi dosegli, vendar pa tudi zato, da ozavestimo pomen samostojnosti in enotnosti za našo sedanjost in prihodnost. Kajti če želimo tudi v prihodnje imeti in upravljati svojo državo, moramo sami sebi zagotoviti, da bomo dovolj politično, ekonomsko, socialno in kulturno samostojni. To pa pomeni, da moramo dobro upravljati s svojo državo. Tako kot dober gospodar dobro upravlja svoje podjetje, kmetijo ali kulturno ustanovo.

Toda, ali to res znamo? Ali smo se v 24-ih letih, od plebiscita do danes, res izkazali kot dobri gospodarji? Ali so politiki, direktorji in drugi voditelji v zadostni meri odgovorno skrbeli za državo, za različne organizacije in za dobro ljudi? Ali smo se državljani obnašali dovolj skrbno do svoje države in do sodržavljanov? Ali smo pravočasno in javno opozarjali na opažene napake in nečednosti v delovnih okoljih in v družbi nasploh? Ali smo se vsak zase in vsi skupaj dovolj aktivno zavzemali za skupne pozitivne vrednote v dobro celotne družbe?

Samostojnost, ki smo jo dosegli z državno osamosvojitvijo je bila predvsem samostojnost navzven, nasproti drugim državam in mednarodnim institucijam. Slovenija je tako danes enakopravna članica pomembnih mednarodnih organizacij, od Organizacije združenih narodov do Evropske unije. Vse to nam je že pred leti upravičeno dvignilo samozavest in vzbudilo ponos. Toda ob tem nismo resnično spoznali, da moramo kot nacija, – če želimo na dolgi rok preživeti in se uspešno razvijati – vzpostaviti tudi svojo notranjo samostojnost in enotnost. Ni namreč dovolj, da nam svet zgolj na papirju priznava našo samobitnost. Če hočemo kot narod – naj uporabim znane Trubarjeve besede – »stati inu obstati«, moramo biti samostojni tudi navznoter, sami v sebi.

Tako kot mora posameznik, če hoče biti samostojen, znati poskrbeti zase, za svoje zdravje, počutje in premoženje, tako mora tudi samostojen narod znati skrbeti za svoje družbeno zdravje, ki se kaže v razvijanju politične, pravne in širše kulture ter v uspešnem gospodarjenju in upravljanju s svojim premoženjem.

Zdaj stojimo pred novim velikim izzivom. Na videz se ta izziv sicer ne zdi velik, zato smo ga vse do prihoda krize podcenjevali ali celo spregledali. Morebiti se nam je celo zdelo, da smo z osamosvojitvijo ali pa s članstvom v Evropski uniji kar nekako zaključili svoje naloge in smo verjeli, da se bo odtlej lépo in prijetno življenje za nas porajalo kar samo od sebe. Prav kriza nas je zato boleče – in vendar še kako koristno in dobrodošlo – opozorila na to našo zmoto, iluzijo. Kajti pridobljenega nismo spoštovali, cénili. Z lastno državo nismo ravnali dovolj skrbno in odgovorno. Naše medsebojne odnose smo v politiki, bančništvu, gospodarstvu in na drugih področjih postopno okužili z nezaupanjem. Zato je prišla kriza: da nas spomni in opomni, da je tudi življenje države in nacije vsakodnevno prizadevanje za ohranjanje družbenega zdravja, vitalnosti. Če tega prizadevanja ni, država in nacija navznoter, to je sami v sebi, nazadujeta, se razkrajata in končno propadeta. Navzven morda po imenu in obliki še nekaj časa obstajata, toda postopno ju vedno bolj obvladuje ta ali oni tuji gospodar, ki si ju na koncu tudi povsem podredi.

Smo torej pred ključnim izzivom. Ali bomo sebi in svetu uspeli dokazati, da smo sposobni upravljati sami sebe? Ali bomo uspeli dokazati, da si sploh zaslužimo lastno državo? In vprašajmo se ob tem še, ali si lastno državo zasluži tisti, ki krivca za svoje težave venomer išče v nekom drugem? Ali pa tisti, ki ni odgovoren gospodar na svoji zemlji? Ali si državo zasluži tisti, ki mu je mar le zase, ali pa tisti, ki s krajo in lažjo nenehno povzroča škodo in bolečino drugim? Ali si morda državo zasluži tisti, ki od drugih hinavsko zahteva več etike in prava, sam pa krši vse temeljne etične in pravne zapovedi?

