Damir Orehovec: Mi znamo sobivati v različnosti

Zapis Damirja Orehovca, vodje svetniške skupine SMC v mestnem svetu Maribor in ravnatelja Osnovne šole Martina Konšaka v Mariboru.

Članek najdete tudi na spletni strani časnika Večer: http://www.vecer.com/mi-znamo-sobivati-v-razlicnosti-6303142

Čisto vsakemu človeku na našem planetu bi moralo biti zagotovljeno, da živi v miru, ima streho nad glavo, hrano in vodo, da se lahko izobražuje, ima zdravniško oskrbo, če jo potrebuje, razvija svoj kreativni potencial, da lahko dela in je za svoje pošteno opravljeno delo tudi pošteno plačan ter da z dostojno pokojnino v miru preživlja starost. Da je v skupnosti spoštovan. Čisto vsakemu. A danes ni tako. Še več: to, kar naj bi bila temeljna danost vsakemu človeku, postaja privilegij le nekaterih Zemljanov.

Zato ljudje gredo in iščejo. V upanju, da bodo to nekje na Zemlji našli. Človek odide, ker mu politika centrov moči tega ne omogoči tam, kjer živi. Njihovo lastno ugodje, pohlep, hotenje obvladovati vse in vsakogar neti sovraštvo in vojne ter pahne ljudi v brezizhodne položaje. Veliki geostrateški premiki se udejanjajo na ramenih “majhnih” ljudi, preko njihovega strahu, čustvenih stisk, žalosti, negotovosti, izgube … Tako so danes tisti, ki so še ne tako daleč živeli mirno in varno v svojih domovih, hodili v šole, službe, po nakupih, na kulturne in športne prireditve, postavljeni pred izzive, ki si jih niso predstavljali niti v najhujših nočnih morah. Soočajo se z veliko tragedijo, ki jo s seboj prinašajo vojne, z njo pa se posledično soočamo tudi v Sloveniji.

Mi, na vmesnih ali končnih postajah romanja teh ljudi, lahko v tem danes globalnem problemu kvečjemu odpravljamo posledice te temne plati sveta, kajti bistvo problema je v neenakomerni porazdelitvi dobrin na planetu. Tako da tiste, ki pridejo v naš prostor v skladu z odločitvijo naše države, sprejmemo kot sebi enake, jim pomagamo, da čim manj boleče ublažijo svojo stisko, se čim prej integrirajo v našo družbo, ki jo potem skupaj obogatimo z znanjem, medsebojnim razumevanjem in spoštovanjem.

Koliki med nami pa se znamo vživeti v to neznosno bolečino: izgubiti dom, bližnje odnose, pustiti v lakoti in med streli nekatere svoje najbližje, preiti kilometre in kilometre v povsem neznani svet zato, da bi ohranili svoje življenje? Pred njo pa niso obvarovani niti tisti najbolj krhki, otroci.

Kot skupnost nikakor ne smemo dovoliti, da bi ljudi, ki jih je ta strahotna stiska prignala k nam, getoizirali, kajti v nasprotnem bi nas lahko bilo upravičeno strah. To se je žal zgodilo v nekaterih evropskih državah in danes priznavajo svojo zmoto. Vključevanje v šole je za priseljence izjemnega pomena: otroku omogoči prve socializacijske in kultivacijske korake, ki so pomembni koraki integracije. Prav tako jim izobraževanje daje upanje v boljšo prihodnost, kar je zelo pomemben dejavnik pri razvoju zdravih osebnosti.

Naša šola je bila že od nekdaj tako odprt prostor. V njej se učijo otroci družin iz Bosne in Hercegovine, Srbije, Makedonije, s Kosova, iz Ukrajine, Kitajske, zdaj tudi iz Sirije. Danes je v njej več kot dvajset otrok, ki so se k nam preselili iz tujine. Zaradi svoje pisanosti nismo nikoli imeli nikakršnih težav. Ne s starši ne s sokrajani, še najmanj pa s samimi učenci, ki so svoje sovrstnike vedno brezpogojno sprejemali. Mi znamo ustvarjalno sobivati v različnosti in dokazujemo, da sta v njenem sprejemanju lepota in izjemno bogastvo.

Nismo imeli težav; do zdaj. Zadnje dni pa sem bil zaradi vpisa štirih begunskih otrok iz Sirije v našo šolo deležen neokusnega blatenja mojega imena in uničenja pnevmatik na dveh družinskih avtomobilih. Na vprašanje novinarke, ali bi po vsem tem še vpisal begunske otroke v šolo, če bi se pojavili na šolskem pragu, sem ji odločno odgovoril, da prav gotovo. Tudi če mi tega zakonodaja ne bi izrecno nalagala. Kot pedagog, predvsem pa kot Sozemljan.

Da sem na pravi poti, so mi te dni pritrdili predsednik države, predsednik vlade, ministrica za izobraževanje, znanost in šport, varuhinja človekovih pravic, minister za pravosodje, predsednik združenja ravnateljev, mnogi moji bivši učenci, sodelavci in mnogi drugi sodržavljani, svet staršev in mediji. Skupaj smo glasno podprli to, kar je prav, in obsodili, kar je narobe.

Statistični kazalci v naši državi na srečo že kažejo, kako se zmanjšuje brezposelnost, da se povečuje BDP, povečuje se gospodarska rast, nastajajo nova delovna mesta … To pomeni, da se položaj izboljšuje. In da ga lahko še izboljšamo. A ne tako, da vsak vleče na svojo stran, ampak da se odločimo in začnemo hoditi v isto smer v dobro vseh. Stremeti moramo k temu, da bo človek z vsemi svojimi potenciali prioriteta naše družbe, ne glede na svojo rasno, versko ali politično pripadnost. Družbe, ki postaja vse bolj pisana. In to je neizbežno dejstvo.