Dr. Brglez za Večer: Interese se ščiti s pogajanji in ne z izsiljevanjem

Podpredsednik SMC in predsednik Državnega zbora dr. Milan Brglez je za sobotno izdajo časnika Večer poudaril, da je jasno, da se je prav vse od osamosvojitve Slovenija do njih vedla mačehovsko in je pravilno, da so delavci migranti na to opozorili, zato jih poziva, da sedejo za pogajalsko mizo in zaščitijo svoje interese: “Ne tako, da blokirajo svojo in našo državo, ampak tako, da izpogajajo spremembe zakona o dohodnini, vključno s temi določbami, ki jim sami najbolj oporekajo.” Objavljamo članek:

“To, da delavci migranti ne sedijo križem rok, je jasno. Prav tako je jasno, da se je vse od osamosvojitve Slovenija do njih vedla mačehovsko. In prav tako je pravilno, da so delavci migranti na to opozorili. Prav je tudi, da so nekatere vlade skušale njimi to zadevo reševati. Med temi vladami je tudi aktualna vlada dr. Mira Cerarja. kar se pogosto pozablja, je, da je bil zakon, ki je delavce migrante prizadel, sprejet leta 2006, času vlade Janeza Janše. Ta zakon je bil do delavcev migrantov “krivičen”, ker je vzpostavil neko novo metodo vrednotenja dohodka, ki ga delavci migranti zaslužijo.

Sam sem delavce migrante sprejel septembra lani. Predstavili so mi svoje težave in obljubil sem jim, da bom skušal vzpostaviti kanale komunikacije. In to je znotraj pooblastil, ki jih predsednik državnega zbora ima tudi največ, kar sem lahko storil. Žal mi je, da so se pogajanja začela šele letos spomladi, sočasno pa podpiram dejstvo, da pogajanja še vedno potekajo in da se iščejo rešitve, ki so skladu našo ustavo.

Ne pozabimo, da so marca 2016 delavci migranti prvič vložili dve pobudi za razpis referenduma. In ju, po pogovoru predsednikom vlade, ko so se začela pogajanja, tudi umaknili. Prav tako se velja spomniti, da sem takrat, ker sta pobudi izpolnjevali pogoje – kljub temu da je šlo za dva izjemno pomembna zakona – rok za zbiranje podpisov v podporo zahtevama za referendum razpisal. Nadaljnja kronologija je znana. Po umiku zbiranja podpisov so mesec pozneje ponovno vložili več pobud za razpis referenduma, tokrat šestih zakonih. Ob vlaganju prvega paketa so jasno povedali, da gre za izraz državljanske nepokorščine. Še več, v mnogih medijskih odzivih niso niti vedeli, zakaj bi zakonom nasprotovali. Izgovarjali so se, da so “škodljivi”.

Ne gre za to, da s tako pavšalno trditvijo pač ne morem soglašati, ker bi se lahko ob sprejemu vsakega zakona kdaj našel kdo, ki bi trdil, da je škodljiv, in bi nato imeli stanje, kjer bi živeli neprestanem krču možnih referendumov. Ob presoji izpolnjevanja pogojev za razpis roka za zbiranje podpisov v podporo zahtevi za referendum se vsebina teh zakonov, z izjemo upoštevanja 90. člena ustave, ki med drugim določa, kdaj referenduma ni dopustno razpisati, namreč ne presoja in ne razvršča po, na primer, bolj ali manj pomembnih. Pri tej odločitvi sem zato – da ohranim integriteto referenduma, preprečim njegovo izvotlitev z različnimi zlorabljenimi pobudami ter ga okrepim kot sredstvo neposredne demokracije, ki ga državljani uporabljajo takrat, ko imajo legitimen interes soupravljanja javnih zadev – storil to, za kar od določenih opozicijskih strank in njihovih “civilnodružbenih” instrumentov dnevno dobivam očitke, da sem fašist, doktor naravnega prava, uporabnik revolucionarnega prava, totalitarist, samodržec, in še in še.

“Gnojnica” ni polita le po meni osebno, ampak tudi po funkciji predsednika državnega zbora. Če nekateri politiki in njihove “civilnodružbene” izpeljanke mislijo, da me s tem prizadenejo, se motijo. Ni pa prav, da se nekdo na tako nizkoten način in brez pomislekov loti funkcije, ki jo trenutno opravljam.

Opletanje s tem, da je nekdo, ki je na funkciji predsednika državnega zbora, fašist, pomeni le to, da to govorijo ljudje, ki grozot fašizma niso nikoli izkusili. Ki niso doživeli tega gorja, kot so ga nekateri naši sodržavljani in sodržavljanke. Še huje je, da skušajo besedi “fašist” namenoma odvzeti njen pomen. Ko so vsi označeni za fašiste, beseda ne pomeni več ničesar. Fašizem in njegovo zagovarjanje postane normalno stanje, protifašizem pa odklon. Takšnim zlorabam smemo in moramo vedno znova reči NE in se jim postaviti po robu.

Simptomatično je, da v naši državi s takimi termini opletajo prav predstavniki največje opozicijske stranke in njihova “civilnodružbena” srenja. Opozicija je v demokratičnih državah namenjena temu, da gleda pod prste oblasti. In jo upravičeno kritizira. Kritika ni kritizerstvo ali kritikantstvo. Slednje nima z zavedanjem, da imamo samo eno državo in da cilj (priti na oblast) ne sme posvečevati sredstev (vse je dovoljeno), nič. In tega zavedanja, da moramo vsi, koalicija in opozicija, delati skupno dobro, pri kritikantstvu in poniževanju mene in funkcije, ki jo trenutno opravljam, manjka. A vrnimo se še k dvema stvarema, na kateri je v svojem komentarju med drugim opozoril dr. Jurij Toplak. Ena je napačna, in sicer, da sem vzel mandat poslancu Ivanu Janezu Janši. Nisem ga odvzel. Državni zbor je na podlagi zakona ugotovil, da mu je prenehal. Sam sem v funkciji predsednika državnega zbora ta ugotovitveni sklep le podpisal. In druga, točna, da delavci migranti z referendumskimi pobudami skušajo nagajati in pridobivati pozornost.

Zato jih ponovno, kot že večkrat, pozivam, da sedejo za pogajalsko mizo in zaščitijo svoje interese. Ne tako, da blokirajo svojo in našo državo, ampak tako, da izpogajajo spremembe zakona o dohodnini, vključno s temi določbami, ki jim sami najbolj oporekajo. In naj pri tem ne pozabijo, kdaj je bil ta zakon sprejet. Leta 2006. Takrat pa je vlado Republike Slovenije vodil gospod Janez Janša, predsednik državnega zbora pa je bil gospod France Cukjati, oba pomembna člana SDS, to je tiste stranke, ki se danes sprenevedavo obnaša, kot da s statusom delavcev migrantov nima ničesar. Pa ima. Vso to godljo je namreč zakuhala prav ona …”