Državo imamo. Toda kriza nas je opozorila, da si jo moramo še enkrat zaslužiti. Če smo si jo prvič zaslužili ob plebiscitu in po njem, ko smo se pogumno uprli tuji nadvladi in aroganci, si jo moramo zdaj zaslužiti tako, da se upremo lastnim slabostim, med katerimi so nam doslej največjo škodo povzročili pohlep, ignoranca in nespoštovanje. – Naj se tu na kratko ustavim pri slednjem, pri pojmu spoštovanja.

Spoštovanje je iskreno priznanje, da je nekdo storil nekaj dobrega. Vsak človek zasluži kako priznanje oziroma pohvalo, kajti vsakdo je že kaj dobrega storil ali pa je nosilec človeških vrlin, ki so dobre same po sebi. Po drugi strani ljudje spoštovanje izražamo tudi s kritiko. Prav je namreč, da tistega, ki ga za dobro hvalimo, za slábo tudi grajamo. Toda če smo resnično in iskreno spoštljivi, je naša kritika vljudna in konstruktivna. Lahko je odločna, vendar ni osebno žaljiva. Takšna je spoštljiva kritika, spoštljiva drža. Za razliko od nespoštljive, ki se kaže v svojih skrajnih oblikah kot prezir ali celo sovraštvo.

Pot k vzpostavitvi uspešne države in družbe je predvsem pot spoštovanja. Če le s težavo pohvalimo sodelavca, soseda, policista, uradnika, podjetnika ali kakega drugega sodržavljana, ki stori kaj dobrega, potem nismo konstruktivni člen in član družbe. Kajti če se želimo kot nacija osamosvojiti tudi notranje, to je sami v sebi, moramo znati najprej kot posamezniki preseči lastno egocentričnost. Odpreti se moramo nasproti drugim in tudi iz lastne pobude kaj svojega prispevati k družbi in državi kot celoti. Takšnega ravnanja pa ne moremo pričakovati, če ne vzpostavimo dovolj medsebojnega spoštovanja ter spoštovanja do naših skupnih institucij.

V krizo nas je pripeljalo več oblik nespoštovanja. Na politični ravni se je to v preteklih letih pogosto izražalo v premočni razklanosti političnega prostora. Na osebni ravni se nespoštovanje pogosto kaže kot zavist – ko torej nekomu ne privoščimo zasluženega uspeha. V finančni in gospodarski sferi, pa tudi marsikje drugod, je nespoštljivost presegla vse spodobne okvire v obliki takšne ali drugačne korupcije – kajti korupcija je izraz prezira, torej nespoštovanja do vseh tistih, ki jih koruptivna oseba s svojimi dejanji prikrajša oziroma prizadene. Nespoštljivost se prepogosto kaže tudi v nevljudnem, žaljivem ali celo sovražnem govoru; žal tudi v javnih institucijah in na javnih mestih. Ob vsem tem pa se, ne nazadnje, nespoštovanje kaže tudi v zanikanju pozitivnih vidikov slovenske narodne zgodovine. Na ta način iz preteklosti vlečemo medsebojne zamere in jih neodgovorno prenašamo na mlajše generacije. Prava pot je drugačna: na pozitivne vidike svoje zgodovine bodimo ponosni, iz njenih negativnih plati pa ne vlecimo osebnih zamer, pač pa oblikujmo pravičen nauk za vse nas in za prihodnje rodove in nato ne ponavljajmo preteklih napak. Seveda pa moramo ob vsem tem vedno izkazati sočutno razumevanje za vse tiste, ki jim je preteklost prinesla bolečino.

Ko se bomo torej bolj spoštovali, bomo boljši ne le drug do drugega, pač pa tudi do svoje države in domovine. Ob tem pa moramo za izhod iz krize dvigniti politično in pravno kulturo ter ustvariti ustreznejše okolje za gospodarski, socialni, izobraževalni, znanstveni in ne nazadnje kulturni razvoj. To in še marsikaj je predvsem tudi naloga sedanje vlade, ki mora skupaj z vsemi vami, spoštovane državljanke in državljani, odpreti vrata normalizaciji naše družbe. Zdaj moramo pri ključnih zadevah stopiti skupaj in prenesti po potrebi tudi izjemne napore, da nam uspe. Kajti negativnosti, ki so se kopičile dolga leta ali celo desetletja, ne moremo odpraviti kar v nekaj mesecih. Toda, če bomo sodelovali in se potrudili, da odgovorno gospodarimo s svojo zemljo, vodami, gozdovi, kulturnimi dobrinami in seveda tudi z državo, nam bo zagotovo uspelo. In potem nas ne bo sram pogledati v oči našim otrokom, ki se lahko danes le čudijo nad siromaštvom duhá, ki je v teh časih prisotno v tej naši lepi deželi.

Pa vendar ni vedno tako. Kajti ko se naš slovenski duh prebudi, oživi in žari cela Slovenija. Takrat premikamo gore in segamo do neba. Zato sem prepričan, da smo kos izzivom, ki so pred nami. Ne zato, ker bi si mislil, da zmore to uresničiti ta ali ona vladajoča politika, pač pa zato, ker vas poznam. Vi ste tisti, cenjene državljanke in državljani, ki to zmorete. Vendar le, če se tako odločite. V tej izbiri ste in morate biti svobodni. Kadar se odločite, da boste dobrodelno pomagali revnim in ubogim, je v vseh vas toliko dobrega in plemenitega, da je pomoč izdatna, občutek, ki ga ob tem skupaj doživljamo pa resnično dober. Kadar se odločite, da boste prostovoljno pomagali prizadetim v naravnih nesrečah, je v vas toliko energije in spretnosti, da nas ta moč solidarnosti in prizadevnosti vse skupaj povzdigne in navda s ponosom. Ko ste mnogi izmed vas pred 24-imi leti javno in pogumno zahtevali demokracijo in lastno slovensko državo ter se o tem izrekli na plebiscitu, ste pokazali tudi največji politični pogum in modrost. Vse te in druge dobre lastnosti moramo zdaj obuditi in razvijati na ravni politike, gospodarstva, socialnega delovanja in drugod. Politika mora seveda pri tem kazati smer in dajati zgled. Ostali pa nas morate – seveda tudi kritično – spodbujati in z nami sodelovati. Le tako bomo skupaj dokazali, da si resnično zaslužimo lastno državo in da smo odgovorni do prihodnjih generacij.

Spoštovani,

Slovenija je uspavana. Zato se moramo prebuditi in začeti graditi. Da, graditi. Graditi moramo spoštljivejše in konstruktivnejše medsebojne odnose. Pustiti moramo več prostora optimizmu. Graditi moramo tudi slovenske železnice, ceste, energetsko varčne stavbe, žage za les, protipoplavne nasipe, kulturne, turistične in športne objekte in še marsikaj. Še naprej moramo graditi tudi spoštljiv odnos do narave in do širšega sveta okoli nas. Smo pomemben del Evrope in če pri ključnih stvareh držimo skupaj, se lahko samozavestno oziramo v svet. Mnogi naši izjemni posamezniki – športniki, znanstveniki, umetniki in ne nazadnje podjetniki – dosegajo tudi v tujini velike uspehe, nas navdajajo s ponosom in nam kažejo naše možnosti. Naj nam bodo navdih, pri čemer pa hkrati ne pozabimo, da v družbi šteje in je pomemben prav sleherni posameznik.

Ker tudi iztekajoče se leto prinaša različne izbire osebnosti leta s tega ali onega področja, mi za konec dovolite, da tudi sam spregovorim o človeku, ki je zame osebnost leta:

To ste vsi vi, ki se pogumno soočate z izzivi življenja in po svojih najboljših močeh premagujete krizo, ki je še vedno prisotna. Osebnost leta ste zame vsi tisti, ki pošteno skrbite zase in za bližnje ter sočutno in brez oklevanja priskočite na pomoč sosedu ali sočloveku v stiski. V soljudeh iščete in najdete dobro in namesto razlik neobremenjeno iščete tisti skupni imenovalec, ki vam omogoča, da lahko sodelujete in spreminjate stvari na bolje. Pa ne le stvari, tudi ljudi.

Hvaležen sem vam, ker s svojim življenjem vsak dan znova ubirate in kažete pravo pot. Pot, po kateri moramo čim prej začeti stopati tudi kot skupnost. Da bomo znali sebi in soljudem še večkrat nameniti toplo misel in besedo in da bomo z veseljem gradili spodbudno družbeno okolje, ki se veseli dosežkov posameznikov in skupnosti.

Spoštovane državljanke in državljani, cenjeni gosti, ob današnji slovesnosti in v prihajajočih prazničnih dneh vam želim veliko miru in vse dobro ter uspešno leto, ki prihaja.

 

 

MC praznik CD 20141223